/ 

Aretirana na protestu za Palestino

Miha Blažič N’toko in Dejan Koban – Igor Divjak – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

  

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

  

Miha Blažič – N’toko in Dejan Koban, reper in pesnik, besedna umetnika in aktivista, ki se zavzemata za svobodo in  človekove pravice.

Z njima se je pogovarjal Igor Divjak.

   

Pesnika Dejana Kobana in reperja Miho Blažiča – N’toka so na protestu za Palestino in obsodbo izraelske agresije, ki je potekal 21. maja 2021 v Ljubljani in na katerm so policisti grobo posegli med protestnike,  aretirali in odvedli na policijsko postajo Moste. Kazen, ki jo je prejel vsak od njiju, ker se zgolj nista hotela umakniti, znaša 1151,12 evrov.

Aretacija Mihe Blažiča – N’toka na protestu za Palestino.
Aretacija Dejana Kobana na protestu za Palestino.

  

Očitno je, da se je na protest 21. maja policija bolje pripravila kot na prejšnje proteste, in da je že vnaprej načrtovala, da bo agresivneje kot sicer posegla med protestnike. Kaj je bil po vajinem mnenju vzrok za to?

Koban: Vzrok je zelo enostaven. Policija je bila tokrat še posebej ostra zaradi protesta v podporo Palestini in palestinskemu ljudstvu. Na protest so prišli tudi predstavniki palestinske skupnosti in njihovi podporniki. Sam že vsaj 15 let opažam velik sistemski problem pri nas, policijsko represijo nad ljudmi, ki so videti, kot da so z Bližnjega vzhoda ali iz Afrike. Policisti jih popisujejo. Na začetku sem to večkrat opazil na železniški in avtobusni postaji, potem pa se je to razširilo na Čopovo ulico, center mesta, Prešernov trg. Popisujejo jih brez kakršnih koli vidnih razlogov, le zaradi temnejše barve kože. Že tako ali tako so morali pokazati marsikatero dovoljenje, da so sploh prišli v to državo, zdaj jih pa sredi te države po domače povedano gonijo okrog. Mene, ki že od leta 1997 sodelujem na nič koliko protestih in ki sem videti kot kak islamski podpornik s pobrito glavo in dolgo brado, pa nikoli niso popisali.

  

Miha, si ti pričakoval, da bo ozračje 21. maja bolj zaostreno kot sicer?

N’toko: V vseh teh letih sem se naučil, da nič ne pričakujem. Vsakič znova smo presenečeni. Občasno prihaja do izrazite eskalacije s strani policije, spet naslednjič pa so policisti popolnoma pasivni in praktično neprisotni. Z Dejanom se strinjam, da je tokrat prisotnost palestinske skupnosti odprla vladi in Ministrstvu za notranje zadeve neko polje, ki ga prej nista imela. Če je državljane vseeno težko obravnavati kot teroristične celice in skrajne skupine, ki bodo spodmaknile pravni red te države, se pa da to vsekakor narediti v prisotnosti ljudi arabskega porekla in tujcev na sploh. Saj ne nazadnje imamo 30 let podlage te politike in te narative. Mogoče bi bilo naivno od nas, če bi pričakovali, da ne bodo izkoristili te priložnosti. In dobesedno to se je zgodilo. Že od samega začetka je bilo očitno, tako črno na belem nisem še nikoli videl, da bi policija agresivno poskušala sprožiti incident. Naravnost želeli so si takih prizorov, kot so bili. Mislim pa, da policistom ni čisto uspelo, ker smo bili ljudje preveč pasivni in miroljubni, da bi lahko ljudstvu prikazali, da jih varujejo pred nekimi skrajnimi skupinami. Ampak mislim, da je bila njihova strategija izkoristiti prisotnost Palestincev, eskalirati, narediti incident. To po eni strani služi tej rasistični protiimigrantski narativi in financiranju vseh varnostnih organov, ki so s tem povezani, češ, glejte kakšne nevarnosti imamo v Sloveniji, po drugi strani pa delegitimaciji petkovih protestov oziroma protivladnih skupin, češ da je to vse skupaj ena skrajna teroristična zalega.

