/ 

Stoletnica rojstva najbolj delavne slovenske pisateljice

MimiMalenšek2
Mimi Malenšek v svoji delovni sobi

LITERARNI KOLEDAR – 8. FEBRUAR

 

MIMI MALENŠEK

Stoletnica rojstva najbolj delavne slovenske pisateljice

  

V petek je minilo sto let od rojstva, svet je torej ugledala na Prešernov smrtni dan. In to na drugi strani Karavank, v Dobrli vasi na Koroškem, bila je otrok zadnjih mesecev prve svetovne vojne. Mlada mati bremena ni zmogla in je le nekajmesečno prinesla na to stran, v Podbrezje, kjer je živel oče. On je bil tisti, ki je zaznal in usmerjal njeno zgodnjo nagnjenost do literature. Njen dekliški priimek je bil Konič, matere ni videla nikoli več.

Prvo knjigo je napisala pri šestnajstih letih, to je bila večerniška povest Pesem polja. Potem jih je sledilo še veliko, okrog štirideset naslovov. Mimi Malenšek je zagotovo popisala največ papirja med slovenskimi literatkami, na moški strani se morda lahko meri samo z Janezom Švajncerjem, med sodobniki pa z Ivanom Sivcem. Otrokom je, za razliko od omenjenih dveh, posvetila le štiri naslove, napisala je dve knjigi kratkih zgodb, vse ostalo je namenjeno odraslemu bralstvu.

Ob tej zavidljivi količini povesti in romanov bije v oči predvsem njena nenasitna potreba po pripovedovanju – o preteklih dogodkih in ljudeh, a tudi o sedanjosti iz njenega neposrednega gorenjskega okolja. Niso je toliko mikali notranji svetovi, subjektivne projekcije, fantastika, emocionalni spektakli in travmatičnost človeškega življenje, kot jo je pritegnila zgodovinska snov sama po sebi, njena epska gnetljivost in karakterna variabilnost večinoma resničnih velikih preteklih osebnosti. A tudi fiktivnih, kakršen je bil (Prešernov) Črtomir. Njene pripovedi so zgodovinske ali biografske ali oboje hkrati. Že pred vojno se je lotevala zgodovinske snovi, povezane s kmetstvom, plemstvom ali gospodarstvom, železarstvom na primer (njen oče je bil delavec v jeseniški železarni), v katerih je izkazala socialno občutljivost za delavca in kmeta. Po vojni, ko ji je bilo jasno, da bo njeno glavno opravilo v življenju pisateljevanje, je zgodovinsko tematiko močno razširila. Nova prostranstva ji je ponudila pravkar končana vojna, napisala je kar nekaj vojnih romanov. pri novi oblasti pa se je zalomilo leta 1960, ko je objavila roman Temna stran meseca in v njem osvetljevala domobransko stran, bitko in usodne dogodke na Turjaku. Za nekaj let je padla v nemilost, tedaj je začela prevajati iz nemščine; prevedla je velik del Karla Maya ter veliko sodobnih pisateljev in zlasti pisateljic. Sicer pa je bila ljubiteljica skandinavske literature, predvsem Knuta Hamsuna.

Ves čas je gojila biografsko romanopisje. Trubar (Plamenica je velik tekst o slovenski reformaciji), Hren, Gallus, Prešeren, čebelar Janša, Kette in Murn (Pojoči labodi) so našli pri njej navdih in plodna tla. Bolj kot psihološke tančine upodobljencev so jo zanimali dogodki in socialne okoliščine, zato njena biografska literatura ni dosegla zelo široke popularnosti, vsekakor manj od zgodovinske in tiste, ki se je posvečala sodobnosti in generacijskim vprašanjem. Vojna in partizanstvo sta bili temi, skozi kateri je v njeno literaturo najbolj na široko vstopala moralna problematika.

