Miklavž Komelj – Vladimir Majakovski – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Kolumna je izšla tudi v decembrski številki Kraljev ulice.
Pokojni ameriški pesnik Jack Hirschman, poeta laureatus San Francisca, ekstatični komunist in aktivist, ki je veliko energije posvečal uličnemu aktivizmu in tudi delovanju med brezdomci, je o Vladimirju Majakovskem vedno poudarjal, da je bil prvi street poet, ulični pesnik.
Ena bistvenih značilnosti ruske avantgarde, v katere okviru je kot futurist začel svoj javni nastop tudi Majakovski, je bil popolnoma nov odnos do javnega prostora. Avantgarda je hotela, da umetnost stopi iz zaprtih prostorov, v katerih krasi življenje meščanov, na ulico in postane eno z življenjem.
Pri tem je bila ulica za avantgardiste tudi svojevrsten estetski fenomen. Ena zgodnjih pesmi Majakovskega iz leta 1913 kaže značilno fascinacijo z uličnimi izveski, zaradi katerih so ulice razumljene kot »železne knjige«:
Izveskom
Berite železne knjige!
Od zlate črke-flavte
bodo prilezle prekajene ribe
in zlatokodre kolerabe.
In če s pasjo radostjo
zakrožijo ozvedja »Maggi« –
bodo zavodi pogrebnih sprevodov
peljali ven sarkofage.
Ko pa klavrna mrkost
ugasne vsak cvetlični znak,
se zaljubljajte pod nebom krčem
v porcelanastih čajnikov mak!
Ta pesem je igriva, ampak vmes se pojavijo krste. V drugi pesmi Majakovski pravi, kako je v čitalnici ulic mnogokrat prelistaval knjigo krste … Spet v drugi pesmi se ulica vdre kakor nos sifilitika … Urbano življenje se v delih Majakovskega in drugih ruskih avantgardistov v letih pred revolucijo kaže kot frenetično gibanje, polno notranjih napetosti in ostrih socialnih nasprotij, ki kličejo revolucijo. V pesnitvi Oblak v hlačah, prvotno naslovljeni Trinajsti apostol (ta naslov je cenzura prepovedala,) Majakovski leta 1915 prerokuje skorajšnji prihod revolucij. In ko sta leta 1917 res izbruhnili februarska in nato še oktobrska revolucija, se je Majakovski skupaj z večino avantgardistov pridružil revolucionarnemu dogajanju. Najbolj radikalne avantgardne umetnostne smeri so zdaj dobile podporo nove sovjetske države in dobile so možnost, da poskušajo realizirati svojo vizijo v javnem prostoru in v družbi; zanje je bilo namreč bistveno, da se niso zadovoljile s statusom relativne avtonomije, ki jo je umetnosti namenjala meščanska družba, ampak so hotele neposredno preobražati družbeno realnost. Pri tem pa je imelo delovanje v odprtem mestnem prostoru velikansko vlogo. Majakovski je skupaj z Vasilijem Kamenskim (pesnikom in enem prvih ruskih letalcev) in Davidom Burljukom v Gazeti futuristov 15. marca 1918 objavil Dekret št. 1 o demokratizaciji umetnosti, v katerem so »železne knjige« obtožene, da so instrumenti kapitalistične vulgarnosti, ki jo je zdaj treba nadomestiti z nečim novim in osvobajajočim, kar bo spremenilo prostor mest v en sam praznik umetnosti za vse:
Tovariši in državljani, mi, voditelji ruskega futurizma – revolucionarne umetnosti mladosti – razglašamo:
1. Od zdaj naprej se skupaj z uničenjem carskega reda ukinja životarjenje umetnosti v shrambah, stajah človeškega genija – dvorcih, galerijah, salonih, knjižnicah, gledališčih.
2. V imenu velikega prihoda enakosti vsakogar pred kulturo bo Svobodna Beseda ustvarjalne osebnosti napisana na hišnih zidovih križišč, na ograjah, na strehah, na ulicah naših mest in naselbin, na zadnjih straneh avtomobilov, kočij, tramvajev in na oblekah vseh državljanov.
3. Naj se kakor mavrice lastnih barv vržejo slike (barve) preko ulic in trgov, od hiše do hiše, da razveseljujejo oko (okus) mimoidočega.
Slikarji in pisatelji morajo takoj z barvami in čopiči svojega mojstrstva iluminirati,
barvati vse boke, čela in prsi mest, kolodvorov in črede železniših vagonov v njihovem večnem hitenju.
Naj od zdaj naprej, ko gre po ulici, državljan vsak trenutek uživa v globini misli velikih sodobnikov, gleda razcveteli sijaj današnje lepe radosti, povsod posluša glasbo – melodije, grom, šume – čudovitih skladateljev.
Naj ulice postanejo praznik umetnosti za vse.
In če bo po naši besedi, bo vsakdo, ko bo stopil na ulico, postal večji, modrejši od gledanja lepote namesto današnjih ulic – železnih knjig (izveski), v katerih so na vsako stran narisale samo pismenke pohlepnosti, grabežljivosti, koristoljubne podlosti in nizkostne otopelosti – da blatijo dušo in žalijo oko. »Vso umetnost – celotnemu ljudstvu!«
Prvo lepljenje verzov in obešanje slik se bo zgodilo v Moskvi na dan izida našega časopisa.
