Splav – Moje telo je samo moje – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Letos poleti je nastal video posnetek ob srečanju Nadie Murat, Jazidinje, ki je preživela pekel spolnega suženjstva v krempljih islamske države, s predsednikom Trumpom v Beli hiši. Stoječa v skupini, je pokroviteljsko sedečemu ameriškemu predsedniku, ki se je na pol obrnil v svojem fotelju, potem, ko ni slišal oziroma dobro razumel njen prvotni plaidoyer, z zadrgnjenim grlom še enkrat jasno razložila, zakaj je prejela Nobelovo nagrado. In ga pred kamerami zaprosila, naj pomaga, da bo njeno preganjano ljudstvo lahko v resnici svobodno zaživelo na svojih domovih.
Za trpljenje, ki ga je Nadiji in številnim nedolžnim dekletom ter ženskam in moškim jazidske skupnosti prizadela brezobzirna vojna v Iraku in Siriji, za katero vemo, kako se je pričela in kako se nadaljuje, bi se ji vsaj simbolično moral opravičiti ne le ameriški predsednik, temveč tudi miroljubni papež Frančišek, tako da bi ji pred očmi sveta umil noge. Papeževa gesta bi lahko imela pri ljudeh večji učinek za obsodbo vojnih zločinov kot pa ustanovitev posebnega tribunala za kaznovanje vojnih zločincev, dolgotrajnega sodnega mlina, ki se na koncu praviloma izkaže za brezzobega tigra.
Zelo je zaskrbljujoča vsebina nedavne resolucije OZN o nasilju nad ženskami v oboroženih konfliktih, ki za ženske in deklice- žrtve oboroženih spopadov in namerne tarče različnih oblik vojnega nasilja, najpogosteje spolnega,- ne zagotavlja pravice do zdravljenja in posttravmatske nege.
Visoka komisarka za človekove pravice OZN Michelle Bachelet je na letošnjem Blejskem strateškem forumu nedvoumno povedala, da so v zadnjih letih doživele človekove pravice in še posebej pravice žensk, zelo veliko nazadovanje. Med njimi tudi pravica do prekinitve nosečnosti. Glede na to, da je pred leti opravljala delo visoke predstavnice OZN za ženske, v njene besede ni mogoče dvomiti. Če spremljamo dogajanje po svetu, pridemo do enakih ugotovitev…
Zato si moramo pri nas in v Evropi, ki se ponaša z najvišjimi standardi človekovih pravic, nujno postaviti bistveno vprašanje: ali bomo dovolili/e, da se postavlja pod vprašaj pravica do abortusa?
Nazadovanje v ZDA
Svoboda duha in telesa večine posameznikov in posameznic na tem svetu je v miru pogojena z demokratičnim ustrojem države in dejansko možnostjo uresničevanja človekovih pravic. Pri tem se večkrat pojavlja sintagma neodtujljivih človekovih pravic, ki jo je letos julija uporabil tudi ameriški državni sekretar Pompeo, ko je govoril o ustanovitvi posvetovalnega telesa, ki naj bi vladi pomagal pri ugotavljanju, katere od teh pravic so v ZDA neodtujljive. Zaostrovanje omejevanja dostopa do prekinitve nosečnosti v čedalje večjem številu ameriških zveznih držav je znova vzpodbudilo zlasti tamkajšnje borke za pravico do splava. Pompejevo napoved so namreč z veliko zaskrbljenostjo takoj prepoznale kot nov poskus, da se ženskam, ki se že sedaj, ko abortus ni kazniv, srečujejo z velikimi praktičnimi težavami in ovirami, le-te še dodatno povečajo, ko se odločijo prekiniti nosečnost.
