/ 

Si kdaj stopila v glavo drugega?

Mirjam Dular– Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
   

  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Mirjam Dular o poslani kratki zgodbi

Dialog mi je dokaj ljuba literarna “oblika” za fikcijo. Ponuja mi možnost lahkotnega vnosa “ideje” v literarno delo, kot je npr. tanjšanje duš v tem besedilu. Ta intervju-zgodba je moja druga tovrstna kratka zgodba.

    

***

  

Težko bi si bilo zamisliti dve različnejši osebi. Sta iz različnih krajev in časov. Harper (Nelle) Lee je napisala roman, za katerega pravijo, da je za Biblijo druga najbolj brana knjiga na svetu. Nergat Dava je avtorica uspešnice po meri današnjega bralca. Obe sta doslej napisali le po en roman. Obe sta ženski. Ena je mrtva, druga v najboljših letih. Z njima sem se pogovarjala hkrati, v pisateljski rezidenci Akademia smo srkale kavo in lizale sladoled. Burbonska vanilija s prelivom iz črnega ribeza.

Spraševalka: Lepo pozdravljeni! Gospa Lee, gospa Dava … Nekoliko sem vznemirjena, saj komaj verjamem, da se bom lahko pogovarjala z obema, in to naenkrat … Kakšno neverjetno naključje!

Lee: Dober dan. Lahko me kličete Nelle, ne maram uradnega nagovarjanja po priimku. (Pokimam.) Vendar — lepo prosim — nikoli mi ne recite Nellie. Nellie je bil pes naših sosedov. BTW: Naključij ni.

Dava: Potem tudi meni recite Nergat, saj sva obe na “N”, kar je kar zanimivo naključje.

Spraševalka: Prav. (Nasmeh.) Vajini knjigi sem prebrala drugo za drugo. Med njima je nekaj nenavadnih podobnosti.

Lee: Res? Torej me še vedno kopirajo?

Dava: Nisem kopirala! Praktično dobesedno sem navedla, in to povsem na začetku, ne na primer šele na 37. strani, da človeka ne moremo razumeti, dokler ne vstopimo v njegovo glavo, kar pa lahko naredimo šele, ko ga dovolj dobro poznamo. To ni nič posebnega, nihče si te generične resnice ne more lastiti, po drugi strani pa je lahko vsakemu, ki je pred mojim romanom prebral Oponašalca, v hipu jasno, da gre za aluzijo na vašo knjigo, Harper …

Lee: U la-la!

Spraševalka: Zakaj pa takoj na začetku, Nergat?

Dava: Saj veste, danes je toliko knjig in če vas roman ne prepriča po par straneh, ga odložite za zmeraj …

Lee: S tem je bilo v mojih časih povsem drugače. Pisali smo ročno, kasneje s pisalnimi stroji. Vsaka napaka je pomenila … Uh, niti pomisliti nočem na prepisovanja in začenjanje od začetka! Računalnikov ni bilo, saj veste, ne? (Pokimam.) Pisali smo samo tisti, ki nismo mogli živeti brez pisanja, tako kot na primer ljudje večinoma ne morejo brez dihanja.

Spraševalka: Ko že omenjate dihanje: zdaj ni več potrebno, da bi ga imeli radi, ne?

Lee: Res. (Blag nasmeh.) Ne morete si misliti, kako osvobajajoče je to!

Spraševalka: Bi se strinjali, Nergat? Vi v knjigi pravite, da je svoboda le iluzija. Da se spreminja samo velikost ječe.

Dava: Strinjati se ne morem, ker nimam izkušnje biti mrtva. Je pa res, da se tudi meni včasih zdi dihanje nenavadno naporno. Spomnim se, da sem že majhna preizkušala, če bi se dalo brez dihanja. Napadla me je strahotna želja, da se moj trebuh ne bi neprestano širil in stiskal v dihanju, da bi lahko vsaj za hip zares obmirovala. Poleg tega se dihanje sliši, zato nikoli ne morete biti v pravi tišini, sami sebe neprestano motite s hrupom sape. Ja, želela sem preverjati … skrajnosti, meje, prostore onstran robov … Ampak vprašali ste me glede svobode, kajne? (Pokimam.) Hm … tudi o svobodi sem premišljevala že od malega. Veste, včasih se mi zazdi, kot da sploh nikoli nisem bila otrok, kajti vsa moja premišljevanja, ki se jih spominjam, so bila premišljevanja odraslih.

