Miha Obit, Marko Kravos – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Marko Kravos o pesmih Mihe Obita
Pred nekaj dnevi sem prišel do nove zbirke pesniškega tovariša in prijatelja Mihe Obita. Izšla je v Gorici pri založbi Qudu konec lanskega leta pod naslovom La balena e le foglie. Večina pesmi v njej je napisanih v italijanščini, štiri pa so v nadiškem narečju. Prebiral sem jo po požirkih in preko verzov vzpostavljal vez, podoživljal svet svojega sodobnika v Benečiji. Prepričan sem, da je njegov glas del slovenske pesniške ustvarjalnosti, po svojem duhu in po razmerju pesnika do slovenske kulture. Je pa seveda napisan v jezikih, ki so večini na Slovenskem nedomače. To je spodbudilo moj nagib, da se spet lotim prestavljanja njegovih pesmi v naš knjižni jezik. (pred tem je izšla v mojem prevodu njegova zbirka Per certi versi / Po drugi strani, 1995) Vem, da je duh, ki veje iz njih ne samo občečloveški in zaznamovan z obmejnostjo (ki jo v teh dneh še kako občutimo), pač pa tudi slovenski, saj je vpet v naše slovstveno in ljudsko izročilo.
Miha Obit o pesmih iz zbirke Kit ob listju
Ni nujno, da jo je treba vedno obračati –
včasih je zemlja preveč trda
(preveč naša) – v pesti ostane
nekakšen prah, ki nima nobenega okusa –
čaka na dež, na prvi veter,
ki brazde poravna in prežene,
kar je kužnega – kar je v nas
vse bolj poparjenega.
Iz nadiškega narečja v knjižni jezik Marko Kravos
***
Sploh si ne privoščimo pogleda od zadaj
Sploh si ne privoščimo pogleda iz ozadja,
vem, da to ne gre zlahka, pa bi se morali kdaj
s pravega položaja in z razdalje ozreti
(od znotraj in od strani) – na preostanek mladosti –
sobica komaj za posteljo in udarci sekire ob jutru –
še ob nedeljah, da ne bi zakasnil k maši ob enajstih–
bi nam padla na pamet kaka tedanja misel?
Saj le z mislijo sestavljamo kaj obstojnega, z mislijo
dosežemo kaj na koncu poti – in nikoli ne bi šli
na pot brez razloga, še manj zaradi nasveta v oglasu.
Od zadaj bi ugledali ne samo rahlo plešo na temenu
in do konca razdražene, zgubane živce vrh kože –
opazili bi še blago svetlobo večera z odtenki
lipove sence – tako bi vsaj za hip od znotraj,
dovolj je trenutek za vse ostale trenutke –
odložili za vedno zapravljene stvari in se z nogo
prek noge predali čakanju na vse, kar še pride.
Iz narečja in italijanščine prevedel Marko Kravos
Poezija drugih avtorjev in avtoric
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