Mimi Malenšek je nenehno pisala, hodila je svojo pot mimo vseh aktualnih literarnih trendov, idej in slogov, zato je literarna zgodovina od prvih dveh povojnih desetletjih dalje ni najbolj zvesto spremljala. Imela pa je trdo jedro zvestih bralcev, zlasti bralk. Od leta 1947 je bila v društvu pisateljev in PEN, kot pisateljica je sama ali v družbi obšla velik del sveta. Zadnja desetletja je živela na ljubljanskih Prulah, kjer jo je bilo mogoče srečevati kot starejšo damo s psičkom. Umrla je leta 2012, pokopana pa je v Podbrezju.

Njena zadnja knjiga je izšla leta 2009. Gre za kratko spominsko prozo Ko dozori jerebika. Ena od njih ima tipičen naslov Ko list za listom odletava in še bolj tipičen podnaslov: Jesenske impresije. Preberimo začetne stavke v njen spomin – in spomin marsikoga, ki jo je poznal v času življenja.

Hladna jesen že prihaja, po dolinah slanca pada …

Ne, ne prihaja, že je prišla ljubljanska jesen s svojo gosto in kot mokra raševina težko meglo. Jesen, ki ne posipa barjanskih travnikov s kristali slane, ki se zaiskrijo, ko se jih dotaknejo prvi sončni žarki. In sonca je v ljubljanski kotlini v tem letnem času malo, a če se le prikaže, je bledo in medlo, kot bi sijalo skozi preperelo zaveso. In brž, ko se umakne, spet zapljuska dež po razritih dvoriščih in prehodih med stanovanjskimi bloki, štropota po avtomobilski pločevini in se odceja z golega vejevja divjih kostanjev, laških bukev, brestov in brez. Hiše se zdijo zapuščene, kot da so prebivalci odšli nekam daleč proč, pred odhodom pa z balkonov odnesli še vse cvetje in zelenje. Ljubljanica, ki se v našem predmestju na Špici razdeli v oba rokava, v deževju naraste in na svoji temni površini pod črnooblačnim nebom nosi s seboj listje, polomljeno vejevje, sploh vsakršno navlako, ki jo spotoma pobira in jo potem grmadi pri rečnih zapornicah.

To je navadna uvertura v ljubljansko jesen in zimo. Tako sem jo doživljala leto za letom, pa naj sem se vračala od koderkoli, iz istrske Funtane, iz Portoroža ali iz mojega zadnjega poletnega Tuskuluma, Jezerskega v vznožju Kočne. Zdaj se že dolgo ne vračam od nikoder več. Moje poti so se skrajšale na sprehode z mojim psičkom, nadvse prisrčnim predstavnikom pekinške pasme, s Čipom. Skupaj sva odkrila »pohodništvo« različnih »težavnostnih stopenj«, od lagodnega sprehajanja ob Ljubljanici, pa po Trnovem in Krakovem, pa do zahtevnejših vzponov na Grad in prav na Golovec. Dlje ne prideva, a ne morda zaradi Čipa, ki bi mu bil tudi vzpon na Šmarno goro mačji kašelj, pač pa jaz zase žal ne morem več reči —. Vendar pa mi je čas, ki vse prinaša in odnaša, podaril lep jesenski dan, ki bi ga bilo škoda pozabiti, zato bi ga rada podelila s tistimi, ki jim je kaj do tega.

 

Pripravil Peter Kolšek

 

 

 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

    



Mimi Malenšek
O avtorju
Mimi Malenšek (1919-2012) velja za po količini napisanega gradiva najplodovitejšo slovensko pisateljico, poleg tega pa je bila tudi uveljavljena prevajalka. Pisala je zgodovinske romane, vojne romane, biografske romane, kratko prozo in dela za otroke in mladino. Kritiki v njenih zgodovinskih romanih prepoznavajo močan vpliv Frana Saleškega Finžgarja in njegove panslovanske ideje, med vojnimi romani pa velja izpostaviti roman Temna stran meseca, v katerem je dogajanje med drugo svetovno vojno predstavila večplastno in poleg partizanske prikazala tudi domobransko resnico. Za vojno trilogijo Sonce je obstalo je leta 1977 prejela Župančičevo nagrado.