/ 

O eseju na Prepišni Literaturi

Miha Sever – Prepišno uredništvo – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

Mantra, ki zaokroža namen festivala Prepišna literatura 2020, se je glasila, da se o esejistiki premalo govori. Trditev, s katero se verjetno strinja velika večina našega literarnega sistema; vendar problem predstavlja opredelitev osnovne enote esejistike – esej. Kako govoriti o nečem neopredeljenem ali neopredeljivem, nečem, ki ga ni možno zamejiti? Že na samem začetku nas esejistika zvabi v paradoks, ki jih v tej kompleksni (pol)literarni vrsti (če iz konformnosti privzamemo “tradicionalno” definicijo) kar mrgoli. Pogovarjanje o eseju se zato vedno znova vrača k dvem osnovnim vprašanjem Kaj je esej? ter Kaj naj z esejem? in Prepišna literatura v tem oziru ni izjema. Gotovo pa razmišljanje o esejistiki posrka vase … in ob pisanju ne vem več, ali o festivalu pišem poročilo, recenzijo ali pa – esej.

Naj kar na začetku opravim z vplivom Tistega, ki se mu v letu 2020 ni bilo moč ogniti: pandemija je izvedbo festivala potisnila v virtualno okolje, s čimer smo bili poslušalci prikrajšani za tisti magični stik, ki se splete med občinstvom in govorci (kar je tudi namen festivalov na sploh), še toliko bolj pa je škoda zamujene priložnosti za esejistiko, ki bi na fizični lokaciji nagovorjenim poslušalcem lahko priromala v roke. Kljub temu ima selitev na splet nekatere blagodejne učinke: na voljo je tudi tistim, ki se zaradi takih in drugačnih razlogov na festival sicer ne bi zatekli, vsebina festivalnih dogodkov pa je postala brezčasna, zaradi česar je pridobila nove potenciale (morda, utopično, nekoč tudi za izobraževalne namene), pozabljivcem pa ponudila možnost brezkončnih ponovnih ogledov.

Z vplivom virusa je festivalna ekipa opravila zelo profesionalno. Na več mestih so učinki družbene situacije opazni; nekateri povabljenci nosijo maske, drugi so prisotni “dvojno virtualno”, saj na lokacijo snemanja niso mogli priti in so zato prisostvovali z ekranom – vsi ti indikatorji so zelo neprisiljeni, spontani in v ničemer ne zmotijo poteka ali namena dogodkov; jokanja o virusu je na vseh drugih platformah dovolj, v središče je postavljen esej. Še več, če je že virtualna izvedba Prepišne literature nekakšen eksperiment, jo izbrana tematika tudi vsebinsko eksperimentalno zaokroži.

Kot se za esejistiko spodobi, bi vsebino Prepišne literature 2020 lahko v eni besedi izrazili kot heterogenost. Organizatorji so se potrudili, da so vzpostavili več ravni heterogene obravnave eseja in uspeli v številčno omejenih prispevkih odstrniti mogočno kompleksnost tematike. Brez klasičnega pristopa “umetniki o umetnosti” seveda ni šlo: Prepišna literatura je festival brez bližnjic, brez posrednikov, in kje to bolje izkoristiti kot pri esejistih.

Še najbolj so se udeleženci z esejem ukvarjali v oziru na drugo besedilno vrsto, ki v nasprotju z njim konstantno vznemirja literarni sistem – literarno kritiko. Mojca Pišek je v svoji primerjavi neomajna in neprizanesljiva, iz nekdaj kritične kritičarke se je esejistično preobrazila v kritičarko kritike. Kot pravi, je ob vstopu v esej izgubila željo po kritištvu, saj je slednje postalo odvečni arbiter – ni pravih ali napačnih knjig, so le tiste, ki najdejo svojo pot do bralca ali pa ne. Kritika je v resnici bolj kot ne sama sebi namen. Esej v nasprotju z njo poskuša vrednotiti brez vzpostavljanja hierarhije, saj ob hierarhiziranju razpade. Urban Vovk vidi razmerje med kritiko in esejizmom kot časovno, tudi vzročno-posledično pogojeno. Kritika začne njegova besedilna forma utesnjevati, zato je prehod v esejistiko spontan in potreben.

