/ 

Nekaj misli ob romanu Gabriele Babnik Tri smrti

Gabriela Babnik – Mirjam Dular – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

       

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

Gabrieala Babnik: Tri smrti, Beletrina 2019

Izjemno vabeča vsebina, (makroskopsko) tekoča pripoved, zapleteno prepletene zgodbe, nenavadne povezave, (pre)huda naključja. Izhodišče za še kake tri navezane, vendar samostojne romane.

Gabriela Babnik je uveljavljena slovenska pisateljica mlajše generacije, a Tri smrti je že njen peti roman. Novega napiše na dobra tri leta, opaziti pa je mogoče, da se presledki med dvema počasi daljšajo. Piše o večnih temah — menjavi preživetvenih lokacij (in strategij), ljubezni in medčloveških odnosih, pri čemer se osredotoča bodisi na tesne odnose med bližnjimi bodisi na posameznikovo situacijo v (tujem) okolju, zanimajo jo ženske plati medalj — ob tem pa ne skopari s premišljanji in (samo)spraševanji/iskanji, ki jih polaga v usta ali glave protagonistov. Zgodbo pogosto zveže z nitmi naključij, ki jih jemlje z dokajšnjo lahkoto, kar včasih pripomore k fluidnosti besedila, spet drugič pa se bralec kar ne more ubraniti pri-misleka: Kakšno neverjetno naključje!

(Vsebinska) tridelnost se zdi avtoričin zaščitni znak, podobno kot tudi tri dogajalna prizorišča. Tudi ta njen roman se odvija v Afriki, predvsem v Burkini Faso, v Sloveniji oz. Ljubljani ter v Marseilleu v Franciji. V Treh smrtih so trije deli — megapoglavja — naslovljeni z ženskimi imeni: Mama, Ida in Mirjam. Nemogoče bi bilo spregledati zanimivo krošarjenje z liki. V vsakem delu se nekateri prepletajo, vračajo ali reminiscirajo, drugi pa so unikatni. Zanimiv je tudi osrednji “predmet”, ki se ravno prav pogosto pojavlja v vseh treh delih, (da ga bralec ne pozabi) slika Ljubimca v dežju, ki na svojstven način potuje skozi preplet zgodb in spretno povezuje like in dogajanje. Avtoričin svet je nedvomno svet umetnosti. Poleg slike Gabriela Babnik ponudi še nekaj drugih imen, krajev in pojmov, ki jih radovedni bralec želi poiskati in se prepričati, za kaj gre. A kot predlaga avtorica: »Ne iščite teh krajev in ljudi izven besedila. Ker tam jih ne boste našli,« tudi za navedeno ime slike Google ne najde ničesar pametnega; kar ni na Googlu, pa ne obstaja; torej: pure fiction.

Poskusimo zložiti like kompleksne pripovedi in najti napovedane tri smrti.

V prvem delu poleg Mame, Afričanke nenavadno svetle polti in rdečkastih las, nastopajo še: Karim (oče njenega sina), Moussa (njen sin), Nne (njena mati), Ousman (njen oče), Muhamed (njen brat); brat Abdulaj (njegova žena Mami nekaj časa gre precej na živce) in sestra Fanta sta stranska lika. Muhamed se je iz Evrope vrnil v Afriko, s seboj je pripeljal sina Črta, čigar mama je Slovenka Tinkara. Pojavi se tudi na Afriko močno navezani Evropejec Oliver. Izkaže se, da gre za Slovenca, — nehote se vsili misel na Lojzeta Kovačiča, bralec pač večno primerja … — ki je intimno povezan z Mamo. Izvemo za Tinkarino samomorilsko smrt.

Drugi del se posveti Idi, nekoliko nesrečni (dezorientirani?), mlajši Ljubljančanki, ki v hiši na Tavčarjevi, kjer stanuje, opazi (opazuje) mešani par Slovenke in temnopoltega moškega. Slednji jo vse bolj vznemirja, a kaj konkretnejšega se ne izcimi. (Fantastična priložnost za enega od vsaj treh možnih ko-romanov!) Izkaže se, da je Oliver Idin oče. Njena sestra Nataša je omenjena (poimenovana), večje vloge od konteksta oz. ozadja pa v romanu nima. Predvsem izvemo, da sta si sestri dokaj različni. Ida se ima za pametnejšo. Nataša se nam zdi običajnejša, Ida pa dolgočasna. Ida ima psičko Liziko, ki se v nadaljevanju izgubi, čeprav jo je vzela s seboj v Afriko, kamor je spremljala očeta. Oliver je na smrt bolan in v Afriko odide z namenom izvedbe samomora, ki mu uspe. Čeprav je bila Ida njegova najljubša hči in je bil nanjo od vseh družinskih članov najbolj navezan, pa ni povsem jasno, zakaj ga je ravno ona morala najti mrtvega (morda zaradi njegove afriške hiške?), saj jo bo prizor mrtvega očeta kot senca spremljal za zmeraj.

Tretji del je osredotočen na Mirjam, vdovo umorjenega nekdanjega voditelja Burkine Faso, ki po moževi brutalni smrti s sinovoma Nicolasom in Julijem pobegne v Francijo, kjer ji nekako uspe preživeti. Iz vegetiranja, v katerega se izpraznjena zateče, saj ji življenje po moževi smrti še naprej ne prizanaša, jo delno predrami Oliver, ki ga Mirjam izjemno pritegne (bralec konkretnega razloga za to ne izve; morda Slovenca Oliverja, ki s svojim življenjem ni zadovoljen, pravzaprav beži od njega, črnke pač privlačijo), približa pa se ji kot novinar, ki želi z njo opraviti intervju. V tem megapoglavju jih umre “več”. V dogajalnem času je to Mirjamin oče, opisovanje in spraševanje o Benjaminovi smrti pa ustvarja vtis, kot da je tisti, ki je v tem delu v resnici umrl, ravno Benjamin. Pravzaprav Benjamin tu na nek način umre drugič, potem ko Marlow muči Mirjam z izmišljotinami, da se Benjamin ni ljubil le z njo, ampak tudi s fanti, ter da je živel za revolucijo, ki zahteva celega človeka, zaradi česar mu je zmanjkalo energije zanjo. V tem delu je opisana tudi smrt Mirjamine nedonošene hčerke, sad zadnjega velikega ljubljenja med Mirjam in Benjaminom (ljubezen vs. revolucija?), ki so ji jo Benjaminovi nasprotniki, med katerimi je bil vodilni njegov nekdanji prijatelj, izdolbli iz maternice. Tretji del je najhujši in najgloblji. Z več smrtmi pusti vtis rahle zbeganosti glede tega, katera od opisanih smrti je pravzaprav naslovno tretja. Smrt Mirjaminega očeta se zdi naravna, druge smrti v tem delu pa so umori. To jih ločuje od samomorilskih smrti iz prvih dveh megapoglavij. Vendar: umor in samomor sta v bistvu različni plati istega — obakrat gre za nasilje, le da je v prvem usmerjeno k sebi, v drugem pa k drugemu.

Bralec z napetim pričakovanjem čaka na vozle v makrameju likov trozgodbja. Nekatere povezave so hudo dobre, skorajda nore ideje. Škoda, da se nekatere od njih zdijo nerealne, oz. premalo verjetne. Z drugimi besedami: če je litera(tu)rni slog Gabriele Babnik nekako “višji” od frikovskih peripetij, ki jih doživljajo npr. junaki Arta Paasilinne, pa slednji najneverjetnejše in najbizarnejše situacije izpelje (polinka) gladkeje. V nekem hipu je zato nujno potrebno v neverjetna naključja, ki pletejo Tri smrti, (le) preprosto verjeti.

Roman globoko gane in pretrese, pusti pa tudi nekaj dvomov. Pisateljičina vsevednost se občasno zazdi prevsevedna.

Pisateljica z lahkoto govori o seksualni plati medosebnih odnosov, tako heteroseksualnih kot tudi homoseksualnih, vendar pri slednjih namiguje na ali pa odkrito omenja izključno odnose med moškimi. Nepoznavalec afriške kulture dobi vtis, da so spolni odnosi med moškimi običajnejši ali pa celo nekako “vrednejši” od medspolne kopulacije; kot da je ta namenjena predvsem razmnoževanju.

Lahkotnost avtorične naracije tudi pri temah, ki so — še posebej izpod ženskega peresa, in žal tudi še danes — često vzete z zadržanostjo, je botrovala morda enemu najlepših slovenskih literarnih opisov spolne igre, pri kateri z vso (metafizično) ljubeznijo pobudo vodi ona (ženska). (Ne bi nas presenetilo, če bi se izkazalo, da Gabriela Babnik obožuje Ljubimca Marguerite Duras.) Prizvok žalosti doda spoznanje, da je bila to zadnja združitev moža in žene, bolečo tragiko pa kasnejše sporočilo o sadističnem, krvavem odvzemu sadu te združitve.

V napaberkovanih mislih o prebranem romanu bi lahko navedla še kakšno primerjavo z drugimi deli oz. avtorji. V bežnih zapisih sanj se avtorica morda poskuša spogledovati s Harukijem Murakamijem. Ta je nekje zapisal približno takole: Le redki so, ki znajo sanje prenesti v literaturo.

Če so med gradniki (slovenske) literature, na katerih ta roman temelji, tudi dela Lojzeta Kovačiča, lahko navržemo, da Gabriela Babnik občasno zajame žlico neukalupljene Kovačičeve begavosti, vendar pa je pisanje Gabriela Babnik bistveno manj raztreseno od Kovačičevega. Ne bomo se opredeljevali do verodostojnosti pisanja avtorice, ki stopi v glavo junaka — moškega; a če smo nedolgo tega morda brali roman Tujka, lahko z gotovostjo trdimo, da Gabriela Babnik dokaže, da o ženskih občutenjih moški pač ne more pisati.

Tudi v Treh smrtih se Gabriela Babnik ne odpove svoji posebnosti, navajanju citatov drugih avtorjev. Avtorje ob koncu romana vestno navede. Ker pa imena niso navedena po abecedi, bralec ugiba, da so morda navedena skladno z zaporedjem navajanja njihovih stavkov. Ve pa tega ne. Nadalje domnevamo, da so citati tisti deli romana, ki so izpisani poševno. Pri tem bi se pritožila le v toliko, da bi mi bilo bistveno ljubše, če bi bilo avtorjevo ime navedeno sproti, npr. kot opomba pod črto.

Vsiljuje se ideja, da se je roman nekoliko prehitel, kot včasih otrok prehiti rok in pride na svet prezgodaj. Pripoved je zelo berljiva, pa vendar se v nekaterih stavkih znajdejo mašila in banalne besedne zveze, ki v ta slog pisanja nekako ne sodijo. Morda pa bi besedilo zgolj moral prebrati “neodvisni tretji”, ki bi polovil nekaj malih nedoslednosti in nepotrebnih podrobnosti ter predlagal do desetodstotno krčenje števila znakov. Potem bi bil lahko ta roman prava mojstrovina in (zaradi internacionalne in pomembne (afriške) teme) tudi svetovna uspešnica.

Pa ne le to! “Tri zgodbe” so neke vrste zasnova ali pa povzetek obsežnejše naracije. V tem gradivu, v idejah, ki so v njem zbrane, je prostora za še najmanj tri romane. Marsikateri bralec bi neučakano čakal, da bo lahko prebral več o junakih Treh smrti, preden so se znašli v Treh smrtih. Prvi bi bil lahko opis Mirjam in Benjamina od otroštva do ustvarjanja družine oz. do Benjaminove smrti, v katerem bi izvedeli veliko o (moji) Afriki. Drugi bi nemara osvetlil Oliverjevo slovensko družino, njegovo ženo, ki je nekoč obetala, a je zbledela, njihove odnose z bližnjimi (psihoanaliza), preko česar bi morda bolje dojeli Idino neoprijemljivost ter begavost in wanna-be izjemnost. Tretji bi morda lahko podrobneje predstavil Mamino (razširjeno družino) oz. življenju Nne in njene hčere oz. njenih dveh hčera. Poglobljen uvid v burkinafaški “dom” bi bil lahko ne le napeto branje, ampak tudi dobrodošla seznanitev s kulturo Pokončnih ljudi, ki nam je resnično oddaljena.

V dneh, ko sem brala Tri smrti, mi je pod roke prišel intervju z Arnejem Hodaličem. Ne vem, če je med njim in G. B. kakršnakoli povezava, je pa gotovo tudi on večkrat bil v Afriki. V romanu življenje teče od rojstev do smrti in tako naprej in nazaj. Arne Hodalič pa govori o rojstvih s povsem drugačne perspektive. Navede, da je bilo v času, ko je imel deset let, torej le pred dobrimi petdesetimi leti, na svetu dvakrat manj ljudi kakor nas je danes. Tudi če kdaj pa kdaj pogledujemo na World clock, nas artikulacija konkretne ponazoritve hitrosti večanja svetovne populacije strese na novo. Afrika kot eden od najhitreje množečih se delov sveta bi lahko nudila pomemben premislek pri vprašanjih, kako in kaj bomo s planetom. Morda pa bo to tema devetega romana Gabriele Babnik.

In zakaj ravno ime Benjamin Franklin?

   

   

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

Gabriela Babnik – Mirjam Dular – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Mirjam Dular
O avtorju
Dr. Mirjam Dular, 1967, Ljubljana. S pisanjem je začela leta 2017 in oktobra 2018 izdala prvo zbirko kratke proze Milina pogovora. Angleški prevodi posameznih zgodb so na Amazonu, avtorico pa najdete tudi na GoodReads. Na portalu pesem.si redno objavlja pesmi vrste fotoverz. Zanimata jo tudi dramatika in esejistika. V preteklosti je prevedla nekaj poljudnoznanstvenih del s področja naravoslovja in recenzirala prevode s področja astronomije. V letu 2019 je prvič sodelovala na natečaju V zavetju besede in bila z zgodbo Bolniški brat izbrana med finaliste. Več o njej lahko preberete na Wikipediji, o njenem literarnem ustvarjanju pa na  www.dular.world.