/ 

Vijolični metuljček

Mirjam Dular – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Mirjam Dular

Zgodba Vijolični metuljček ugiba o povezanosti(h) in (pre)določenosti, o mejah človekovega razumevanja in njegovih spoznavnostnih sposobnostih.

   

***

   

Moj ded, zadnja od markantnih osebnosti v dolgi liniji ugledne družine, je umrl kmalu po mojem rojstvu, zato o njem vem le to, kar sem slišala od očeta. Oče ni veliko govoril, če že, pa manj o svojem uglednem očetu kot o ugledu na splošno. Nekoč mi je na sliki pokazal dedov bizarni vijolični metuljček. Cinično je pripomnil, da ima vsak svojo šibko točko. Ded, vrhunski tehnični strokovnjak, se je namreč strastno zanimal za hipnozo, kar se je mojemu očetu zdelo stanu in izobrazbi povsem neprimerno. Za izbrane družbe je ob posebnih priložnostih nastopil kot hipnotizer v črni obleki, vedno z vijoličnim metuljčkom okrog vratu. Vsakokrat se je med gledalci predstave našlo dovolj radovednih prostovoljcev, ki so bili pripravljeni nastopiti kot hipnotiziranci, a ded si je med njimi pravega kandidata vedno izbral sam. Menda je trdil, da se nekaterih ljudi ne da hipnotizirati, in da se je nekoč pripetilo, da je hipnotiziranec uročil hipnotizerja.

Oče je v vsem poskušal prekositi deda. Ker je znanost še boljša od tehnike, se je vpisal na kemijo, vendar študija ni zaključil. Našteval je številne razloge in okoliščine, ki so bili krivi za njegovo faliranost, a ko jih skušam racionalno povzeti, se razblinijo v neoprijemljivo. Vse življenje je verjel le znanstvenim dokazom, vse mehke, ne dobro definirane reči pa je zavračal ali se jim celo posmehoval. Racionalno je bila ena najbolj priljubljenih očetovih besed, zato sem tudi sama verjela predvsem v racionalno.

A kaj, ko me je vzgoji navkljub v resnici vznemirjalo mistično. Nekoč sem v domači knjižnici našla knjižico z naslovom Skrivne moči nadčutnega. Na notranji strani platnice je bil impozanten, v levo nagnjen dedov podpis. »Vendar ne boš brala takih bedarij!« je rekel oče.

Naravoslovni študij sem uspešno dokončala in oče je bil ponosen name, čeprav ga je najbrž v podzavesti grizlo, da sem — ženska — dosegla višjo izobrazbo kakor on. Vedno, kadar improviziram zmožnosti razumevanja iracionalnih trditev, se spomnim nanj, tik zatem pa pomislim na deda, čeprav se še nikoli nisva spoznala. Sva pa tesno povezana

Rahlo priprta vrata so pritegnila mojo pozornost v neznanem atriju in me povlekla kot magnet železne opilke. Nekaj belega je skočilo izza ogromne lesene posode s posajenim drevesom: skoraj prepričana sem, da je bil Aličin zajec. V resnici sem ga tudi pričakovala. Obrnila sem se in pogledala za njim, pa se je razblinil v mahu in še preden sem se dovolj približala, da bi lahko potrkala na vrata, so se z notranje strani razprla sama.

»Ste vi …?,« sem z narisanim smehljajem previdno začela.

»Mhm,« je pokimal in se široko nasmehnil. »Izvolite!«

Podala sva si roki. Ne majhen ne velik, ne suh ne debel, ne čeden ne grd. Običajne, majhne rjave oči podgani sorodnega sesalca. Pisarno sem napolnila do roba in izrinila skozi na pol odprto okno še zadnji zrak, ki je čakal pod nizkim stropom. Pokazal mi je prek pisalne mize, za katero se je bil umaknil, proti navadnemu stolu nasproti. Usedla sem se in se obotavljala, kam naj odložim torbico. Opazovala sem ga nazaj, podrobno preučevala njegove zloščene svetlo rjave lase; na vsak način sem vsaj ob njegovih ušesih poskušala ujeti efemeren srebrni odblesk. Nič. Svetlobni — časovni? — kot ni bil pravi.

»Vse v redu?« se je pozanimal.

»Ja, ampak … Tako mladi ste,« sem zinila.

»Je kaj narobe s tem,« je navrgel nevtralno, ne vprašal, češ — sem kot sem, nisem si sam izbral starosti.