Robert Kuret zelo nazorno predstavi tovrstno spreobračanje v esejizem. Tudi sam definira obe besedilni prvini v opozicionalnem razmerju: kritiko kot pozicijo, esej kot dvom. Kritika zavzema mesto simbolne avtoritete, kritik pa je stalno podvržen premislekom o lastni kompetentnosti za literarno vrednotenje. Na tej točki lahko pride do preloma, da začne misliti esejistično. Vendar pa v nasprotju z Mojco Robert prepoznava vzajemno prepletenost obeh vrst, saj je vrednotenje, torej vzpostavljanje hierarhičnega razmerja, vedno posledica esejističnega premisleka o prebranem.

Muanis Sinanović v prvi vrsti izraža veliko vero v esejizem – esej je kot prostor za ekperiment nujen v našem svetu, saj je v njem moč združevati vse poljubne jezikovne zvrsti in forme. Predvsem pa je esej velika priložnost, saj je idealen za podajanje svojih misli, sodb. Ta lastnost po Sinanovićevem mnenju daje eseju velikanski potencial v današnjem času, ko je na eni strani akademska sfera izgubila stik z realnostjo, na drugi pa smo priča povsem plitkim pamfletom na družbenih omrežjih.

Kar je velike pohvale vredno, je tudi kritična obravnava eseja, ki se je fragmentarno dotikajo že esejisti, veliko konkretneje pa se je lotijo na drugi ravni heterogenosti; ne na ravni definicij, opredelitev, ampak na ravni zvrsti. V LUD literaturi so poskusili s pripovedovanim esejem, zahtevnega eksperimenta sta se lotili Špela Setničar in Ana Svetel in ga hvalevredno izpeljali. Navkljub temu se lahko strinjamo z Ano, da za pripovedovanje potrebujemo zgodbo – v tem je esej diametralno nasproten s pravljico, ki je prvotno namenjena pripovedi. Namen eseja je podajati misli večplastno, kvalitetno pa to lahko naredimo le pisno. Prav večplastnost se s pripovedjo izgublja, s tem pa esej ne doseže več svojega namena. Esej je torej veščina pisanja, ne pripovedi.

Kritike eseja se strukturirano loti Jasmina Šepetavc v zelo zanimivem predavanju o filmskem video-eseju, v katerem zavrže tezo o nesmiselnosti kritike ali celo nadomeščanju kritike z esejem: obe formi se dopolnjujeta, ne izničujeta. Filmski esej se je izoblikoval iz dveh teženj, po analizi filma ter po umetnosti, nastanku originalnega dela s kolažiranjem posnetkov. Pri tem pa Šepetavc opozori na dejstvo, da ni vsak filmski kritik tudi filmski ustvarjalec in zato dober esejist. Filmski esejizem se torej ne kaže kot revolucionarna forma, za katero se je razglašal. Anja Banko pri tem ločuje tradicionalni in novi, fragmentarni filmski esej. Če tradicionalnega umeščajo v zvrst dokumentarnega filma, pa novi izstopa iz filmske umetnosti ter sega med drugim tudi v razstavne prostore oziroma živi povsem svoje življenje na spletu.

Kljub svoji nedoločenosti eseja, ki je zaradi tega izmuzljiva vrsta, vendar zaradi tega toliko bolj svobodna v vseh smereh, so predavatelji dokazali, da ima tudi svoje meje in da ni brezkončen ali celo odrešiteljski, kot lahko dobimo občutek pri katerih od ultra abstraktnih razglabljanj. Gre predvsem za vez, ki sega v vse mogoče umetnosti in jezikovne zvrstnosti ter pri tem tvori nov diskurz, novo vrsto. Lahko bi dejali, da je esej za umetnost podobno kot geografija za znanost; in tudi vrednotenje obeh se vrši na vseh ravneh: bodisi kot podveda, saj ni utemeljena na ničemer, ampak si “sposoja” od drugih, bodisi kot enakovredna veda drugim umetnostim in znanostim, bodisi kot nadveda, za obvladovanje katere so nujne izkušnje, globlji uvid in modrost.

