/ 

Tete

Milan Jesih – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

   

 

                               Teta Gizela,
središče vsega in hkrati obrobna
– četudi solo je na koru pela –,
in stric Martin, pri plehni godbi bobnar

– s paličko z bunko je po opni udarjal,
kadar ni gledal v tuja usta gnila,
bil namreč izučen je za zobarja –:
tadva sta z gobami se zastrupila.

  

***

  

V familiji je moj bratranček Oto
veljal za izpodrs ali pomoto;
takšen nikakršen in prepritlikav,
kot bi nevešč amebo se naslikal,

v proporcih se je scela ponesrečil
– recimo ud je imel od sebe večji –.
Je rekla svoji sestri moja mama,
»kaj si pa, trapa, greš ga delat sama!«

   

***

   

Če boljših ni bilo, so moji strici
se stepli med seboj na veselici;
          najprej moj oče je med brate
                      razdelil aperkate

in vsakikrat paradržavni ujec
Jean Paul jo skupil je najhuje.
          Zato pa ležal je nemara
          potem kakšne tri dni na parah.

  

***

   

Več kot tri metre imela je čez krila,
grušč se je dvigal, ko je zavzmahnila,
vsi smo hiteli v bunkerje se skrit,
kadar prebijala je zvočni zid;

ko je pa zrasla, je – kot snežec bela –
za zmeraj – kam, ne ve se – odletela
                                        od doma
                               tetka Paloma.

 

***

  

Stric Ljubo, ki je bil prisegel – butelj –,
da nikdar več ne bo niti minute
na teto Pavlo, če bo pozna, čakal:
predvčerajšnjim – poglejte ga, bedaka –

je naročila, »bodi tam ob petih!«
in bil je tam in je še zmeraj danes,
in ni še duha in ne sluha o teti
         pred glavno pošto sred Ljubljane.

   
***

   

Teta Božena – ki je vzela čmrlja
in mu tri ljubke čmrljice rodila –
se z mojo materjo na smrt je sprla
za prednost pri obešanju perila:

takrat na svetu je bilo, kot znano,
samo šest kljukic in zgolj ena špaga;
pa veter nič rad pihal je v Ljubljano,
otroci smo hodili mu pomagat.

   

*** 

   

Stric Wang, doma iz okolice Šanghaja,
z umetnostjo se je tako naslajal
– strast, ki direkt iz žil moči vam jemlje –,
da ga je vzdignilo s površja zemlje;

baje nekakšen piš ga je odnesel,
nekakšen angelc alias nebesec,
da plava v lahno misel posušen;
iskal ugodje, našel je pomen.

  

***

  

Tetica Breda, jasna kot pomlad
v obraz, v ime in v smeh in po naravi
– naj Bog tako kot jaz ima jo rad! –
a si zamišljate, da se pojavi

na odru v vlogi grofove metrese,
zadnjico meče okrog in z zizki trese,
ki dekolte do popka jih razkriva:
a ni bolj kot dejanskost prepričljiva?

   

*** 

  

                                           Domov
                                na svoj naslov
– ne morebiti na poštno ležeče –
                               je teta Cila

                   urgentno naročila
                              paketek sreče,
         in s prvo štorkljo Bog ga odpremi.
                    Toliko o tej temi.

Milan Jesih – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
  
O avtorju / avtorici
Milan Jesih, rojen leta 1950 v Ljubljani, je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih ustvarjalcev. Deluje kot pesnik, dramatik, pisec radijskih iger, pisec za otroke, prevajalec. Prejel je Prešernovo nagrado za pesniški opus, Za pesniške dosežke je dvakrat prejel Jenkovo nagrado (Soneti, 1991 in Jambi, 2001) in in enkrat Veronikino nagrado (Jambi, 2001). Za prevajalsko delo je prejel Sovretovo nagrado in za izvirno dramsko besedilo Grumovo nagrado. Od leta 2009 do leta 2011 je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev.