/ 

Pišem z zaprtimi očmi

Miljana Cunta –  Esej o pisanju – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

   

Zelene polknice v sobi kamnite hiše prepuščajo v prostor tanke žarke. Kar je še do pred kratkim sredobežno lebdelo v zraku, se zdaj zgošča, vse skrbi, vsaka misel, vse se povezuje in osredinja. Kot prah v svetlobi. Na drugi strani debelih zidov se razbeljeni zrak zlagoma redči in morje se dviga.

(Je to zgoščanje in osredinjanje čustvo ali misel? Spomin, morda spomin na praspomin, ki naredi, da se kubistično raztreščeni koščki znova zlepijo v harmoničen sestav? Je to uresničena želja ali nenadejan dar? Mogoče glas, ki kot notranji glas najde točko preboja in preide iz ene dimenzijo v drugo, iz zastrtega zvoka, amorfno nakazujoč besede, v izklesano jasnino misli? Ali, še bolj kot to, v podobo, v presvetljene črte sredi sobe. Morda v teksturo, kakršno si kot otrok vizualiziral ob posebej srčnih in toplih ljudeh: na vetru presušen bombaž, kompakten in svež. »Jaz v Možnosti prebivam,« je zapisala pesnica, ko je morda prav tako ugibala o preobilju začetkov, ko še stoji čvrsto skupaj to, kar se bo že naslednji hip začelo dogajati v času.)

Sredi prazne sobe, v preobilju možnosti, stojim tik ob uri. Nekoč je obstala na 14.25, a kljub temu vem, da se zdaj približujemo peti popoldan. Vidim jo. Od nekdaj to uro dneva uziram kot špičast vrh visoke gore; mogočen, nevaren in lep se nastavlja soncu. »/…/ um ima vršace; strme stene, navpik / prepadne, nezmerjene. Ne ceni jih, / kdor ni v njih visel,« je razmišljal pesnik, ki je prekinil večletni ustvarjalni molk zaradi ganjenosti ob pogumu neke redovnice in ki je v nekih drugih, a ne tako zelo drugačnih časih, drzno zapisal, da je pesem pogled navznoter. Na tem vrhu se ni mogoče zadržati dlje od enega vdiha. Ustvarjanje mora biti »potapljanje na dah«, da se ne uresniči Ikarjev sen. Na srečo pa se, nihče ne ve čemu, prav v tem infinitezimalnem intervalu čas ukine. V nekaj sekundah tik pred peto in tik za njo se izpišejo vse pesmi, zaradi teh nekaj trenutkov bo mogoče zdržati breme dvoma pa tudi sram, da si se znova spozabil. Zdaj več ni poti nazaj. »Pesem je že narejena, preden se je začela, pesnik le še ne ve njenega besedila.«

Okenska polica je kamnita in zaprašena. Z zgornjo stranjo dlani zarišem majhen prostor, z nočne omarice zgrabim neošiljen svinčnik in majhen črtast zvezek, ki sem ga kupila v špeceriji skupaj s paradižnikom in kruhom, kar tako. Tišina je topla, morje skupaj z mano zadržuje dih.

Strah pred gradnjo hiše je velik, neznanski. Narašča premosorazmerno z željo po domu in s pomanjkanjem domišljije. Zahteva pogum in zbranost, ker od človeka terja najtežje: »biti nekje, kjer še ni bilo sveta«, stati sredi niča in zaupati, da je selitev korak proti sebi. Zato odlašamo in se sprenevedamo, da je v redu tudi tam, kjer smo varni, pa čeprav so stene z vsakim dnem tanjše, da se skoznje s strašljivo jasnostjo slišijo zgodbe drugih ljudi. Šele potem, ko se izčrpajo vse možnosti in preteče prava količina časa, se zgodijo sanje. Sanje o vožnji v napačno smer, sanje o prijateljih brez obrazov, sanje o obleganju, sanje, ki izzovejo najbolj surovi občutek groze, da se iz njih prebudimo potni, a z malo sreče s povsem jasno izrisano arhitekturo novega doma. Prihod na morje po takih sanjah je blagodejen, a tudi zastrašujoč. Morje nadaljuje delo sanj v tem, da nas sooči »z bolj ali manj zavestno željo jaza, da bi se pogreznil v /…/ večjo celoto«, ko spodmakne tla, na katerih stojimo, medtem ko na kopnem gradimo spomenike za svojo nečimrnost in bivake za svoje strahove. Obenem pa lahko morje, za razliko od sanj, z malo sodelovanja z naše strani zadrži telo, da ne potone v globine.

Misel, da gre za naivno iluzijo, se tokrat milostno razblinja. Hvaležno se zavem trenutka, ko bi lahko vse ubralo drugačno smer. V mislih razbiram podobe in jih prestavljam sem in tja, kot ko urejam razmetan prostor, da bi se lahko nato v njem spočila. »Opremljam si sobo v zraku / med pticami in akrobati.« Ko je red vzpostavljen, a še vedno dinamično živ, zaznam roko, ki sproščeno zadrsi po belini papirja in pusti za sabo sled, kakršno izrisuje telo na gladini morja – to ni ravna črta ugaslega srca, pač pa živahen ples telesa in misli, ko se najdeta. Bolj kot sta uglašena, bolj se vidno polje krči: Vse manj je vidnega, vse več je nevidnega, dokler se mi ne zazdi, da pišem z zaprtimi očmi. »Drevesa odpro debla s suhim pokom / in temna srca, ki so skrita v njih, / pričnejo biti z glasom daljnih bobnov.« Rojeva se ritem – natanko ta, ki je vpisan v matrico pesmi, ki je že narejena, preden se je sploh začela. Prihaja z morskega dna, tam se je nekoč davno izklesal kot čudežna koralna roža, zdaj pa se, odtrgan od vira, dviga proti gladini, kjer bo s hrbtne strani nakazal odtis, slutnjo svoje oblike. Samo ugibamo lahko o živali, ki prebiva v globinah, a včasih to storimo z osupljivo natančnostjo.