»Jaz…,« sem iskala besede, »no … Pričakovala sem … starejšega gospoda.«

Prešerno se je zasmejal, kot da bi rekel »če pa hujšega ne bo …« Slišala sem tudi tisto, česar ni izrekel.

»Dejanskost često razočara naša pričakovanja,« je prebral.

Kot velik kup snega nametana sopara poletnega popoldneva je bila prisotna vsaj toliko kot midva — niti hip v resnici nisva bila sama v sobi. Oblila me je vročina. Začutila sem valove rahlega dezodorantnega pridiha, ki se je mešal z izparino in nisem se mogla odločiti, ali mi je niansa vonja še kaj drugega kot samo že slišana. Ventilator, ki je ob mojem prihodu glasno mlel tik ob vratih, je zdaj molčal. Ne spominjam se, kdaj ga je ugasnil.

Soba je dajala videz običajne, skromno opremljene pisarne t.i. nefizičnih delavcev. Od tistih, ki delajo z glavo, ne z rokami, ločim med akademskimi intelektualci, birokrati in onimi, ki so si kruh našli v sivi coni motivacijskega svetovanja. Pisarne slednjih so si neizpodbitno podobne: pisalno-papirna oprema birokrata, že rabljena pridobljena z vseh vetrov, oblikovno in barvno neusklajena, v praksi pretežno neuporabljana, ter izbrane podrobnosti intelektualca — slika na steni, ali — kot na primer pri ginekologih — na mizi uokvirjena fotografija z ženo ali ženo in otroci, — pa pokali in diplome, ki delujejo kljub očitnosti, da je izdajatelj pretežno nepreverljiv. Vse je bilo.

Na pisalni mizi je ždel, kot da je iz drugega sveta, zaprt prenosni računalnik zastarele znamke. Delovno mesto je bilo podčrtano z oblazinjenim črnim direktorskim naslanjačem, na katerega se je stabilno namestil, čim sem se sama na stolu ob nasprotni stranici mize odločila, da bom torbico obdržala kar v naročju. Ob steni pri oknu se je sramežljivo stiskala nizka omarica, polna drobnarij, vključno s kovinsko pobarvano žepno uro na verižici; e-Bay, dva dolarja.

Najdominantnejši kos pohištva pa je bil nedvomno velik, temen fotelj težkega obeta. Pomislila sem na trenutek, ko se bom presedla vanj, zato si ga niti nisem upala podrobno ogledovati, nato pa sem nanj pozabila. Odmislila sem ga tako temeljito, da niti tega ne znam povedati, ali je bil res usnjen.

V roke je vzel kuli in privzdignil na pisalni mizi pripravljeni formular.

»Vi ste torej … gospa Andreja …?,« me je pogledal v oči.

Ne, ne gre za ježa, nek drug, manjši glodalec mora biti »Ja!« sem se zdrznila in povedala priimek.

»Ste iz …?« je nadaljeval.

»Iz Ljubljane.«

V vprašalniku so se natisnjene besede menjale s praznimi črtami, slednje so zavzemale večji del površine lista.

»Rojeni ste …?,« ritmično je dvigal svinčnik in pogled.

»Zakaj pa potrebujete vse te podatke?« sem vprašala, slabo skrivajoča nejevoljo. Kaj pa GDPR?

»Pač …,« — se je za hip zmedel? — »nekaj pa moram imeti …«

Spogledala sva se. Presneto! Na koncu možganov sem že imela odgovor glede vrste malega sesalca, pa se mi je izmuznil! Pogledala sem na stensko uro, ki je sicer ni bilo, a je glasno tiktakala. Predala sem se.

»Drugi osmi sedeminšestdeset.«

Na črto je napisal: 2. 8. 1976. Naj ga opomnim? Oklevala sem, nato sem se odločila, da ni potrebno zmeraj popravljati napak drugih. Nekaj že ima.

Odložil je kuli in rekel, da bova kar začela.

»Prav,« sem se strinjala.

»Vi ste torej prišli zaradi …,« je počakal, ker je vedel, da mu ne bo treba dolgo čakati. Skoraj vsi najraje govorimo o sebi.

»Ja,« sem prekrižala nogi v drugo smer. »Jaz mislim, da sem odvisna od sladkorja in rada bi se tega znebila. Debela si nisem všeč.«

Preskeniral me je s pogledom, kot da bi hotel preveriti, če je kaj spregledal.