Spraševalka: Tudi otroke ste si želeli imeti od malega?

Dava: Ja. Ampak o tem raje ne bi govorila.

Lee: Ne strinjam se, da ni svobode. Sama sem se svobodno odločila, da ne bom imela otrok. (Se kislo nasmehne.)

Spraševalka: Zakaj pa?

Lee: Mlada dama — mislila sem, da se bomo pogovarjale o knjigah. Zakaj rinete v mojo zasebnost?

Spraševalka: Oprostite. Intervjuja brez ščepca intime vendar nihče ne bo bral! (Lee in Dava se zgroženo spogledata in si zavezniško pomežikneta. Najbrž zardim.) Hočem reči … mar ni vsak roman, vsako pisanje pripovedovanje o sebi?

Lee: Se vam zdi, da sem v romanu govorila o sebi?

Spraševalka: Mar niste?

Lee: Seveda ne! Govorila sem o Atticusu oz. pisala sem to, kar bi rekel on, to, kar je on razmišljal. Jaz sem ga samo poslušala, vsrkavala njegovo modrost in jo prevajala ljudem. Bila sem zgolj prenašalec. Ste vi kdaj imeli tako kulskega očeta, kot je bil moj? (Odkimam.) In to kljub materini, torej ženini smrti! Ko sem ugotovila, da lahko zaznam njegove neizgovorjene misli, sem …

Dava: (Zbegano) Hočete reči … da ste vi zares vstopili v njegovo glavo?

Lee: Vi niste? Kot razumem, ste od mene prevzeli idejo glavnega junaka, vašega očeta …

Dava: Ah, Harper, menda nimate copyright-a na izum: junak romana=oče??

Lee: Seveda tega nisem patentirala. Žal. (Smeh.) Mene v življenju denar ni brigal — vedno se ga je našlo toliko, da sem nekako preživela. Človek potrebuje tako malo, tako malo … Štiristo na mesec v vaši sedanji denarni enoti. (Nežen nasmeh.)

Spraševalka: Če lahko pojasnim, glede na to, da sem edina od nas treh študirala primerjalno književnost. (Nelle pogleda presenečeno, Nergat zavistno. Obe sta tiho.) Res je “stopiti v glavo drugega” izum Harper N. Lee. Pred njo literarna teorija ni poznala vstopanja v glavo, šlo je predvsem za opisovanje od zunaj, za opazovanje, poročanje, ugibanje in rabo lastne domišljije.

Lee: O. K. Nima veze. Zdaj je — vsaj zame — povsem vseeno, ali sem to izumila jaz ali ne. Mi je pa žal, da sem mrtva in ne morem prebrati Nergatinega romana. Za časa življenja me je posebej zabavalo brati sestavke, ki so jih drugi napisali na podlagi mojih zamisli.

Dava: Vse, kar je napisano in objavljeno, je dano vsem … Knjiga je samo dobrina na trgu. Kar kupim, smem tudi porabiti, ne?

Spraševalka: (Vztrajam.) Nergat, vaš roman se nedvomno spogleduje z Oponašalcem, a vaš način pisanja je precej drugačen od Nellinega. Ujeli ste neopredeljivo mejo med Jano, pardon, Zarjo in Žižkom in napisali uspešnico. Zakaj vendar ste morali vpeljati še … homoseksualnost oziroma celo konglomerat homoseksualnosti, biseksualnosti in aseksualnosti? Mar res v današnji literaturi ni več možen straight? Mar menite, da zgodba iz misterioznega perzijskega prostora ni že sama po sebi dovolj eksotična in privlačna, še posebej za nas, zahodnjake?

Lee: Spoštovana novinarka! Dovolite, da vas spomnim, da naj dober novinar ne bi postavljal tako dolgih vprašanj … (Se nebeško, samozadostno nasmehne. Zaškripam z zobmi.)

