O brezkončnih vojnah, novinarstvu, prihodnosti
Boštjan Videmšek: Mir in vojna: ozadja ključnih kriz našega časa
Fotografije Jure Eržen, Matjaž Krivic, Boštjan Videmšek. Ljubljana: UMco, 2024. (Zbirka S terena).
Ko zahodni dopisnik prispe na eno od vojnih žarišč in ugotovi, da informacije, ki jih tiskovne agencije in vodilni svetovni mediji namenjajo svetu, niso verodostojne, se je prisiljen soočiti z enim od osnovnih vprašanj novinarske etike; naj zaradi lastne varnosti, ki še posebej v zadnjih letih predstavlja naraščajočo grožnjo novinarjem, zaradi česar je poročanje z vojnih področij postalo skorajda parasuicidalno dejanje, podleže občutku sicer zdrave potrebe po lastnem preživetju in odide, ali naj v imenu verodostojnega, nepristranskega novinarstva, kar pomeni poročanja na osnovi lastnih preverb in izkušenj s terena, tvega življenje? Nizozemski novinar in pisatelj Joris Luyendijk je po petih dopisniških letih dal nepreverjenemu načinu poročanja s kriznih žarišč odpoved in napisal knjigo z zgovornim naslovom Je res ali ste videli na televiziji: resnice in neresnice o Bližnjem vzhodu (2006, slov. prev. Anita Srebnik, MK, 2010).
Luyendijkovo delo, nastalo kot posledica njegovega spoznanja o spodletelem novinarskem prizadevanju za prikaz resničnega stanja na Bližnjem vzhodu, je pokazalo, da zahod pogosto prejema tisto sliko, ki jo izberejo mediji. Avtorjev trud po podajanju resnice s konfliktnih žarišč ga je usmerjal k spoznavanju resnice taksistov, prodajalcev, profesorjev, teroristov, žrtev in drugih ljudi z ulic. Slika in resničnost sta se med seboj zelo razhajali, in ko mi je to postalo jasno, sem vedel, katero zgodbo želim povedati. Nisem želel napisati knjige, ki bi pojasnjevala, kako je možno arabski svet demokratizirati, kako strpen je islam ali kdo ima prav v boju med Izraelom in Palestinci. Raje sem napisal knjigo, ki je pokazala, zakaj je na Bližnjem vzhodu o tovrstnih velikih stvareh tako težko povedati kaj smiselnega. Nizozemski novinar je eden izmed novinarjev, katerega glas je pripomogel k spremenjenemu načinu dojemanja mednarodnih novic s kriznih žarišč, hkrati pa potrdil, da tudi mediji s pristranskim poročanjem, piarovsko mašinerijo in z zmanipulirano publiko dodajajo svoj delež k ohranjanju konfliktov v svetu.
Gornji uvod poudarja spoznanje, koliko je za podajanje neposrednih, natančnih, živih informacij, za ustvarjanje zgodovinskega spomina pomembno delo slovenskega reporterja Boštjan Videmška in fotoreporterja Jureta Eržena, ki sta s svojim tri desetletja dolgim neposrednim poročanjem iz osrčja konfliktov in vojn segla onstran nezadostnih, napačnih vzorcev novinarstva in začrtala jasno merilo, kaj pomeni poročanje s konfliktnih žarišč. Pomeni biti tam, se preriniti v osrčje dogajanja, gledati, vonjati kri in smrt, se pogovarjati s tamkajšnjimi ljudmi, z vojaki, vojskovodji, ženskami, otroki, begunci, migranti, žrtvami in rablji ter pričati o tem, kar vidita in slišita. Kot smo se bralci lahko prepričali iz odmevne trilogije navedene dvojice, ki jo sestavljajo dela Vojna terorja: deset let po 11. septembru: poročilo priče (2011) – delo je v razširjeni obliki v Združenih državah izšla pod naslovom 21st Century Conflicts: Remnants of War(s) -, Upor: arabska pomlad in evropska jesen (2013) ter Na begu: moderni exodus 2005-2016: z begunci in migranti na poti proti obljubljenim deželam (2016), iz njunih besed in slik vejejo zavzeto stališče ter visok etični angažma, predvsem pa močna angažiranost, v svoji skrajnosti meječa na tiste vrste norost, ki se zaveda vsakokratne visoke stopnje tveganja in jo zaradi odgovornosti kredibilnega poročanja o nepredstavljivih katastrofah v svetu tudi sprejema.
Krizni, (proti)vojni poročevalec Boštjan Videmšek je razen navedenih knjig tudi avtor del Ultrablues: kako so se trije kompanjoni lotili ultramaratona (2014 – v soavtorstvu s Samom Rugljem in Žigo X Gombačem), Dispatches from the Frontlines of Humanity: a book of reportage (2019), Plan B: pionirji boja s podnebno krizo in prihodnost mobilnosti (2020, s fotografom Matjažem Krivicem), v soavtorstvu z Majo Prijatelj Videmšek Zadnji dve: Najin in Fatu: reševanje vrste na robu izumrtja (2022) – delo je leto kasneje izšlo tudi v angleškem prevodu -, romanesknega prvenca Vojni dnevnik (2023) in doslej zadnjega dela Mir in vojna: ozadja ključnih kriz našega časa (2024). Je dobitnik številnih domačih in mednarodnih novinarskih nagrad ter avtor dramskega besedila Rokova modrina, po katerem je bila leta 2015 v Slovenskem mladinskem gledališču uprizorjena istoimenska gledališka predstava.
V razmeroma kratkem delu Mir in vojna avtor na prepoznavno zgoščen, informativen, hiter in neposreden način pojasnjuje izvore nastanka kriznih žarišč in vojn v sodobnem času. O problematiki je zvečine na široko, dokumentaristično in kontekstualizirano pisal že v svojih prejšnjih knjigah, tokrat podaja strnjena, nemara zrelejša spoznanja, nastala po dobrih treh desetletjih neposrednega spremljanja vojnih strahot v različnih delih sveta. Knjigo po uvodnem delu, v katerem razkrije lastno iniciacijo oziroma vstopno točko v svetovni kaos, ki se je zgodila ob padcu Vukovarja leta 1991, simbolno prične z dnevom, ko je dokončno padel stari svetovni red. Z vojno v Iraku, ki se je zaradi domnevnega in nikoli dokazanega posedovanja orožja za množično uničenje Sadama Huseina začela marca 2003 z ameriškim napadom na Irak. Nadaljuje z zgodovino mednarodnega vojaškega nasilja v Afganistanu, ki se je poglobila s padcem dvojčkov WTC septembra 2001. V tretjem poglavju avtor odstira ozadja nastanka in poteka afriških vojn v Somaliji, Sudanu in Demokratični republiki Kongo, v nadaljevanju popisuje arabsko pomlad in njene nezavidljive posledice v Tuniziji, Egiptu, Libiji in Siriji ter poglobitev begunske krize. Razkriva ozadje dlje časa trajajočega konflikta med Gazo in Izraelom, ki je pripeljal do genocida nad Palestinci pred dobrim letom dni in ki mu na očeh svetovne javnosti ni videti konca ter analizira imperialno-kolonialno vojno med Ukrajino in Rusijo, ki se je pričela mnogo prej kot pred dobrima dvema letoma. V zadnjem poglavju opozarja na nevarne posledice podnebnih sprememb, kjer med drugim izpostavi Slovenijo kot epicenter globalnega segrevanja, saj se zaradi specifične lege med hitro segrevajočim Jadranom in Alpami v tem delu Evrope ozračje segreva še hitreje kot drugod. V zadnjem poglavju avtor navaja preproste, vsem dostopne in učinkovite predloge, ki naj bi jih v veri izboljšanja sveta ter skrbi za prihodnje rodove sprejel vsakdo izmed nas. Nanizani predlogi v avtorjevi hitri in preprosti dikciji nemara delujejo naivno in ne-zadostno, pa vendar se zdi, da so edino, kar lahko v tem pogledu stori vsakdo izmed nas.
Skozi celotno delo Videmšek znova preizprašuje pojem novinarstva, o katerem si ne zastavlja zgolj vprašanj, pač pa podaja ključne odgovore, s čimer nehote odgovarja tudi uvodoma navedenemu delu in njegovemu avtorju. Novinarstvo, ki zahteva stalno učenje tako rekoč o vsem, stalen dvom in predvsem stalno preizpraševanje samega sebe, je bilo zame od nekdaj nekaj povsem drugega – aktiven, angažiran poseg v družbo. Ena najvišjih oblik aktivnega državljanstva, ki je vedno na strani šibkejšega in tistega, ki v hierarhičnem hrupu težje (ali pa sploh ne) pride do svojega glasu. Absolutni privilegij. Zato je nujno, da poznam(o) čim več odgovorov in da se ne skrivamo za skoraj vedno lažno skromnostjo, še enim vrhunskim alibijem za pomanjkanje znanja, poguma in nezmožnosti prevzemanja odgovornosti. Da, odgovornosti. In nikakor ni naključje, da se v odgovornosti skriva – odgovor.
Občutek, ki bralca spremlja skozi branje celotnega dela in ki se ga kljub zaključnemu optimističnemu zrenju v rešitev prihodnosti in človeka v njem ne more otresti niti ob koncu, je dokaj pesimističen. Žalosten. Zaskrbljujoč. Glede na krvava dogajanja ter številne žrtve v svetu, ki smo jim v besedi in sliki priča vsak dan, in zavedanju, da se angažma zahoda ponovljivo zaganja v eno od dveh skrajnosti; v (ne)razložljivo pasivnost ali vojaško intervencijo, ki bo stanje prejkone poslabšala, Videmškovi zapisi v delu o miru in vojni nehote prikličejo njegovo nekoč zapisano misel kako daleč je konec vojne tam, kjer se vojne nikoli zares ne končajo?
