/ 

Pudak in Rosenmind ali kavarniške debate

   

Jurij Hudolin – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Jurij Hudolin: Pudak in Rosenmind, KUD Apokalipsa, 2018

Kaj storiti, ko v življenju pridemo do tiste zrelostne točke spoznanja, da sveta ne moremo spremeniti (na bolje)? Ostane nam ali posmehljivost ali zagrenjenost. Hudolin je izbral kombinacijo obojega in nam s Pudakom in Rosenmindom ponudil dolgo verzificirano kolumno, ki o – že tako zlajnanih – temah družbene neenakosti piše na precej klišejski način.

Zbirka je ločena na tri dele, ki se vsebinsko in oblikovno bistveno ne razlikujejo. Vse pesmi namreč obravnavajo isto tematiko, tj. nepravičnost in zlo svetovnega reda. Hudolin se pri tem postmodernistično poigrava z lirskim subjektom, ko pravi: »ime mi je Pudak Rosenmind / ali zgolj Pudak /…/ nikoli nisem bil Jurij Hudolin«. Pudak in Rosenmind imata dvojno vlogo; ne predstavljata le stališč avtorja, ampak predstavljata vse človeštvo, ali bolje, vsakega posameznika. Pesnik ju pogosto uporabi za katekizemsko grajene pesmi tipa vprašanje : odgovor, kjer se najprej predstavi ‘objektivne’ razmere, nato pa jih Pudak komentira.

Na vsebino Pudak in Rosenmind nimata vpliva – sta del ludistično ustrojene atmosfere, ki jo Hudolin skuša vzpostaviti tudi z zapletenimi dovtipi, ki delujejo privzdignjeno, a prazno. Z njimi verjetno poskuša ponazoriti bizarnost svetovnih razmer, v katerih živimo. V ta spleteni balast so vgravirane neposredne ostre bodice, naperjene proti družbenemu sistemu, kapitalizmu in sploh vsemu, kar zatira človeka. Žal je za kritiziranje uporabil obrabljene frazeme, ki jih lahko dnevno prebiramo v medijskih kolumnah in poslušamo v bližnji kavarni. Tu je govoreči pes, katerega »denar je edina vera /…/ in malha ni nikoli dovolj natlačena« (1. del, pesem 6), tu so državljani, »ponosni na to, da so taboriščne številke« (1. del, pesem 10). To je svet, kjer »vladajo skoraj vedno neumni, / pametni [pa] se skrivajo v nečimrnosti.« (2. del, pesem 7).

Svet je za lirski subjekt a priori slab, ni odvisen od družbenega sistema, zgodovinskega obdobja, človekovega delovanja. Že vnaprej je pogojen s socialnimi pravili, zato subjekt ne poziva k družbeni mobilizaciji, ampak raje zagrenjeno bevska in se posmehuje vsem po vrsti. Ni važno, ali »kaplan bzika« ali »komunist pizdaka«, vse je »en in isti fičfirič« (3. del, pesem 3). Pesniška zbirka zato deluje kot zapis deziluzioniranega aktivista, ki pa zaradi privzdignjenih zapletenih fraz deluje moralizirajoče.

Če ima lirski subjekt tako močne nazore o drugih, bi jih lahko imel tudi o sebi. In res ne prizanaša niti sebi – tu je iskati najsvetlejšo točko te zbirke. Če bi bili vsi taboriščne številke, le sam pa bi edini uvidel nepravičnost tovrstnega stanja, bi se moralno dvignil nad druge, kot lahko opažamo v brezštevilnih zbirkah s socialno-političnim nabojem. A če svet v temelju gradijo določeni aksiomi, smo vsi del istega sistema, nihče ne more biti in ni boljši od nikogar. Tega se subjekt zaveda, kot pravi v pesmi 4 drugega dela: »Mislil si je, da je revolucionar in uničevalec kapitala, ki se mu je vztrajno priklanjal.« Naenkrat dobi miselnost državljanov novo osvetlitev. Taboriščne številke smo zato, ker se navidezno »zavedamo«, da naj bi bili taboriščne številke.

V svetu, ki se ga ne da spremeniti, subjektu postane vseeno, saj nima smisla angažirano delovati. Pesniška naracija celotne zbirke daje natančno tak vtis: njen smisel ni doseganje določenega namena, gre zgolj za izlivanje besa nad razmerami in nad ustrojem sveta. Cinizem pripelje do protislovne skrajnosti: »S cinizmom se ne ukvarjaj /…/ tudi če /…/ ti diši.« (2. del, pesem 17). Tudi bralcem ne ostane dolžan – po celotni zbirki strašenja z zlobo državnega sistema jim razodene: »Kadar boš mislil, da te bo oblila zarota, si še večji tepec, kot si v resnici.«

Če bi pri tem cinizmu do vseh in vsega tudi ostalo, bi pred nami stal zgleden primer skupka misli nemočnega zagrenjenca v brezizhodnem položaju. Tu nas lirski subjekt preseneti s svojo protislovno vero v dobro. Kljub temu da svetu vedno vladajo neumni in tako bo ostalo do konca dni, subjekt verjame, da »zanesljivo: pametno je biti dober« ter »da spoštujem dobro, kajti zlo mi je jasno.«. Kaj je dobro in kaj slabo v svetu, ki je že v principu zloben, ne izvemo.

Zbirka sicer ponudi nekatere zanimive koncepte razmerij med avtorjem, pripovedovalcem, bralcem in snovjo, denimo vprašanje prekrivanja avtorja in pripovedovalca, eksplicitno izraženi vnos alter ega Pudaka Rosenminda, ki je včasih hkrati razdvojena oseba Pudak in Rosenmind; tudi večstrana protislovja in ravni cinizma so na zgradbeni ravni dovršena, čeprav vnašajo zmedenost in občutek, da so v obratnem sorazmerju z vsebinsko kvaliteto. Po svoje je zanimiva tudi umeščenost bralca, ki se počuti kot slučajnež ob nepravem času, na katerega se strese jeza – dokler ga pripovedovalec ne nagovori, da tudi on ni nič boljši od kogarkoli. Vendar pa zbirka v resnici ne prinaša ničesar novega ali česa še nepovedanega. To verjetno niti ni njen namen. Pesniška zbirka je bila očitno najprimernejši format za izlivanje Hudolinovega srda nad družbenimi razmerami.

  

  

Jurij Hudolin: 1. del zbirke Pudak in Rosenmind, 6

    
Ime mi je Pudak in včeraj
sem srečal govorečega psa:
bil je povaljan in razkoščičen,
denar je njegova edina vera
in dober placebo za živce
in malha ni nikoli dovolj natlačena;
lajal je Albertu Speeru na rovaš,
ošabnost ga je premetavala
po blatni vrtači, lajež nikoli ne jenja;
umazana pot navzgor v glavi,
navzdol v razkomodeni bolezni realnosti.
Jaz pa sem samo Pudak in Rosenmind
ali po domače Pudakov ata, ki mu
izkušeni poslušalci čestitajo z uporabo
žaljivk; ne bi dal roke na rdeče oranžasto
žerjavico, da je treba imeti rad samo tiste,
ki imajo pod dirigentsko paličico sladkobe radi tebe.

   

   

    

Preostali prispevki in literatura na portalu 

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

   

Jurij Hudolin – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

    

O avtorju / avtorici
Študent slovenistike in geografije na Filozofski fakulteti. Ljubitelj vseh glasbenih zvrsti, posebno težke kovine. Oboževalec avantgardne umetnosti, predvsem poezije. Literarni poskusi s poezijo, kratko prozo in literarno kritiko. Večni nominiranec, nikoli zmagovalec.