Koban: To je izrazito nevaren primer sistemskega državnega rasizma. Pritrditi moram Mihi. Na začetku, okrog 19.00, ko je bilo na Trgu republike okoli 150 ljudi, so policisti začeli izzivati in so napadli, potem pa so nas ponovno napadli ko se je shod že napol razpustil in nas je bilo izrazito manj. Vmes pa niso naredili nič. Sam shod je potekal mirno.

  

Palestince pa so popisovli že, ko so prihajali na shod, na Miklošičevi. Nosili so zastave na drogovih in obtoževali so ji, da imajo nevarno orožje.

N’toko: Pričakali so nas že pred vhodom, ko smo odhajali iz stavbe Ambasade Rog. Pred vrati je bil kordon robokopov. Tam se nas je zbralo morda 10, da se skupaj odpravimo na tiskovno konferenco, s tiskovnim materialom, okrasjem in zastavami. Tam ni bilo nobenega zbora, le interno smo se sestali. Robokopi pa so bili po celem parku in pred vhodom. Ko so prvi hoteli ven, so jih obkolili, tako da sploh ni bilo možno izstopiti iz stavbe, ne da bi jih popisali.

Koban: Omejili so gibanje brez kakršne koli napovedi. Po mojem mnenju je to zelo zaskrbljujoče.

N’toko: Vse so popisali zaradi suma udeležbe neprijavljenega shoda.

Odvedba palestinskega protestnika na mirnem protestu proti izraelski agresiji in okupaciji.

  

So jim tudi izrekali kazni?

N’toko: Nekaterim so izrekli kazen, ker so imeli te zastave na palicah. Zasegli so jim jih, češ da gre za nedovoljene predmete. Drugim, tistim, ki so se pritoževali nad tem postopkom, pa so izrekli kazen, češ da gre za nesodelovanje s policijo. Vse so obravnavali kot kriminalce, kot storilce ne vem kakšnega nevarnega napada že samo s tem, da so stopili skozi vrata. Kot da bi hoteli prikazati, da je tu neka nevarna skupina, ki nekaj pripravlja. Pripravljali pa smo tiskovno konferenco. Ta je bila napovedana. Povabili smo novinarje, imeli en zvočnik in pripravljene tri govore.

  

Kot je Dejan že omenil, so še pred samim rednim petkovim protestom, na tiskovni konferenci, policisti dvakrat posegli med udeležence. Sam sem videl, kako so zelo ponižujoče odvedli palestinskega fanta, ki je zgolj poslušal branje poezije. Nikogar ni ogrožal, stal je vsaj 50 metrov od policistov, potem pa so prišli ponj.

Koban: Imel je palestinsko zastavo. Kot kaže, je to zločin. Zločin je, če ima človek v svojih rokah na Trgu republike palestinsko zastavo, ni pa zločin, da je vlada Republike Slovenije, na Gregorčičevi ulici izobesila izraelsko zastavo.

  

Poudariti je treba, da kljub temu dejanju slovenske vlade, Palestinci sploh niso protestirali proti slovenski vladi, ampak preprosto proti izraelski okupaciji. Janez Janša je na Twitterju zapisal, če si lahko predstavljamo, da bi Slovenci v Teheranu protestirali proti njihovi vladi. A tu sploh ni šlo za to.

N’toko: Seveda. Po celem svetu so bili istočasno množični shodi. A drugod ni bilo takih incidentov kakor tu.

Koban: Protestirali so proti izraelski okupaciji njihovega ozemlja in nesorazmerni uporabi sile v palestinskih enklavah. Sploh ne moremo govoriti, da je to normalno ozemlje. Ne slepimo se. Točno vemo, kako je. Tisti, ki ne ve, naj se pa sploh ne oglaša.