Nekaj tega impulza lahko prepoznamo tudi v slovenski partizanski revoluciji; prva reakcija Mateja Bora na italijansko okupacijo je bila, da bi svoje revolucionarne pesmi pisal na plakate in jih lepil po ulicah … V tej ideji je bil nedvomno tudi vpliv Majakovskega, ki je tudi sicer vplival na Borovo (in tudi Kajuhovo) poezijo.
V letih, ki so sledila Oktobru, so se vizije avantgardistov v javnem prostoru mest realizirale vsaj deloma; tako je bil recimo Baku v nekem trenutku spremenjen v en sam velikanski koncert industrijskih zvokov. Sam Majakovski je v teh letih veliko svoje energije posvetil izdelovanju propagandnih revolucionarnih plakatov. To v težkih in kaotičnih letih državljanske vojne niti ni bilo tako romantično in ekstatično, kot bi sledilo iz prej navedene deklaracije; pesnik se je tega loteval tudi zato, ker je bil zanj to vir preživetja. V svoji pesmi Nenavadna dogodivščina z Vladimirjem Majakovskim poleti na dači je opisal trenutek, ko je bil pisanja in risanja plakatov (sam je bil tudi izvrsten risar) že do konca naveličan in je zaklical vročemu Soncu, ki ga je spravljalo ob živce, naj pride k njemu na čaj. Ampak Sonce je res prišlo k njemu in iz nečesa, kar je bilo na začetku predrzna objestnost, je izšlo neko skoraj mistično srečanje dveh bitij, ki sta tovariša zato, ker imata oba za svojo glavno poslanstvo to, da svetita (Majakovski se je dobro zavedal, da je to poslanstvo vpisano že v njegov priimek, kajti majak v ruščini pomeni svetilnik); Majakovski sklene svojo mogočno pesem s temi besedami (ki so se ohranile tudi na zvočnem posnetku, na katerem jih recitira s svojim mogočnim basom):
Svetiti vedno,
svetiti povsod,
do dni poslednjih konca,
Svetiti – brez ugovora!
To je geslo mene –
in Sonca!
Ta kozmična dimenzija je bistvena. Majakovski je orjak, ki najde sebi enakega šele v nebesnem telesu. Njegov odnos do razmerja med zaprtimi prostori in prostorom ulic in trgov je povezan tudi s tem, da je za prostore, v katere se zapirajo ljudje s svojim vsakdanjim življenjem, preprosto prevelik. Včasih so ga opisovali kot Guliverja med Liliputanci. V pesnitvi Ljubim govori o tem, kako se je naučil abecede iz uličnih izveskov; drugi so se naučili govorice iz medčloveške komunikacije, on pa je govoril samo s stavbami, vodni stolpi so bili njegovi sogovorniki in strehe so vneto poslušajoč lovile v podstrešna okna, kar jim je vrgel v ušesa.
Majakovski je ogromno svoje energije posvetil delovanju za socialno revolucijo, ki je ljudem obljubljala boljše življenje. Toda obenem se je zavedal, da to boljše življenje ne bo v resnici boljše, če bo izboljšalo samo materialne življenjske pogoje, ne bo pa se oziralo na duhá. Njegova vizija komunizma ni bila samo socialna, ampak tudi eksistencialna; o sebi je napisal, da se je z neba poezije vrgel v komunizem zato, ker brez njega zanj ni ljubezni. Zelo kmalu je postal kritičen do tiste komponente v življenju nove družbe, ki jo je videl kot vračanje malomeščanščine; nasproti temu je postavljal nujnost nove revolucije duhá. Pri tem svojega boja proti malomeščanščini ni razumel samo v razrednem smislu; zanj je bil to bolj proti vsemu, kar se v ruščini imenuje быт (byt), torej vsakdanjost, vsakdanjik, vsakdanja realnost, vsakdanje življenje v svojih skrepenelih, v malenkostnost ujetih oblikah. O tem je eksplicitno spregovoril v svoji pesnitvi O tem, kjer med drugim pravi:
S pernico boste
voljo
in kamen zmleli.
Komuna –
še to se v kepo zatnè!
Stoletja
ste za svoje hiške živeli
in zdaj živite za hišni svèt!
Oktober je prigrmel,
kaznoval je
in sodil.
Vi ste
pod njega ognjenopernato krilo
razstavili,
razpostavili svoje posode.
Majakovski pa je od revolucije pričakoval, da bo revolucionirala temeljni način obstajanja človeka. Ko od daleč govorimo o sovjetski revoluciji, si jo prepogosto predstavljamo v okviru zahodnih zelo sekularnih pojmovanj komunizma. Dejansko pa so se v sovjetsko revolucijo stekali zelo različni duhovni tokovi, od katerih so bili nekateri globoko religiozni, celo mistični – od »bogograditeljstva« do različnih oblik kozmizma, ki je pričakoval, da bo nova družba, v kateri se bodo ljudje združili v skupnem delu, sposobna obuditve vseh mrtvih in novega stika z dimenzijami vesolja. Majakovski je z vsem svojim bistvom utelešal to kozmistično dimenzijo revolucije. Prav zato se nikoli ni mogel pomiriti z že doseženim; v pesnitvi Človek samega sebe prikaže kot kozmičnega brezdomca, ki je zanj premajhno celo vesolje; ne more živeti na svetu, ampak samo stoji »z ognjem ovit / na nezgorljivi grmadi / nezamisljive ljubezni«. Njegova pesnitev O tem se konča s temi besedami:
Da ne bi več morali
kot žrtve stanovanjskih lukenj
živeti.
Da bi mogla
odslej
v sorodstvu
postati
oče
vsaj svet,
vsaj Zemlja – mati.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