Ameriška feministka Gloria Steinem je bridko duhovito komentirala stanje duha v ameriški družbi:
»Kaj če bi vsakega mladega moškega, ki želi kupiti puško, obravnavali tako kot vsako mlado žensko, ki želi prekiniti nosečnost: obvezno 48-urno čakanje, dovoljenje staršev, potrdilo njegovega lečečega zdravnika, da razume, kaj hoče in obvezni ogled videa o učinkih nasilja s puško? Razen ene, zaprimo vse trgovine z orožjem v vseh zveznih državah in naj potujejo stotine milj daleč potem, ko si bodo morali za to vzeti dopust in prenočiti v kakšnem čudnem mestu, zato da si bodo lahko kupili puško! Naj gredo skozi špalir ljudi, ki bodo nosili fotografije svojih ljubljenih, ki so bili ustreljeni in ki jih bodo imenovali za morilce ter jih prosili, naj ne kupijo puške!«
»To se sicer nikoli ne bo zgodilo, a nazorno kaže na položaj žensk v Ameriki«, je pripisal ameriški prijatelj elektronskim naslovnikom, ko jim je poslal gornji citat.
Kaj pa v Evropi?
Ko govorimo o pravici do svobodnega odločanja žensk do prekinitve neželjene nosečnosti, se je treba vedno znova spomniti, da ni bila pridobljena z orožjem, temveč na barikadah dolgotrajnega golorokega boja, ki ji je do veljave odločilno pomagal okrepljeni humanizem po drugi svetovni vojni.
Perspektiva generacije mladih v šestdesetih in sedemdesetih letih, je bila verjetno najbolj povezana z večjim odmerkom družbenega optimizma ter z gotovostjo obeta boljšega življenja. Dostop do neplačljive kontracepcije in kasnejša depenalizacija prekinitve nosečnosti sta bila velika družbena dosežka, dobljena po dolgoletnih bojih in številnih žrtvah, a vredna končne osvoboditve ženskega duha in telesa. V Sloveniji, ki je v primerjavi z mnogimi drugimi evropskimi državami bila deležna napredne ureditve prejšnje skupne države in za to ni bila potrebna epska bitka civilne družbe, kakršna se je v tistih časih dogajala recimo v Franciji, je pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok zapisana celo v ustavi. In to bi moralo zadostovati, če hočemo ostati moderna država.
Zato je nesprejemljivo, da se pred našimi očmi desetletja kasneje začno o tem spet debate! Gre navsezadnje tudi za test demokratične države: ko je po dolgem času o neki tako težki temi dosežen družbeni konsenz, le-ta postane neodtujljivi družbeni napredek, ki velja za vse. Gre za javno dobro, ki je pod istimi pogoji dostopno vsem. Pomeni, da se družba kot celota pomakne naprej, na bolje.
O tem je bila prepričana tudi nekdanja francoska ministrica za zdravje Simone Veil, potem ko je njena desničarska vlada konec leta 1974 dosegla sprejetje zakona o dovolitvi prekinitve nosečnosti. Dejala je, da je to vprašanje dokončno rešeno in da se je treba posvetiti drugim temam. V svoji knjigi »Une vie« je napisala, da sanja o tem, da bi eno od srečanj v Davosu posvetili svetovnemu zdravstvu.
Kodeks najboljših evropskih praks
Njena prijateljica Gisèle Halimi, ki je po vojni prišla na študij prava iz Tunizije v Francijo skupaj z desetimi litri najboljšega olivnega olja, s katerim je pri družinskih znancih plačala svoje bivanje, je bila edina odvetnica, ki je aprila 1971 podpisala znameniti Manifest 343 žensk, ki so splavile. Leto kasneje je dosegla, da sodišče ni obsodilo mladoletnice, ki je naredila splav po posilstvu, kar je pomenilo tektonski premik v dotedanji sodni praksi. Od vsega začetka je vneta zagovornica ideje, da bi Evropska Unija sprejela na področju enakopravnega obravnavanja spolov kodeks najboljših praks, ki so jih že udejanjile posamezne države. Kodeks naj bi služil kot vodnik za vse države članice, ki bi sčasoma lahko v evropskem prostoru pripeljal do poenotenja najbolj kvalitetnih standardov uresničevanja teh pravic. Pravzaprav bi to moral biti povsem uresničljiv evropski ideal in ena od bistvenih sestavin dobrega evropskega načina življenja.
