/ 

IGNOR – festival brez pridevnikov

   
IGNOR – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Največji, najboljši, najbolj neverjeten, najbolj luciden, najbolj izbran, najstarejši, najobsežnejši, najkvalitetnejši, najelitnejši, najprijaznejši, najveličastnejši, najbolj predrzen, najbolj eksotičen, najslajši.

Medvedji krempelj zareže vmes.
In vam da tretji Ignor.
Brez pridevnikov.
Zgolj festival.

Opis, ki bi s svojim sarkazmom, uperjenim proti današnjemu oglaševanju kulturnih dejavnosti, težko bolje zadel bistvo tretjega festivala umetniške platforme IGNOR. Tridnevni festival v Gromki na Metelkovi je ponudil raznovrsten kolaž ne le umetniškega, temveč tudi širšega humanističnega izražanja. Na odru so se združili umetniki in filozofi, Slovenci in Neslovenci, pesniki in vizualni umetniki, glas in boben.

Skupina, ki se po svojem umetniškem manifestu bori proti incestuoznosti, kanibalizmu in nekrofiliji v slovenski umetnosti, bi lahko hitro zapadla v preživeto kvazipolitično zborovanje, a s tem bi le nasprotovala svojemu namenu. IGNOR-u torej ni do mrakobnega, resnega vzdušja, ki bi spodbujal nadobudne umetniške fanatike. To je potrdil z animirajočim povezovalcem Dejanom Kobanom, ki je s humornimi vložki skrbel za sproščeno vzdušje, ter pomočnikom Blažem Šefom, ki je v intermezzih umetniške točke povezoval z dejstvi iz humanističnega, etnološkega ali drugače kulturološkega vidika, ki jih lahko pozna le on. Namen IGNOR-a je torej v njegovem v obstoju, saj njegov obstoj pomeni alternativo drugim slovenskim umetniškim festivalom, ki se pogosto skrivajo za vzvišeno moralizirajočo intelektualnostjo.

Prostor festivala je bil domišljeno zastavljen. Na odru so bili že z začetka postavljeni vsi inštrumenti ter dovolj mikrofonov in drugih tehničnih pripomočkov, da se je dogajanje lahko odvijalo neprekinjeno. Rahlo zastrte luči so ustvarile ravno prav dovolj intimno atmosfero, da so nastopajoči pridobili pozornost in se povezali z občinstvom. Najopaznejši element scene pa je prav gotovo bila vizualna podpora, ki je dopolnjevala umetnike na platnu v ozadju. Kristina Kokalj je prelivajoče vzorce kombinirala z zabrisanim snemanjem in podvajanjem nastopajočih ali s predvajanjem prometnih perspektiv – pogleda z avtobusa, parkirne kamere … že sam festivalni prostor je bil po svoje umetnina. Tudi zato je Gromko večkrat prevzel gromek aplavz. Prostora na sediščih je zmanjkalo za vse, zato so nekateri morali ignorirati stoje. Gotovo dober dokaz, da smo se resnično pomedvedili.

V dogajanje sta nas s teoretičnim uvodom vse tri dni vpeljala Vid Sagadin Žigon in Miha Zadnikar (ki je bil tretji dan zaradi zdravstvenih težav odsoten, zato je njegovo Kolumno III prebral Peter Kuntarič). V njem sta filozofsko razmišljala o odnosu med jezikom, glasom in družbenim odzivanjem. Pridevnik je postal sinonim za oblast, zato se moramo združiti v boju proti pridevnikom. Zadnikar se je skliceval predvsem na Spinozo in Barthesa. Obrazložil je, da je pridevnik najubornejše jezikovno sredstvo. Pridevnik je namreč blago, metafora pa stoji nad njim, saj le metafora lahko opiše užitek. Strast uma je stvar telesa in glasu, ne pa jezika.

V ponedeljek je najprej nastopil Andrej Medved in s svojim mogočnim glasom čustveno izpovedal ljubezensko erotično pesnitev. Šef ga je po zaključku primerjal z Leidenfrostovim efektom – poezijo, ki lebdi nad tlemi. Tanja Božić in Natalija Milovanović sta s svojim performansom razživeli občinstvo. Uprizorili sta pesniški dvogovor oziroma performans, kjer sta se prelivali tako glasovno kot jezikovno in želeli opozoriti na uporabo jezika kot orodja moči. Z uporabo slovenščine in srbohrvaščine sta apelirali na priseljence iz južnoslovanskih držav, ki jih zaradi naglasa radi sumničavo gledamo. Poudarili sta, da je jezik stvar posameznika in da je vsiljevanje jezika zločin. Umetnici sta jezik menjali bodisi naenkrat bodisi sta se izmenjevali, tako da sta druga drugo prevajali in s tem ponazorili, da je sobivanje jezikov na istem prostoru mogoče.