N’toko: Treba je vedeti, da so to večinoma ljudje z mednarodno zaščito. Veliko jih že dolgo časa živi tu, nekateri so novi, nekateri so z družinami, nekateri so mladoletni. Slovenija jim najraje ne bi dala statusa begunca, ampak oni so de facto apartidi, ker ne priznavamo njihove države. Se pravi, da če tu zaprosijo za azil in jih Slovenija zavrne, jih nima kam vrniti. Avtomatično jim mora biti odobrena mednarodna zaščita že samo zaradi tega. Slovenija je tem ljudem sama priznala mednarodno zaščito, saj živijo na okupiranem ozemlju, v katerega se fizično ne bi mogli vrniti, tudi če bi hoteli. Ti ljudje, ki so bežali z okupiranega ozemlja, so dobili mednarodno zaščito v Sloveniji, kar jim je priznala državna institucija, to so ožigosali inšpektorji Ministrstva za notranje zadeve. Na ulico so šli izražat točno to, da se tam dogaja okupacija, zaradi katere so tu dobili status. Ljudem so hoteli povedati, kaj se dogaja. Dobili pa so tak odziv oblasti; poglejte, kaj si upajo. A kaj si upajo? Izražati dejstvo, ki je znano tudi na državni ravni.

Najbolj zanimiv se mi zdi, ta sprevržen pogled, češ da so lahko veseli, da jih nismo pokosili z mitraljezi, tako kot bi jih v kakšni drugi državi, če bi izražali politična stališča. S tem poskušajo prikazati njihovo nezmožnost sobivanja s slovenskim narodom, totalno tujost teh ljudi; kar pridejo sem in hočejo vsiljevati svoja politična stališča. Najbolj sprevrženo pa se mi zdi, da je v sami srži integracije, če že uporabimo to umazano besedo, to, da se v neki državi vzpostaviš kot politični subjekt in se politično izražaš. To pomeni, da si del nekega okolja. Za oblasti pa integracija pomeni, da si tiho, pridno delaš 12 ur na dan v skladišču in čepiš v tisti luknji, če si jo uspel dobiti v Ljubljani, plačuješ najemnino, plačuješ davke, od katerih nikoli ne boš nič imel, ker se ne boš v tej državi upokojil, in živiš popolnoma pasivno na obrobju družbe. Bog ne daj, da bi se kje pokazal, da bi se kje zgodilo kakšno mešanje. Oprosti, to je nasprotje od integracije. Mislim, da bi nam morali biti Palestinci zgled in nam pomagati, da se reintegriramo v našo lastno družbo. Ker vsi tičimo v luknjah in smo tiho.

Koban: Najbolj sprevrženo je to, da si upa predsednik vlade svojo rasistično politiko izražati v imenu vseh. Vsaj jaz osebno tega ne bom sprejel. On ne govori v mojem imenu. On lahko govori v svojem imenu, v imenu svoje stranke, svojih aparatčikov, ne pa v imenu vseh. Tudi zato je izobešanje izraelske zastave tako zelo sporno. Slovenski narod v večini ni za to politiko. Če pa že želimo vedeti, kakšno je mnenje ljudi, pa naj se razpiše referendum o tem, pa bomo videli. Tudi druge vlade, pred to tretjo Janševo, so krive, da tega nismo že zdavnaj naredili.

N’toko: Nazadnje Cerarjeva, ki je imela to že na mizi, pa so potem vse skupaj pospravili v predal in tipično cerarjevsko požrli besedo.

  

Tu je šlo verjetno res za mednarodni pritisk.

Koban: Mi smo samostojna, neodvisna država. Zaradi ljudi se nobena oblast nima pravice podrediti nobenemu drugemu političnemu subjektu od zunaj. Ne glede na to, ali je to, Amerika, Rusija ali kdor koli drug. Če pa že, pa se odpovejmo samostojnosti, zbrišimo zakone, uničimo ustavo in zažgimo človekove pravice. Napišimo v ustavo, da v Republiki Sloveniji vlada politična klika, te in te skupine si bodo vsako leto razdelile oblast, in naj vladajo. Prav, ampak potem se bo vzpostavilo tudi odporniško gibaje, ali pa več odporniških gibanj. Ne pa, da po eni strani govorijo o človekovih pravicah, po drugi strani pa jih teptajo.

Palestinski protestnik proti izraelski okupaciji in nasilju.

