Sendvič

***

Sendvič

Kaj je pogum?

Z rokama sem plosknil po hlačnicah strukture posušenega, nestrojenega usnja, ki so že pozabile, da so bile kdaj oprane, da bi otresel prah ruševin, med katerimi sem prespal — bel poprh se od daleč vidi na temnem blagu, jaz pa sem bil vzgojen k reduin čistoči, zato me vsako jutro zmotijo prašnati delci, ki se v dlaneh neprijetno tarejo, me spominjajo na moko, ki sem jo lebdeče božal nad babičino leseno desko, kjer so njenepostarane, čudovite, mehke roke valjale testo — še eno noč čakanja na konec more, ki se je začela z alarmom med brezskrbno uro matematike; ne bom pozabil rešitve sistema enačb drugega reda, ki sem jo dognal, še preden sem slišal razlago, neučakano sem dvignil roko: »Učitelj, jaz vem …«; vem je bil prvi zlog sirene, x in y fiksirana v mojem spominu, zato sem preslišal navodila, nekdo me je krcnil in mi zavpil: »Teci vendar!«sem se pridružil vreščeči množici, x in y sta se mi zataknila v možganih, zato nisem videl, kam tečejo, sledil sem jim slepo, vse dokler se nisem znašel; zdaj bi si rad umil roke, da sperem umazanijo, sperem spomin na babico, mamico, očeta, sestrico, ki jih ni več ali pa vsaj ne vem, kje so, na izbrisano ulico, kjer je stala naša hiša — zaman sem ju iskal — na sošolce, otrpnjene na šolskih stolih in stisnjene v eno z zidovi, ki so jih pregrnili, da jih nikoli več ne bo zeblo, in na amorfne dni, v katerih je moja duša postala neskončno stara in utrujena — zberem se tako, da pozorno pogledam napeto kožo svoje dlani in primerjam, da bi moral imeti manj kot dvajset let — in ki sem jih prenehal šteti, ker sem moral prihraniti spominski bafer za štetje kapelj vode; sto kapelj je meja med življenjem in smrtjo.

»Greš?« mi je rekel in šel sem.

Ni veliko razmišljati, kadar nimaš več česa izgubiti; nosil sem jim, da sem služil, služil sem, da sem povrnil stroške svojega transporta v smer, kamor zahaja sonce; heh, Sonce navidezno potuje od vzhoda proti zahodu, ker se Zemlja vrti od zahoda proti vzhodu; koliko njih, ki vsak dan gledajo televizijo in lajkajo prikupne sličice, lepozveneče krilatice ter sočutje vzbujajoče posnetke — odpustki —, to ve, sem se vprašal, koliko od njih mi bo odstopilo jabolko ali sendvič, sem pomislil — nisem se vprašal, če mi bo kdo odstopil posteljo, postelja nikoli ni zastonj — in včasih nad globusom v svoji glavi vidim preplet dveh povsem ločenih potovalnih omrežij, razvejanih koreninskih shem, ki ovijata Zemljino površje in katerih kraki se — mimobežni — nikoli ne sekajo; udobni modri tuneli za zahodne turiste, utesnjeni rdeči rovi za vzhodne migrante, kot da gre za drugo vesolje, ki je morda le za ped stran od njihovih nosov, a ga nikoli več ne bodo zaznali, saj so tvoje dimenzije od drugod, iz sveta njihovih prednikov, za katerega jim ni več treba vedeti, in tvoje besede so preveč drugačne od njihovih, da bi ti sploh prisluhnili, misleč, da te itak ne bodo razumeli, in ti — tujec — ne njih; zato: zakaj bi se vendar naprezali?!