Sledil jima je Miha Maurič, ki je ob pomoči Domna Sloviniča na sintetizatorju in Gregorja Rusa na električni kitari odrecitiral pesniški snopič z naslovom Podivjan raznos gravitacije. Mračna spremljava, počasna, doneča recitacija in nadrealistična vsebina so ustvarili osupljivo presežno atmosfero, ki pa zaradi predhodnega navdušenja nad energičnim performansom žal ni dosegla želenega učinka pri občinstvu. Prvi tuji povabljeni pesnik, Hrvat Denis Ćosić, je ob prevodih Iztoka Osojnika predstavljal pesniški izbor Poštovani gospodine LSD (Spoštovani gospod LSD). S sproščenim nastopom in humorno tematiko je znova sprostil vzdušje. Po krajšem odmoru je sledila še točka poljskega etnokitarista Raphaela Rogińskega, ki nam je namesto točke odigral celoten koncert in z bisom zaključil prvi dan festivala.

Drugega dne se je začelo z Vesno Liponik, ki je recitirala pesmi iz zbirke Roko razje. Z brutalno izpovednimi pesmimi, ki jih je brala drugo za drugo, skoraj kot tok zavesti, so na občinstvo nanesle patino utesnjenosti. Šef jo je povezal z obredi pravoslavne cerkve. Sledilo je vsebinsko in stilno nasprotje – oder je zavzel Jure Bernik, ki je sedé neizprosno in odsekavo odrecitiral, odrepal in odpel dolgo pesnitev o pesniškem napuhu; pesnik postane pesnik šele ob občinstvu, saj »smo te mi naredili za človeka, pes«, sicer se »izoliran človek naredi za boga«. Po gromkem aplavzu pa je na vrsto prišel zopet zelo drugačen pesnik, in sicer Hrvat Matko Abramić s povedno poimenovano knjižico Recikliraj, recikliraj, to ti gre dobro. S prevodi bi ga moral spremljati Vid Sagadin Žigon, pa se je izgubil neznano kje. Izgubljen je bil zato tudi Matko, saj je priznal, da je navajen nastopanja v dialogu, pregovorno sramežljiva slovenska publika pa mu ni bila v pomoč. Kljub temu je točko izvršil več kot dobro. Po nekaj prebranih pesmih v šaljivem tonu se je usedel za svoj tipkalni stroj in na temo iz občinstva v živo ustvaril dve pesmi. IGNOR je tako postal povod za pesmi Limun in Drek.

Kristina Kokalj, ki je na festivalu skrbela za vizualne projekcije, je bila ta dan odsotna, zato pa je vajeti v roke prevzela  Eva Kokalj, ki je predstavila tudi svoj performans. Izza računalnika je stopila pred publiko, si usta prelepila s silver tejpom, se potlej vrnila na svoje mesto in predvajala zvočno kuliso, sestavljeno iz glasbe, ritmičnih zvokov in slovenskih ter angleških citatov. Kot nalašč so se ravno tedaj pojavile tehnične težave s projekcijo, ki so jih po točki hitro odpravili in nadaljevali s srbsko pesnico Anjo Marković, ki je mirno, zbrano in melanholično brala iz svoje zbirke Kowloon. Predstavila je bridke tematike iz balkanskih vojn, ki so izrazito učinkovale na mišljenje in dojemanje balkanskega prebivalstva. Po izpovednosti in duhovitosti smo tako prejeli še dozo protivojne družbene kritike.

Tudi za Srbkinjo je sledila diametralno nasprotna točka, ki pa je ohranila in izostrila družbenokritično ost. Žan Grad je uprizoril celotno predstavo, začenši s suicidalno verzijo pesmi Ne čakaj na maj (naslov je poveden). Sledilo je energično branje zbirke Suho grozdje, enkrat ob efektih kot pridiganje, enkrat vpitje, drugič petje. Vsebinsko se je lotil družbe iz levičarskega stališča, obravnaval je grehe Cerkve in vsesplošne diskriminacije ljudi. Na koncu je svoj performans zaobjel z uspešnico Bepop. Za posladek je za konec sledil škocjanski “crap trap” duo Fatter, ki sta z naglavnimi svetilkami, originalnimi pokrivali in sončnimi očali delovala nadvse resno. Odrepala sta za pol ure klenih škocjanskih besedil in do solz nasmejala občinstvo.