  

N’toko: Mislim, da je zadnja Janševa vlada samo zelo eksplicitno pokazala politiko, ki jo država Slovenija izvaja že zelo dolgo. Slovenija se je z odcepitvijo od Jugoslavije, z razpadom že napol neobstoječega protiimperialističnega bloka, pridružila imperialističnemu bloku in je zavzela pozicijo, da bomo podizvajalci imperialne politike na periferiji Evrope. Vi nas sprejmite v svoj objem, mi pa bomo skrbeli za to, da bomo zagotavljali, da bodo državljani vaših bivših kolonij zadržani na zunanjih mejah Evrope. Mi vam bomo preskrbeli delavce iz bivše razlastninjene države, ki jih boste potrebovali, ostale bomo vračali nazaj, in zagotavljali vam bomo nekaj poceni delovne sile iz naših lastnih virov. Poleg tega lahko za vas prekupčujemo orožje. To zavezništvo velja ves čas. To je vloga, ki slovenskemu političnemu razredu najbolj ustreza. To so agende, o katerih se nek slovenski premier lahko pride resno pogovarjat v Bruselj in edino o teh temah ga poslušajo. In Izrael je seveda ves čas del te zgodbe. Izrael je bil med prvimi državami, ki so z orožjem in kupčijami omogočila tem istim ljudem, da so izvedli prevzem oblasti, privatizacijo in nadaljevanje morije na Balkanu. Slovenija po eni strani njim, po drugi strani pa ameriškim vplivnežem obljublja svojo zvestobo. Janez Janša je pač mogoče edini iz političnega razreda, ki si upa to početi zelo eksplicitno vsem na očeh. Kaj pa vem, mogoče mu je pri tem celo za čestitati, da dela vidno to, kar so ostali sicer prekrivali. Dejansko pa politika ni bila bistveno drugačna.

Koban: Pred referendumom o vstopu v Evropsko unijo in zvezo Nato leta 2003 je celotna visoka, parlamentarna politična scena pri nas podpirala vstop v obe integraciji. In to z za moje pojme izjemno problematičnim stavkom: »Alternative ni.« Kar ni res. Kako lahko tisti, ki vlada nekemu narodu, reče, da ni alternative.

  

Oboje so nam prodali v paketu.

N’toko: To je bil edini politični projekt novega vladajočega razreda v Sloveniji po osamosvojitvi, pod katerim so se še lahko poenotili in za silo poenotili dovolj ljudi, da so nas stlačili v te povezave. To je bilo vse. Saj vidimo; po tem, ko smo vstopili v Nato in Evropsko unijo, dejansko nekega kolektivnega političnega projekta več ni. Od takrat imamo tudi kar resno politično krizo, zelo hitro menjajoče se vlade. Ravno zaradi tega, ker tudi s tem političnim projektom, ki je bil naš cilj, ljudje v Sloveniji niso povsem zadovoljni in ga je zelo težko upravičiti. Morda Evropsko unijo lažje, ker tu res v narekovajih ni alternative, ker se o alternativah ne upamo pogovarjati oziroma ni dovoljeno, saj si potem takoj totalen lunatik. V zvezi z Natom pa bi bilo zelo težko argumentirati, kaj je še legitimnost tega projekta pri nas, ampak sklepa se pač, da je to nekaj, o čemer se ravno tako ne sme debatirati in se to potlači pod preprogo. Potem pa so tu zraven še taki projekti, kot so te povezave z Izraelom ter podpora okupaciji in pogromom nad Palestinci. To kar nekako pride v paketu in vsi moramo to sprejeti kot uradno državno politiko. Če bi vprašal ljudi po Sloveniji – tudi ob teh skopih informacijah, ki jih imamo – me zanima, koliko ljudi bi to zares podprlo.

Koban: Jaz sem prepričan, da večina gotovo ne.

N’toko: Se pravi, v čigavem imenu se potem to izvaja.