Tretjo raven heterogenosti je organizator uvedel še z dogodki izven Nakratkih, torej kratkih predavanj o esejistiki. Gre za Prepišne Četrtkovce,    ki se pogovarjajo o pesniških zbirkah iz serije Prišleki ter Pripovedovane Stopinje, v katerih pripovedovalki Katarina Nahtigal in Maša Budič odperforirata štiri zgodbe iz zbirke Stopinje z zgodbami svetovne kratke proze. Če je vzpostavitev več ravni heterogenosti, ki so za pogovor o eseju nujne, konstitutivne, imamo več težav z umeščanjem teh dveh dogodkov, saj z esejistiko nimata veze in nekako štrlita iz sicer heterogeno lepo zaokrožene celote; zdi se, kot bi dogodka pobegnila z drugih festivalov in se ugnezdila med esejisti. Po daljšem premisleku in poslušalskem angažmaju pa je možno tudi ta dodatka povezati s predavanji, pravzaprav izsledke in ugotovitve o esejih aplicirati v njuni analizi. Tako Pripovedovane Stopinje služijo za primerjavo s pripovedovanim esejem, da je poslušalcu ponujena tudi lastna zmožnost za ugotavljanje morebitnih razlik, pogovor o pesniških zbirkah pa nas sili bodisi v kritiško bodisi esejistično analizo, kot sta bili definirani in primerjani pri esejistih.

Za konec se torej vrnimo k mantri, da se o esejistiki premalo govori. Namen festivala je torej vzbuditi pogovor, analizo esejev, implicitno pa tudi zanimanje in pisanje esejev in njihovo enakovredno književniško obravnavo. Eden od bolj jedkih (večkrat izpostavljenih) paradoksov esejistike leži v dejstvu, da je esej ena redkih besedilnih vrst, ki se je naučijo obvladati pisati vsi srednješolci – v nasprotju že z drugimi neliterarnimi, kaj šele literarnimi vrstami! Kako je torej možno, da je esejistika tako neopazna celo umetnikom, tudi književnikom? Morda zato, ker se eseja učimo pisati, ne pa tudi analizirati? Ali pa esej povezujemo kot vrsto kontrolne naloge in zato nima smisla v obstoju zunaj šolskega sistema? Ali pa se esej preprosto priskuti dijakom in z njim ne želijo imeti več opravka … naj bodo to iztočnice kakemu veščemu esejistu.

Drugo vprašanje je, ali je festivalu namera tudi uspela. Kot rečeno je selitev v virtualni prostor k temu gotovo pripomogla (ali pa še bo). Zanimivo – paradoksalno – pa je, da koncept brez bližnjic, in medias res, lahko laike še bolj prestraši. Prispevki namreč predpostavljajo določeno predznanje, tudi izdelano predstavo poslušalcev o esejistiki in so zato bolj dodana vrednost kot neko “temeljno” gradivo o teoriji eseja. Zato je možno, da so premalo dovzetni za ljudi izven literarnega ali širšega umetniškega sistema in nagovarjajo le tiste, ki so z esejistiko že tako seznanjeni, povezani.

Seveda pa festival ni imel namena izumljati revolucije; pa tudi ne moralizirati o strašljivi (ne)kulturi branja, v čemer smo Slovenci precej dobri. Organizatorjem se tovrstnim pastem zelo dobro uspe izogniti: brez bližnjic, o eseju, brez dodatne socialnokritične, politične in druge navlake. Konec koncev je odlično ubesedila že Mojca Pišek:

»Esej je zame literarna zvrst, ki biva najbolj brez pravil, najbolj svobodno, najbolj odprto, najbolj raziskujoče. Okej je, če eseji niso brani. Tudi kritika ni. Tudi vrhunska literatura ni.«

  

   

     

Preostali prispevki in literatura na portalu 

       

Miha Sever – Prepišno uredništvo  – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 
O avtorju / avtorici
Študent slovenistike in geografije na Filozofski fakulteti. Ljubitelj vseh glasbenih zvrsti, posebno težke kovine. Oboževalec avantgardne umetnosti, predvsem poezije. Literarni poskusi s poezijo, kratko prozo in literarno kritiko. Večni nominiranec, nikoli zmagovalec.