»Agniḥ,« sem rekel in presenečeno se je obrnil: »Ogenj?«

Temno blago mojih hlač je že davno posvetlelo, številne vode so izprale iz niti večino barvila, ultravijolična komponenta sončne svetlobe ga je zoksidirala in raztrgane zaplate scefranega tekstila le še v sledeh spominjajo na krojaško mojstrovino … mojega strica; da, stric jih je sešil iz najboljšega platna, zdaj se spet spominjam vsega, no, skoraj vsega, vse drugo sem pozabil, zaznavam, kajti ko se dan spoji z nočjo in premišljujem o svojem imenu, ki se ga ne zmorem več domisliti, mi prihaja na um, da je skrivnost moje identitete večja od misterija kumranskih rokopisov; kdo sem?, sem Jusuf, John, Janez, Jabez, Johann, Jaham, Jeremi, Jan, Jad — prehodil sem širjave Pamirja in jedel želod kot divja svinja, ličinke kot kuščar, grenke liste kot rilčkar — morda pa sploh nimam imena, morda sem še najbolj podoben hrošču, ki v oklepu samotno, suvereno brzi s šestimi nožicami po svoji poti, kakor da bi bil gospodar sveta, — v njegovi glavici mora biti prostora ravno za majcena x in y —, dokler ga ne pohodi težak škorenj Homo sapiensa (barva: svetla, spol: moški); hodil sem po mestu, ki naj bi bilo le postanek na dolgi poti nas, nevidnih, proti drugemu, večjemu, ostrejšemu mestu neverjetnih priložnosti, ki čakajo celo na nas, ki nimamo več ničesar izgubiti, zato bi vse dobljeno bilo božji dar, a mi dokazujejo, da boga ni, saj nihče od njih ničesar ne podari; in se znašel v parku, kjer razigrani meščani lovijo metulje, posedajo po trati in lomijo cvetoče veje okrasnih grmovnic; dolgo, dolgo sem sedel na leseni klopi — vlažni, nase je zlepila nekaj delčkov mojih obledelih hlač, da jih je ostalo še manj — potem sem se neopazno odtrgal, zavil pod most, se sprehodil med grafiti buldogov in morskih deklic, od semaforja pri secesijski štirinadstropnici hodil še naprej proti vedno večjim, vedno modernejšim stavbam: tu morajo biti ljudje, ki mi bodo odstopili odvečno hrano … pa jih ni, zato sledim osamljenemu gospodu s kravato, v temno modri obleki — takšne barve so bile sprva moje hlače — ogledujem eleganco njegove hoje v tankih črnih čevljih — takšne je imel oče za ples —, v desnici nosi usnjeno aktovko, domačin, z levico telefonira, kdaj sem sam govoril s človekom, me stisne, a izraz na njegovem obrazu je zelo pomemben, spusti se po stopnicah levo, jaz za njim, gre skozi steklena vrata v podhod, jaz za njim, vstopi v trgovino, jaz za njim, obrne se, čutil je moj pogled na hrbtu, vem — pogled se na hrbtu čuti, — zato zastanem za stebrom in ga opazujem; pri pultu vzame sendvič, čaka, nihče se ne zmeni zanj, pogleda na zapestno uro, pogleda okrog sebe in dostojanstveno odide, s sendvičem, ven, skozi ista avtomatska vrata, skozi katera sva ravnokar skupaj vstopila; to je torej samopostrežba!, kot v sanjah — lačen — stopicnem k pultu, iz kupa dehtečih sendvičev izberem najmanjšega, stisnem ga v pest, za ta dan sem rešen, lužo vode bom že našel, tu veliko pogosteje dežuje, kot sem bil vajen doma; me stisne; jaz nimam doma — vem, se oglasi sirena, vsi gledajo vame, obkrožijo me pešci z velikimi vrečkami v rokah, uklenejo me temno modri uniformiranci, ne branim se, ničesar nimam izgubiti, iz rok mi iztrgajo sendvič, — najbrž so še bolj lačni od mene, — sto kapelj premalo, pomislim, najbrž omedlim; ko se zbudim, sem v sobi, a kletka je majcena, postelja ozka, kovinska in trda — postelja nikoli ni zastonj — v kotu zgoraj brli luč, periodično jo ugašajo; štejem, zato vem, da je moralo Sonce že nekajkrat zaiti, odkar sem tu.

»Nabhaḥ …«, sem prosil in šele potem, ko je dolgo zabodeno strmel vame, je presunjen zakričal: »Nebo?!«

Preostali prispevki in literatura na portalu

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Mirjam Dular – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.