Besede se zlagajo. Ena ob drugo. Vrstice padajo na belino, obraz pesmi je vse bolj razpoznaven. Vsa sem v njej in ona je vsa v meni, čeprav se z vsakim hipom od mene že tudi ločuje, še malo in videla jo bom – čez čas, ki je podoben večnosti – ločeno, zaključeno. Na njej bojo sledi kaosa in nereda, iz katerega je izšla – krvava mesta čustev, nerazumljiv zapis misli, madeži slane tekočine, a kmalu bojo tudi ti le spomin. Ostala bo pesem, lepa in skladna, ker »hrepenimo po tem, da bi na način, ki ga ne poznamo niti ne slutimo, vse, kar poznamo, /…/ trajno bilo v neizčrpni in do konca nedoumni harmoniji.«

Hiša je zgrajena. Temelji so v morju. Stene so čvrste, skoznje ne pronicajo več šepet, prepiri, molk drugih ljudi. Kar nenadoma zaslišim, so mrtvi. Ti so zdaj tu, v sobi kamnite hiše, z menoj; živi, vsak zase, vsi skupaj. Umrli pred stoletji ali včeraj. Vidim obraze in slišim glasove. Te, ki jih ne poznam, si zamišljam, tisti, ki jih (pre)poznam, me zabolijo globoko v duši. In že se pogovarjamo, kot smo se nekoč že in kot se še nikoli nismo.

»Da zgradiš hišo, jo trikrat poruši,« se mi je zapisalo nekoč, med nekim rušenjem, ko še nisem vedela, da nekaterih krajev ni mogoče zapustiti. Vanje smo položeni kot otrok v naročje matere, ljubeče hranilke, ki daje življenje, in krute mačehe, ki zapušča svoje otroke zaradi vsega, kar v njej ni namenjeno obnavljanju, pač pa statiki. Trdnjav teh objemov ne moremo zrušiti, ker jih nismo zgradili sami. Lahko nanje pozabimo in v njihovi bližini postavimo malike, lahko pa stopimo v nevidne stopinje in čakamo, da se zgodi čudež ponovne naselitve.

»Light up, light up, as if you have a choice,« kriči iz radia, ko se vozimo proti celini. Kar sledi, je protokol. Oči se odprejo, morje je podoba, ki se krči v vzvratnem ogledalu avtomobila, z vsakim prevoženim kilometrom se ojača občutek nelagodja. Kot bi se na morju zgodilo nekaj nezaslišanega. Ker se je na morju zgodilo nekaj nezaslišanega? Kmalu bomo drugje. Kaj bo s tem spominom tam? Pesem se bo izpopolnila, sklenila neobhodne kompromise z duhom časa, postala bo zrela in odrasla, morda bo našla povsem novo podobo, vsekakor pa bo preživela. Ugibali bojo, ali zaradi preloma vrstice ali medbesedilnosti. Zaradi preigravanja ritmičnih oblik ali zmesi hladnokrvnosti in prizadetosti. Našli bojo tudi razpoke in jih opredelili kot frustracije, humus pravega umetnika. V trenutku golega obstoja pa bo nekoč nekdo nad prepišnimi previsnimi stenami sredi samotne krajine pomislil, da je morda preživela zaradi zaupanja. Opravila je, kar je morala, ko je zgradila nov dom v času enega vdiha ob peti popoldne. (»Čeprav se nobena pesniška beseda ne sme sklicevati na svoj Čas.«)

  

***

  

Citati v besedilu pripadajo – po vrstnem redu pojavljanja – Emily Dickinson (v prevodu Nade Grošelj), Gerardu Manleyu Hopkinsu (v prevodu Vena Tauferja), Dušanu Šarotarju, Gottfriedu Bennu (v prevodu Vitala Klabusa in Aleša Štegra), Radetu Krstiću, Hilde Domin (v prevodu Ane Jasmine Oseban), Denise Levertov (v prevodu Tine Vrščaj), Gregorju Strniši, Branetu Senegačniku, Snow Patrol in Gorazdu Kocijančiču. Zahvala vsem njim in Igorju Divjaku za povabilo k pisanju tega besedila.

 

 

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

     
Miljana Cunta –  Esej o piisanju – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju
(fotografija Matej Povše) Miljana Cunta je pesnica, prevajalka, svoja razmišljanja o poeziji objavlja v medijih, bila pa je tudi programska vodja festivalov Vilenica in Fabula. Je avtorica treh pesniških zbirk, Za pol neba, Pesmi dneva in Svetloba od zunaj. Iz angleščine in italijanščine je prevedla denimo pesmi Christine Rossetti, Denise Levertov, Alde Merini in Patrizie Cavalli.