»No, saj vem, rekli boste, da sem povsem v redu, da kakšna kila preveč pa menda ja ni problem … Vsi pravijo tako. Mogoče me boste hoteli odpraviti, da ni vredno omembe, ampak, veste, jaz že celo življenje, se pravi, skoraj odkar vem zase, hujšam. Zelo rada jem in ne zmorem biti lačna, ne prenesem kruljenja v želodcu, a če hočem biti tako suha, kot bi bila rada, z drugimi besedami: normalna za moje pojme, je to možno edino tako, da sem praktično ves čas lačna. Tega pa ne zdržim. Zato—«

»Najprej morava ugotoviti, ali je problem, ki ga rešujeva, hujšanje ali odvisnost od sladkorja,« je odločno posegel.

»Hm. Nisem prišla zaradi hujšanja, nimam namena prihajati večkrat … prišla sem enkrat…«

»Enkrat?«

»Ja. Za vas sem izvedela od prijatelja, ki ima v družini alkoholika. Izvedeli so za nekega mojstra,« gestikuliram v njegovi smeri, kot da govoriva o neprisotnem, on pa odobravajoče kima, »ki zna odpraviti odvisnosti, hipnotizerja …« Maskasto sem se nasmehnila in ga gledala. Lice mu je zabingljalo med zadrego in samozavestjo, vendar me ni prekinil. »Mene pa iz nekih razlogov že od nekdaj strašno zanima, kaj je hipnoza, za kaj pri tem zares gre …«

Ko premišljujem nazaj, si mislim, da sta mi iz oči morala pršeti zagretost in navdušenje, vse tisto, zaradi česar se čustveni vampirji tako radi pogovarjajo z menoj, spredajo svoje glivaste hife v humus mojih čustev in jih srkajo namesto komaj obstoječih svojih, kot bi v avgustovski sopari srebali hladno, penasto pivo. Vnemo in strast za svoja resnična zanimanja bi bila morala pustiti pred vrati. Pa kot da me ni zajec opomnil! Takšen svetovalec je imel opravka že s toliko ljudmi, da zna ločiti med medlo »na-pomoč« neodločnostjo viktimističnih zasvojencev in gorečno odločnostjo trmastih, radovednih cinikov.

»Vmes je ta sorodnik od prijatelja že bil pri vas,« sem nepremišljeno nadaljevala, »mislim, da mora biti od tega par mesecev, in baje je takoj nato po dolgih letih zares nehal piti, kot bi odrezal! Kot da bi tista mačka, poimenovana po nemškem fiziku, a veste?« — pokima —, »po dveh mesecih prišla ven iz zatesnjene škatle in kipela od zdravja.«

Kimal je mojemu navdušenju. Z zadovoljstvom posluša pohvale na svoj račun.

»No, in tako sem si rekla… Res da je alkohol precej bolj zoprna zadeva, ampak moj sladkor pa tudi… Zdaj, ko je že vsem jasno, da je sladkor snov, ki povzroča zasvojenost.« Predahnila sem, pa ni potrdil ali prevzel besede. »Res bi se rada znebila te … odvisnosti, veste. Saj, priznam, moja motivacija je biti suha. Bolj sem si všeč, če sem … lažja. Veste, to je resen problem …«

Resno je pokimal. Poslušal. Kako sem se zredila pravzaprav na začetku študija — sedenje za knjigami, manj gibanja in tako. Poleg tega sem ugotovila, da je hrana, no, hočem reči sladkarije… univerzalni prijatelj, ki je vedno na voljo, le da se nanj sploh ni treba ozirati. Čeprav že ko ješ, veš, da bo posledica neugodna, vseeno… Ne vem, v čem je bistvo, morda samo v … enakomernem hrskanju med zobmi. Je mar zvok mletja piškota v ušesih — pesem arhetipskih žitnih mlinov — tisto, kar prinese olajšanje, sem vprašala, a ni odgovoril, zato sem razpredala dalje. Varna omama sladkanja. Do bifurkacijske zaustavitve hrčkovega kolesa čas teče v prazno; (gre za hrčka??) — boj s sladkorjem, boj s požiralnikom.

Ni vprašal, kaj naj bi bila bifurkacija. Ni spraševal ne o starših — še o očetu ne, kaj šele o mami —, ne o partnerjih, ne o morebitnih otrocih, ne o delu, ne o hobijih. Nič. Popolni poslušalec.