Koban: Če premier misli, da je njegov Jezušček v obliki Orbana najboljša stvar, ki je možna na tem svetu, je to njegovo osebno mnenje. Gotovo večina ljudi ni nagnjena tako desno, kot je Orbanova ali Janševa politika. On brez kakršne koli legitimnosti izvaja svojo politiko za lasten obstoj. Ta politika pa ga bo drago stala, oziroma sem prepričan, da ga že. Prepričan sem, da bo SDS zelo hitro razpadel. To postaja počasi že krik vpijočega v puščavi. Ne vem, koliko ljudi je prepričano v to politiko, ampak jaz sebe ne bom dal za tega nevarnega krvosesa, tega arogantneža, to lutko.

  

Če se vrnemo k protestu 21. maja. Zasledil sem podatek, da so Palestincu, ki so ga potegnili iz množice, izrekli kazen v višini 800 evrov. Morda vidva vesta, ali je res dobil tako visoko kazen? So jih tudi drugi?

Koban: Jaz tega ne vem.

N’toko: Bilo je različno. Enemu so izrekli kazen že takoj na začetku zaradi oviranja postopka, drugi so jo dobili zaradi prenašanja nedovoljenih predmetov. Ne vem, za kaj so jo izrekli temu, najbrž spet zaradi udeležbe na neprijavljenem shodu, pa najbrž še zaradi nesodelovanja v postopku.

  

To je absurdno, saj Palestinci tu že tako zelo težko živijo in tako visoke kazni gotovo niso sposobni plačati.

N’toko: Seveda

Policija je nasilno posegla med protestnike.

  

Če preidem k vama. Po posnetkih policijskega posega in aretacij sodeč, bi rekel, da so policisti pač hoteli prijeti nekaj ljudi in jih kaznovati, vseeno koga. Ali pa imata morda občutek, da sta bila vidva kot znana aktivista že vnaprej izpostavljeni in določeni tarči.

N’toko: Mislim, da ne. Vsaj pri sebi nimam tega občutka. Jaz sem dejansko že odhajal, potem pa sem zaslišal vrvež in šel pogledat, kaj se dogaja. Hotel sem poklicati še enega prijatelja, potem pa sem zagledal policiste, kako vlečejo neko punco za roko. Zvijali so ji roko, drugi pa so bili zbrani okrog nje. Po mojem mnenju je bila to intervencija v policijsko nasilje. Očitno je bilo, da so poskušali nekoga sredi množice na zelo nasilen in neprimeren način nekam potegniti. Ne vem, s kakšnim razlogom in s kakšnim interesom. Jaz sem želel ovirati ta postopek. Tako kot ostali sem se postavil okoli te punce.

  

Mislim, da je bila to Tea Jarc.

Koban: Vlekli so več ljudi. Vem pa, da so vlekli tudi Teo Jarc.

N’toko: Jaz sem samo videl, da vlečejo neko punco, da ona kriči od bolečine ter da so se ljudje postavili okoli nje in jo branili pred policijo. Nobeden od protestnikov ni počel nič nasilnega, samo stali so okoli nje. Tudi sam sem se postaviltja. V tistem trenutku sem začutil sunek v hrbet, ko so policaji začeli pritiskati gor po stopnicah, in smo se prevrnili eden čez drugega. Jaz vem samo to, da sem bil v eni sekundi na tleh, drugi so padli po meni, policist pa jo je še vedno držal za roko. Ona je kričala, bila je na tleh, on pa je še vedno ni hotel spustiti. V tem sem začutil, da me je nekdo zagrabil za nogo in še mene začel vleči ven. Bil je stampedo. Ti okorni želvaki s svojimi ščiti so prišli gor po stopnicah in zagazili v ljudi, ki so ležali po tleh, ter se še oni začeli spotikati.