Tretjega dne se je začelo z glasbeno-pesniškim duom Sakrabolt!, ki je s kitaro in basom preigraval presnetljivo poslušljivo eksperimentalno disharmonijo, večino besedila pa je v stilu švicarskih Yello odrecitiral basist z žametnim basom, opozicijo pa mu je delal visok nemiren glas kitarista. Končala sta s pesmijo Prinašam rože za Hitlerja, nato pa mesto prepustila prav tako umetniškemu prepletu S.M.R.T. Kvartet, ki spominja na poganski kult, je začel pojoče v gotskem stilu, sledila pa je adoracija smrti z obrednim prebiranjem verzov. Čarovniško skandiranje se je z vedno večjim efektom odmeva polagoma sprevrglo v noise, počasno, grobo, obredno vzdušje, ki je po vseh merilih spominjalo na doom metal, ta pa se je na koncu zopet vrnil na pojoči gotski stil. Gašper Malej je z recitiranjem svoje poezije umiril vzdušje, toliko bolj je oživela scena ter ustvarila mešanico vizualnega in glasovnega toka zavesti.

Slobodan Ivanović iz Srbije je predstavil pesniški zvezek King Kong se vrača s hribov v prevodu Tanje Božić. Miren, a neposreden gospod je postregel z morbidno, tragično poezijo, ki se je dotikala balkanske vojne tematike, vendar na ciničen način, da je hitro pridobil pozornost poslušalcev. Ivanović se je sproti odločal, katere pesmi je vredno slišati v prevodu, po nasprotni želji poslušalke pa je v dvorani nastal cel kraval. Gordijski vozel je presekal povezovalec Koban in že smo bili pri naslednji točki, ki je ponudil odlično kombinacijo poezije in bobnarske spremljave. Ana Marija Garafol je z mogočnim, neusmiljenim altom prav po femmefatalovsko brala pesmi, medtem pa jo je uigrano v eksperimentalni džez tehniki spremljal Peter Kuntarič. Napeta atmosfera in ritmično, nadvladujoče branje se je proti koncu prevesilo v hrup in kričanje.

V odgovor je sledil edini neslovanski nastopajoči na festivalu, to je grški pesnik Tanos Gogos, ki je priredil izredno milo, čutečo interpretacijo svojih pesmi. Stilno ga je dobro dopolnjevala prevajalka Lara Unuk. Po tej kratki točki je sledila še zadnja poslastica na čelu z Mihom Mazzinijem in njegovim raziskovalnim izborom ameriške (konservativne) pop glasbe, večinoma iz 60-ih. Današnje vrednote se ne skladajo s tistimi, ki so jih opevali šestdeset let nazaj, zato pesmi o srečnem zakonskem življenju, strašenju pred satanom in vrlini potrpljenja v zakonu delujejo bizarno. IGNOR se je tako sklenil, kakor najbolje možno, s smehom.

Umetniško raznolika skupina, polno zasedena dvorana in gromki aplavzi so dokaz, da se za kakovost podtalne umetnosti v Sloveniji ni treba bati. Medvedje so poskrbeli, da alternativa drugim literarnim festivalom živi še naprej, in ni treba poudarjati, da jih bomo tudi v prihodnosti še ignorirali.

   

Anja Marković

Katatonija

Danas sam prozirno
i krhko. Na grudima leži jezero,
bogato krugovima kada se ga dotakneš.
Ako bi mi nešto disalo uz kožu,
svet bi video da sam od stakla.
Ali nema nikog.
Mogu na miru da budem
sama, hladna i lomljiva.

   

Katatonija

Danes sem prozorno
in krhko. Na prsih leži jezero,
bogato s krogi, ko se ga dotakneš.
Če bi ob moji koži kaj dihalo,
bi svet videl, da sem iz stekla.
Ampak nikogar ni.
Lahko sem na miru
sama, hladna in lomljiva

prevedla Varja Balžalorsky Antić

  

   

  

reostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

     

IGNOR  – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

Miha Sever
O avtorju
Študent slovenistike in geografije na Filozofski fakulteti. Ljubitelj vseh glasbenih zvrsti, posebno težke kovine. Oboževalec avantgardne umetnosti, predvsem poezije. Literarni poskusi s poezijo, kratko prozo in literarno kritiko. Večni nominiranec, nikoli zmagovalec.