Je začel predavati. Podrobno je opisal odvisnosti, od najtežjih, kot so heroinska in kokainska, preko alkohola in cigaret do najlažjih, kakršna je odvisnost od sladkorja. O razliki med neizogibnimi in nepotrebnimi konzumacijskimi snovmi. Zaman sem mu vnovič poskušala dopovedati, da je tudi sladkor resen problem, saj je kriv ravno za tiste nekaj preveč mase, ki…

»Uspeh mojega delovanja je odvisen od želje tistega, ki išče pomoč,« je nepopustljivo utrjeval. »Večja kot je težava, večji je uspeh. A le v primeru, če je tudi želja dovolj velika!«

Okej.

»Ne gre le za videz in estetiko,« sem poskušala biti jasna, »ampak tudi za dejanske fiziološke spremembe. Ugotavljam, da se po konzumiranju sladkega fizično ne počutim dobro.« Utrujenost, zaspanost, napihnjenost … Pokimal je, a se ni dal motiti moji šibki argumentaciji.

»Ne gre za to, da bi vi morali razumeti hipnozo,« je naveličano ponavljal, »gre za rezultat, ki ga hipnoza prinese in ta ni povezan z razumevanjem.« Pri relativno benignih sladkarijah — »vsak ima rad sladkarije; saj imate otroke, ne?« — pa je potrebno le to, da se ustavite v trenutku, ko je čokolada na mizi pred vami še varno v ovoju. V tistem trenutku si morate reči »Ne!« in narediti nekaj drugega, namesto da bi odvili čokolado, kajti v hipu, ko je komaj opazni lim med zavihkoma ovoja pretrgan (ja, razločno slišim tisti ‘tk’!), je prepozno.

»Ti se moraš odločiti!«

Kimala sem.

»Se lahko tikava?«

»Mislim, da ne bova šla v hipnozo,« je določil in me kljub praznemu fotelju pustil še naprej sedeti na neudobnem, trdem stolu.

»Kako — ne?« sem se začudila. »Saj zato sem vendar prišla!«

»K meni prihajajo po pomoč ljudje, ki imajo zaradi svoje odvisnosti ekstremne fiziološke spremembe, ki resno ogrožajo normalno življenje,« je pojasnil. »To sem ti skušal razložiti. Ti pa si svojo težavo že odpravila.«

»Ne! Če ne bi imela težave, vendar ne bi prišla. Glej… premagala sem predsodke — jaz ne verjamem kar tako v obskurno, iracionalno — vzela sem si čas, pripravljena sem odšteti ves ta denar,« — spogledala sva se — »da vidim, ali je res kaj na tem… Ne morem zdaj kar oditi!«

»Kdor ima velika pričakovanja, je lahko tudi zelo razočaran, kajti resničnost često ne izpolni pričakovanj,« se je mirno ponavljal. »Pri teh rečeh pa je pomemben le učinek.«

»Torej sem prišla zastonj?«

»Vprašanje, kaj pomeni zastonj

»Pa saj sem ti povedala, za kaj gre. Zakaj potem nisi vnaprej rekel, naj ne hodim?«

»Nisem vedel, kakšna si. Nisem te videl. Lahko bi prišla gospa s sto dvajset, sto petdeset kilogrami …«

»V takem primeru pa bi me hipnotiziral?«

»V takem primeru bi bila že zdavnaj gotova.«

»Ampak jaz bi vseeno rada videla, kako je biti v hipnozi!«

»Glej,« je postajal nestrpen, »ti nimaš problema z debelostjo. Zato bi se lahko pripetilo, da bi ti med hipnozo potegnil iz podzavesti resnično travmo, ki mora ostati potlačena!« Z zanimanjem sem mu v oči zapičila curek svetlobe. »Potem bi pa res imela problem!« je pokroviteljsko zapel. »Škodo bi ti lahko povzročil, ne koristi.« Jež-hrček me pozorno meri izpod bodičaste prečke in terja mojo poslušnost. »Jaz pa delujem izključno tako, da pomagam.« Huh, sem pomela oči in pomirjeno zavzdihnila, ko je premenjal roki; nista krempljasti nožici!

Moje misli so se druga za drugo zavijale v odeje in ugašale luči na nočnih omaricah.