Koban: Na drugi strani pa smo te želvake tudi zadrževali. Najprej sem videl, da ena moja tovarišica na drog, kjer visi ena izmed zastav članic Evropske unije, z najmanjšim možnim selotejpom lepi letak. To je bil povod, da so jo začeli tam nervirati in nasilno vleči od droga. Potem sem šel proti osuplemu Borisu A. Novaku, ki je stal sredi Trga republike kot paraliziran. Potrepljal sem ga in pokimala sva si, češ, kaj se dogaja. Potem sem šel nazaj in videl, kako to isto tovarišico vleče pet uniformiranih policijskih kriminalcev. Enostavno sem se hotel vreči med njih. Potem pa sem videl, kako s smeri parlamenta prihaja še 15 robokopov. Sploh nisem razmišljal. Vedel sem le, da jim ne bom pustil, da pridejo do nje ali do kogar koli. Še neko drugo kolegico je obkrožilo par policistov. Niso je spravili na tla, so jo pa obkrožili in držali. Nekajkrat so jo udarili s ščitom, ker je tudi tulila nazaj na njih. Postavil sem se tja. Rekli so mi, naj ubogam ukaz in se odstranim. Odvrnil sem, da jih ne bom ubogal. Po posnetkih sodeč sem bil že dol, sploh ne vem, kako mi je uspelo priti po stopnicah. Zaslišal sem »Tega odpelji!« In že so me vlekli čez cesto.

  

Potegnili pa so vaju precej grobo. Miha, tebe za nogo, Dejan, tebe pa za vrat. Potem so vaju tudi vklenili precej grobo. Kolikor vem sta imela lažje telesne poškodbe.

Koban: Nič me niso potegnili za vrat. Prijeli so me za roke in me hoteli odpeljati čez cesto. Vrgel sem se na tla oziroma sprostil mišice, tako da so me morali vleči. Privlekli so me pred parlament, tam so me vrgli po tleh tako, da so mi obraz nabili na asfalt. Na sebi sem čutil neke zadeve. Po posnetkih sem videl, da je bilo to dvoje kolen od dveh policistov. Bili so zelo nesramni. Obnašal so se, kot da so na finalu tekme državnega prvenstva v nogometu in da obvladujejo navijače Maribora in Olimpije, ne pa mirnih protestnikov.

N’toko: Pa tudi do navijačev jim ne bi bilo treba tako ravnati.

Koban: Res je, tudi ne. Ampak, recimo, obnašali so se, kot da so, ne vem, kje. V glavnem, preden so me spravili na tla, me je eden udaril s kolenom v usta, tako da m je tekla kri. Pozneje sem imel zatečeno ustnico. Zatem so mi tri minute natikali vezice, pa jim ni uspelo. Po posnetkih se vidi, kako so mi jih dali gor. In ko smo odšli, me je eden hotel porivati tako, da me je dvakrat prijel za rame, eden od njiju, morda isti, ne vem, ker ju nisem videl, saj sta bila za mano, pa me je dvakrat zagrabil za vrat. Ne vem, iz kakšnega razloga. Sem se pa večkrat obrnil k ljudem in zatulil: »Svoboda!«

  

Dobil si tudi zdravniški izvid o poškodbah.

Koban: Naslednji dan sem šel k zdravniku in dobil izvid. Imam 10 podplutb. Na izvidu piše, da so poškodbe nastale ob prekomerni uporabi sile organov oblasti.

  

Miha, tebe so zelo grdo potegnili čez stopnice. Si utrpel kakšne poškodbe?

N’toko: Sem. Imel sem odrgnine in dobil sem udarec v glavo, zaradi česar sem bil na slikanju in čez noč sem ostal na urgenci na opazovanju. Še dva dni po aretaciji nisem mogel premikati vratu, ker me je policist tako grobo tiščal ob tla. Na posnetku se vidi, da so mi dali glavo ob pločnik. Ko so mi pritiskali roki za hrbet, da bi me zvezali, mi je policist stisnil vrat ob tla, zaradi česar sem bil potem precej nepremičen. Poleg tega sem poln modric in odrgnin. A pustimo to, to ni nobena tragedija, kaj takega se lahko zgodi v marsikateri situaciji. A , če smo za sekundo konstruktivni in državotvorni ter pogledamo na to, kot bi na to gledal kak strokovnjak za varnostne vede, me zanima, kdo bi ob pogledu na to operacijo lahko rekel, da je bilo to smotrno, sorazmerno in smiselno za uresničevaje cilja varovanja javnega reda in miru.

Koban: Tu ne govorimo o glavnih na policiji, ki so zelo modro izjavili, da je bilo vse v redu.