Dava: Hvala, Nelle. (Se ji hvaležno nasmehne.) Se bom potrudila, da bo moj odgovor še precej daljši. Seveda vem, da je bilo do danes že vse napisano, da so bile praktično vse teme in situacije že po večkrat obdelane. Seveda tudi vem, da je kar nekaj od najbolj uspešnih romanov temeljilo na nenavadnih spolnih praksah. Prav tako ne bom zanikala, da sem brala Middlesex ipd. Vem tudi, da je že kar nekaj časa v literaturi in poeziji precej lažje prodreti, če ste pisatelj, ki se deklarirara kot pripadnik gibanja LGTB. Konec koncev je po svetu precej literarnih revij, ki objavljajo izključno LGTB-literaturo, kar pomeni, da je verjetnost za objavo neprimerljivo večja, kakor če ste non-LGTB in pošiljate materiale na splošne revije, kot je na primer The New Yorker. Poznam tudi številna namigovanja glede spolne usmerjenosti kolegice Nelle … (Se nagajivo nasmehne, medtem ko se Nelle pretvarja, da ni slišala.) A pri meni gre za nekaj povsem drugega. Poglejte, umetna oploditev je … ne zamerite mi, če bom kruto iskrena … Umetna oploditev je posmeh naravi! Toliko zdravih, genetsko kvalitetnih, živih dojenčkov se rodi po svetu in se jih dobesedno meče proč; toliko otrok, ki jim nekako uspe preživeti, živi v lakoti, pomanjkanju, zanemarjeni in/ali zlorabljeni trpijo. Zakaj torej tisti, ki otrok ne morejo dobiti po naravni poti — vendar narave ne moremo prinesti naokrog; če je človek neploden, mora biti razlog za to!, ne? — ne bi posvojili otrok, katerih genom je kvaliteten, a njihovi starši zanje ne morejo ali nočejo skrbeti? Prepričana sem, da bi bilo ceneje organizirati takšno svetovno “izmenjavo”, kot pa da po vsem svetu vlagajo enormna sredstva v klinike za umetno oploditev, in da nudijo veliko število tako imenovanih poskusov brezplačno, tj. na račun vseh.

Spraševalka: Saj veste, pravijo, da imaš le lastnega otroka lahko zares rad …

Dava: Se ne strinjam! Kdor ni sposoben imeti rad kateregakoli otroka, bi itak moral ostati brez njih! Veste, vse mladiče sesalcev — najvišje razvitih živali, kajneda, — je evolucija priredila tako, da naravno vzbujajo sočutje in naklonjenost odraslih, celo medvrstno to velja.

Lee: (Presenečeno, zamišljeno.) Pa res! Nellijini mladički so bili vedno tako prisrčni. Tako prisrčni (najtoplejši nasmeh)…

Dava: (Se obrne od Nelle nazaj k meni.) Otroci imajo nesorazmerno veliko glavo ter elemente na njej, npr. oči, ki so ključne za privlačnost obraza, zato so otroci zmeraj ljubkejši od odraslih iste vrste. Niste tega opazili pri ljudeh?

Spraševalka: (Preslišim vprašanje.) Aha — hočete reči, da ste v resnici hoteli nasloviti ta problem, torej nepotrebnost umetnih oploditev?

Dava: Da. Tudi sem ga naslovila. Ne bi bilo logično, da bi bila moja junakinja npr. prestara za otroka in bi se bila zato primorana odločiti za umetno oploditev. To bi bilo primerno za vas, Evropejke, ki ste statistično iz leta v leto starejše pervesnice, ker vam je ali kariera ali pa komotnost postala pomembnejša od nadaljevanja vrste. Poleg tega je ne glede na siceršnjo liberalnost še vedno v vseh družbah problematično, če si otroka želi ženska, ki je sama. Najbolj verodostojna zgodba, ki sem jo lahko v celoti izpeljala — povrh vsega pa me je nagradila še z nepredvidenimi dodatnimi literarnimi vložki, kot je bil npr. ostareli hipi — brez njega bi bila v resnih težavah, kako spraviti skupaj dvesto strani! — je bila ta: lezbijka iz skrajno tradicionalnega okolja, kjer je nedvomno jasno, da je ključna vloga ženske rojevanje in ki je potrebovala precej časa že za to, da je pri sebi ugotovila, da se je njen koktajl hormonov “ponesrečil”, kaj šele, da bi to priznala okolici, slučajno sreča prijaznega geja, ki …

Lee: Ain’t they all? (Se zasanjano nasmehne.)

Dava: (Se začudeno obrne k Nelle.) Kaj?