»No, počasi bova zaključila,« je dejal srednje mehko, a odločno. »Nima pomena, da vlečeva to v nedogled.« Pogledal je na zapestno uro. »Že kar dolgo se pogovarjava.«

»Ne moreva zaključiti, če nisem dobila tistega, po kar sem prišla!« sem ugovarjala in zalučala vanj kepo sladoleda; spretno se ji je izognil.

»Kako pa se počutiš?« ga je zanimalo.

»Razočarano,« sem izstrelila.

»Jezna?«

»Ah — jezna,« sem sem se nejevoljno našobila, »biti jezen bi bilo v taki situaciji brez veze. Kot sem rekla: razočarana, ker nisem dobila tistega, po kar sem prišla. In kar sem bila pripravljena plačati!«

»Kako pa veš, da nisi dobila?«

»Nisem bila hipnotizirana!« sem jezno odgovorila — se norčuje?

»Kako pa veš, da nisi bila hipnotizirana?« je vprašal vzvišeno mirno.

»Ker, ker …,« sem iskala besede, »ker je bil to, kar sva počela, povsem navaden pogovor!«

»Kako pa veš, da je bil povsem navaden pogovor?«

»Menda vem, kaj je pogovor.«

»Kaj pa, če si bila v hipnozi, ne da bi vedela?«

Sunkovito sem odkimala. Se je zgodilo kaj, česar se ne spominjam? Vsak gib glave je bil bolj utrudljiv, za hip se mi je zdelo, kot da sem v osi enormno velike gugalnice, na kateri se guga svet: na eni strani libele sladkorna kocka iz snovi nevtronske zvezde, na drugi celotno človeštvo.

Uvidevala sem, da nima smisla vztrajati. Ali pa se je moja volja umaknila nečemu prostornejšemu. Odločitev je morala biti vsebovana že v prestopu praga, že takrat, ko se je ventilator še boril z obnemoglim kisikom. Ali najkasneje tedaj, ko sem na njegovi karirasti srajci, tesno zapeti pod vratom, zaman iskala vijoličnega metuljčka. Prav tako pa se ne bi čudila, če bi bil vanjo izginil beli zajec.

»Pokliči me čez nekaj časa, da mi poveš, kako boš. Če sva dosegla namen.« Pričakovaje strinjanje je zrl vame.

»Če sva dosegla tvoj cilj,« je odločno ponovil. »No, saj vem, da sva ga,« je pohitel, »a vseeno me pokliči, da mi boš sama povedala.«

»Hej,« sem rekla, vedoč, da so se bili nagajivi vražički v mojih očeh že zdavnaj užaljeno poskrili. »Ne bom obljubljala samo zato, da bom morala izpolniti.«

Pokimal je.

»In še toliko manj bom obljubila tudi tebi in podvajala zavezujočnost. Placebo—«

Grobo me je prekinil:

»To je bilo to! Midva sva opravila.«

Odlepila sem se od stola.

V štirikotnem notranjem dvorišču ni bilo niti ogromne rjave posode z drevesom, niti zajca. Tudi izhod se je vmes prestavil na drugo stran. Iz torbice sem vzela črnobelo dedovo fotografijo. Vijolični metuljček je lebdel na ponosno iztegnjenem vratu. Strmel je naravnost vame.

Telefonirala sem mu več kot leto kasneje. Ko bo slišal, koliko tehtam sedaj, me bo takoj posedel na težak, temen fotelj.

Telefon zvoni v prazno.

      

Preostali prispevki in literatura na portalu

     

      

Mirjam Gostinčar – Antologija slovenske punk poezije – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
 
O avtorju
Dr. Mirjam Dular, 1967, Ljubljana. S pisanjem je začela leta 2017 in oktobra 2018 izdala prvo zbirko kratke proze Milina pogovora, leta 2020 pa prvo zbirko poezij, Stikanja. Angleški prevodi posameznih kratkih zgodb so na Amazonu. Na portalu pesem.si redno objavlja pesmi vrste fotoverz. Zanimata jo tudi dramatika in esejistika. V preteklosti je prevedla nekaj poljudnoznanstvenih del s področja naravoslovja (npr. uspešnico Billa Brysona, Kratka zgodovina skoraj vsega) in recenzirala prevode s področja astronomije. V letu 2019 je prvič sodelovala na natečaju V zavetju besede in bila z zgodbo Bolniški brat izbrana med finaliste. Več o njenem literarnem ustvarjanju je na www.dular.world.