»Francija je dolgo časa veljala za državo, kjer imajo ženske družbeno veljavo, a se je je kljub temu in še posebej v primerjavi z ameriškim teoretičnim in praktičnim aktivizmom, držal sloves sramežljivega feminizma, ki je s težavo uveljavljal svoje dosežke«, pravi sociologinja Mona Ouzouf, raziskovalka v CNRS, ki se posveča francoski revoluciji, zgodovini šolstva in republikanski ideji. V svojem eseju z naslovom Ženske besede (Les mots des femmes, Gallimard, 2012) daje z razmišljrepublika, svoboda, bratstvo, enakostanji različnih žensk glas tej »francoski posebnosti«, ki ji služi za razlago ene od osrednjih predpostavk njene teze, ki pravi, da je bistveno vlogo v družbenem ravnotežju odigralo dejstvo, da so Francozinje in Francozi v kočljivih temah bili sposobni dogovoriti dober kompromis, ki omogoča srečni odnos med različnostjo in enakostjo. Zakon o dovolitvi prekinitve nosečnosti so izglasovali moški poslanci, ki jih je bilo 97%.
Ta posrečeni odnos, o katerem govori Mona Ouzouf, ni le posledica neke abstraktne in teoretične sposobnosti doseganja najboljših rešitev v smislu republikanskega gesla »svoboda, bratstvo in enakost«, temveč rezultat dolgotrajnih in vztrajnih bojev v mnogih posameznih primerih ter razprav, ki so pomagale oblikovati družbeno zavest, temelječo na večji občutljivosti in poglobljenem razmisleku do temeljnih vprašanj skupnega obstoja in sožitja. Za to, da je postalo spolno nasilje in mučenje nesprejemljivo v francoski družbi ter da se je povečala osveščenost o univerzalnosti temeljnih pravic žensk, tudi splava, je med drugim pripomoglo dogajanje v francoskih kolonijah, še posebej alžirska vojna za neodvisnost, oziroma boleča družbena izkušnja iztirjenega kolonializma.
Družbena ambivalentnost
Zatorej ni odveč še enkrat povzeti besede Simone Veil, da mora biti ta zadeva zaključena in da debata ni več možna. Treba se je posvetiti še drugim perečim problemom, ki spremljajo pravico do avtonomije žensk. Današnje družbene razmere s svojo ambivalentnostjo ženske na mnoge načine spravljajo še vedno v stisko. Znano je, da noseče ženske tudi v razvitih državah praviloma ne morejo računati na prvo ali novo zaposlitev in da v mnogih podjetjih evropskih držav velikokrat dobijo izrečno ali pa neizrečeno opozorilo, da lahko pozabijo na službo, če bi morda zanosile. Nasprotujoče signale družbe morajo še vedno reševati posameznice same. »Nobena ženska ne gre splavit z lahkim srcem,« je takrat v parlamentu dejala Simone Veil, ko je splav označila kot »poslednjo možnost« in obenem s prstom pokazala na mačehovski odnos družbe do žensk, ki jim tudi dandanes dostikrat ni v veliko pomoč. Pred dnevi je bila v Maroku obsojena znana novinarka na leto dni zapora zaradi domnevnega splava in izvenzakonskih spolnih odnosov, sodišče je kaznovalo tudi njenega partnerja, zdravnika, ki jo je zdravil, pa še bolničarja. Ali je potem splav res le žensko vprašanje?
Ohranitev pravice do prekinitve nosečnosti je bistveni predpogoj ženske in moške svobode ter osnova za bolj zdravo in manj nasilno patriarhalno družbo. Pot je bila dolga in trnova, a nazaj je ni. Gre za historično priborjeno republikansko pridobitev pravice «drugega spola«, da samostojno odloča o svojem telesu in odgovarja za svoje življenje. To mora (p)ostati ena od neodtujljivih pravic, del humanega napredka v družbi. »Ženska je prihodnost moškega«, je dejal francoski pesnik Aragon. Če je temu tako, potem dobro medsebojno sožitje, ki vključuje srečni odnos med enakostjo in različnostjo, nujno predpostavlja avtonomijo na obeh straneh.
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Splav – Moje telo je samo moje – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