Lee: Geji. (Še en prelep, dokončen nasmeh.) Zmeraj so veliko bolj prijazni kot drugi ljudje. Počasi bodo prevladali, to je edina rešitev, edina … Hahaha. (Se spogledamo, z Nergat ne veva, na kaj namiguje. Nelle nadaljuje.) Danes je svet tako prepoln ljudi … Komaj si predstavljam, da bi v Maycombu srečevala po trikrat, štirikrat toliko sosedov, kot sem jih v mojih časih. Že takrat so mi bili v glavnem napoti. Ali pa da bi bilo v šoli štirikrat toliko učencev. Brrr, že s tedanjim številom sošolcev sem imela več kot dovolj preglavic!

Dava: (Nadaljuje začeti stavek, kot da ne bi bilo nič.) … ki je pripravljen igrati vlogo partnerja in biološkega očeta, kot je to tudi v realnem heteroseksualnem življenju danes najpogosteje. Tako večplastnega primera prepoznavanja lastne spolnosti in oblikovanja lastnega jaza v kompleksnem svetu, po tem, ko mora junakinja razpustiti sebe iz okolja, v katerem je prišla na svet in se poskušala identificirati, ter se ponovno vzpostaviti v povsem drugačni kulturi, kakršnega sem zgradila, sama v sodobni literaturi še nisem našla. Ste ga vi? (Se obrne k meni.)

Spraševalka: No, nisem … Čeprav — npr. o toyboy-ih naj bi bilo že kar nekaj napisanega. Ampak jaz moram služiti kruh z novinarjenjem, ne morem toliko brati, kot bi želela … (Se grenko nasmehnem.)

Lee: Pa se naročite na Blinkinst! Teh deset dolarjev na mesec pa že zmorete, ne?

Spraševalka: (Grdo pogledam Nelle; lahko njej, ki so jo preživljali “prijatelji”, da je lahko pisala, pa kljub temu za prvim ni napisala nobenega romana več! Zberem se in se obrnem k Nergat.) Vseeno: malo ste me razočarali. Pa tako dobro je kazala vaša zgodba, dokler … niste dokončno povedali, kdo oz. kaj je junakinja romana in potrdili moje slutnje. Vsaj malo več bi bili zamolčali … Na koncu si bralec misli, da ste tudi sami … Mislim …

Dava: Da sem lezbijka? (Zagonetno me pogleda.) Tri otroke imam. (Se samozavestno nasmehne in ponosno nadaljuje.) Tri. Sicer pa: ko boste sami napisali tako uspešen roman, kot je moj …

Spraševalka: Pa saj jaz nisem pisatelj! (Se popravim.) No, pisateljica.

Dava: Ne bodite naivni. Tako kot ste se vi vnaprej pozanimali o meni na internetu, sem se seveda tudi jaz o vas. Danes se vse da ugotoviti, menda ste slišali za fb-algoritme in take reči?

Spraševalka: (Spremenim temo.) Nergat, prej ste omenili logiko … Kljub nedvomnemu mojstrstvu vašega romana, kar dokazuje tudi prevod v deset, dvajset tujih jezikov, pa sem v njem zaznala nekaj — kako naj se izrazim … — neskladij, šibkosti oz. skorajda napak.

Dava: (Neprijazno.) Kot na primer?

Spraševalka: Na primer, razvijate teorijo prehajanja duš, češ da se ob človekovi smrti njegova duša preseli v otroka, ki se ravno tedaj rojeva.

Dava: Ja, to je res. To je staro perzijsko verovanje, o tem so mi veliko pripovedovale babice in stare tete. Ideja seveda ni samo perzijska, verjetno so vam zahodnjakom bolj poznana druga, bolj vzhodna verstva …

Spraševalka: Se strinjam, to je privlačna ideja, ki ponuja enostavno rešitev večnega vprašanja, kaj se po smrti zgodi s človekovo “dušo”.

Lee: (Naguba čelo, pogleda ostro.) Ampak … Potem se vendar duše tanjšajo!

Dava: Kaj mislite s tem?

Lee: Na svetu vedno več ljudi in vedno več se jih rojeva. Rojstev je več kot smrti, kar pomeni, da se mora ena duša prerazporediti na po več novih ljudi.

Spraševalka: Dejansko! Na novega človeka … (na hitro poguglam) … pride ta hip manj kot 0,4 duše umrlih. Huh! (Zamrmram:) Podoben pojav se dogaja pri številu zaposlenih in številu vzdrževanih oseb. (Moja primerjava pisateljic pričakovano ne vznemiri.)

Lee: Saj potem je pa vse jasno! Često zaznam pritoževanje, da je moderni svet vse bolj banaliziran in ljudje vse bolj plehki. Kakšni pa bodo drugačni, če nimajo niti pol nekdanje duše!

Spraševalka: Nergat Dava, da si ne bi slučajno prisvojili te zamisli. Tanjšanje duš bo naslov mojega romana!

Lee: Tako je prav! Midve, Nergat, že imava vsaka svojo uspešnico. Koncept tanjšanja duš radevolje in v celoti prepustim najini izpraševalki. (Proti meni:) Prosim, da si to zapišete, da ne bo kdaj kasneje prišlo do vprašanj avtorstva! Veliko slabih izkušenj imam s tem! (Zapišem. Poleg tega bom varno hranila posnetke intervjuja.)

Dava: (Se obrne k meni.) No, sem prav uganila, da hočete na vsak način postati pisateljica? Sicer imam pa jaz sama več kot dovolj idej za naslednje romane. (V njenem glasu je zaznati užaljenost.)

Spraševalka: (Pozornost preusmerim na Lee.) Nelle, ali ste vi res …

Lee: (Vskoči.) Vem, kaj me boste spet vprašali. Nadležni ste! Nisem imela otrok, ker se mi ne zdi pošteno spravljati na svet novih ljudi. Preveč verjetno je, da bodo v življenju nesrečni. Ni šans! Zdaj pa še to s tanjšanjem duš, bog-nam-pomagaj! Poleg tega vsak otrok odraste. Tudi jaz sem odrasla, pa sem se na vse pretege trudila, da ne bi!

Spraševalka: (Smeh.) Se mi je zdelo! Namreč, že ko sem prebrala prvih nekaj strani vaše knjige, se vedela, da je to “Pika Nogavička” …

Lee: To bom vzela kot kompliment.

Dava: Če smem? (Naju pogleda z vprašaji v očeh.) Ja, bi se strinjala s pikanogavičkastjo Oponašalca. Tu se tudi najbolje vidi razlika med nama, ki dobro demonstrira razvoj literature v pol stoletja. Kolegica je pisala z očmi otroka, jaz pišem iz perspektive odrasle ženske.

Lee: Kolegica — vzornica, ste hoteli reči? (Nelle se muza, Nergat se skremži.) Veliko težje je pisati iz perspektive otroka. Hitro postane smešno ali celo abotno. Samo največji mojstri to znamo. (Spet se nasmehne nezemeljsko, kot nekdo, ki mu je vseeno.)

Dava: Na srečo se mi z mrtvimi ni treba prerekati, kdo je boljši. Hihihi.

Lee: O. K. Življenje je res prekratko, da bi se prerekale, ne? Sta zdaj za eksperiment, ki se mu pravi “Stopi v mojo glavo”?

Spraševalka: (V zadregi zaradi nepričakovanega, neznanega.) No, glede na to, da se kar precej izprašujeta medsebojno, pravzaprav mene niti ne potrebujeta več …

Dava: Seveda vas potrebujeva! Brez vas Harper izgine.

Lee: Nočem izginiti! In zakaj me ves čas nazivate s Harper, Nergat? (Ostane brez odgovora, a tudi ne vztraja.)

Spraševalka: (Neučakano.) Prav, torej začnimo. Sem lahko jaz tista, ki bo vstopila prva?

  

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu

  
Mirjam Dular – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

Mirjam Dular
O avtorju
Dr. Mirjam Dular, 1967, Ljubljana. S pisanjem je začela leta 2017 in oktobra 2018 izdala prvo zbirko kratke proze Milina pogovora, leta 2020 pa prvo zbirko poezij, Stikanja. Angleški prevodi posameznih kratkih zgodb so na Amazonu. Na portalu pesem.si redno objavlja pesmi vrste fotoverz. Zanimata jo tudi dramatika in esejistika. V preteklosti je prevedla nekaj poljudnoznanstvenih del s področja naravoslovja (npr. uspešnico Billa Brysona, Kratka zgodovina skoraj vsega) in recenzirala prevode s področja astronomije. V letu 2019 je prvič sodelovala na natečaju V zavetju besede in bila z zgodbo Bolniški brat izbrana med finaliste. Več o njenem literarnem ustvarjanju je na www.dular.world.