N’toko: Dobesedno se je kordon robokopov spotikal eden čez drugega in v stampedu so padali eden čez drugega, medtem ko so poskušali dva pesnika zvleči za noge izpod tega kupa, zraven pa so prevrnili še neko starejšo gospo. Mene so vlekli dol po stopnicah, v neki točki je robokop poleg mene padel po tleh, jaz sem se zakotalil čez, ležal sem nad neko gospo. Zavpil sem: »Kaj delate?« In med tem me je vlekel že drug in tudi ta je že padal. Je bilo vso to potrebno zato, ker je ena punca s selotejpom prilepila letak na drog?

Koban: Čakali so. Komaj so čakali na znak za začetek akcije.

N’toko: Je naredila prekršek ali koga ogrožala? Če bi naredila prekršek, se sprašujem, ali ne obstaja kak bolj zmeren ali normalen način, da se ta prekršek ugotovi in se jo popiše. Če bi bilo to že potrebno, kar pa verjamem, da ni bilo. Ampak ne. Oni so dobesedno spravili par ljudi na urgenco in sprožili kup postopkov, koga pa bi pri tem skoraj resneje poškodovali. In zakaj? Zato, ker so to rabili. Prepričan sem, da tudi tistim policistom, ki so se tam prevračali po tleh, ni bilo čisto jasno, kaj počnejo. Če bi jih vprašal, bi rekli, da je to zato, ker hočejo tisto punco tam popisati. A tako se to počne?

  

Policija trdi, da ni bilo prekomerne uporabe sile, a na posnetkih se lepo vidi, da je tudi to gospo, ki si jo omenil, podrl robokop s svojim ščitom. Ona je tam zgolj mirno stala. Na nekem drugem posnetku se vidi, kako je policist z močnim sunkom s komolcem podrl sivolasega gospoda.

N’toko: To so naredili že v prvi rundi, ko so brali Palestinci. S kordonom so prišli naokoli. Bilo nas ni niti 50, potekala je tiskovna konferenca, vse je bilo mirno. Tisti spredaj so zagrabili palestinskega fanta in ga začeli vleči, ostali pa so pičili skozi množico in nas začeli odrivati s komolci.

Dejana Kobana so grobo odvedli s Trga republike.

  

Policisti se niso ozirali na to, ali so tam ženske ali starejši ljudje. Sploh jih ni zanimalo, kdo je tam.

N’toko: Kakšen je bil namen? Tudi, če bi tisti fant naredil kak prekršek ali koga ogrožal. Pa seveda ni. Ampak, recimo, če bi bilo hipotetično treba nekoga pripreti.

Koban: Ga pač pripreš.

N’toko: Kdo je tisti genijalec, ki je ugotovil, da je najboljši način za izvedbo takega postopka to, da se s 50 robokopi udari sredi mirne množice in se jih začne suvati s komolci. Se to res počne tako?

Koban: In zelo hitro so od tega, da so držali ščite, prešli na to, da so z njimi butali.

N’toko: Namen je bila eskalacija. Čisto nič drugega. Že od začetka je bila ideja prikazovati to skupino kot nevarno, kot da je prišla tja izvajati ne vem kakšno nasilje, ker so imeli zastave na bambusovih palicah ter so v zrak spuščali barvast dim in balone. Na podlagi 30 let sistemskega rasizma lahko Slovencem to prodaš kot nekaj utemeljenega … ker, saj veš, Arabci.

Koban: Ker nam nikoli noben Arabec ni nič žalega naredil. A lahko naredimo seznam, kaj je kdor koli od priseljencev kdaj naredil? Ali od vseh nas? Kaj so nam naredili slabega? Zgradili so blokovska naselja, železnico in ne vem, kaj še vse.

  

Menim pa, da smo bili 30 let navajeni na bolj milo posredovanje policije. Nevarno pa se mi zdi, da bi, če bi to postala stalna praksa, lahko koga tudi huje poškodovali. Na enem izmed posnetkov posnetku se lepo vidi, da so nekega moškega, ki se je malo odločneje uprl, tako grobo potegnili dol po stopnicah, da je potem v slabem stanju ležal pred parlamentom. Morda je bil celo nezavesten.

Koban: Strinjam se, da se je ta, že skoraj vojaški način posredovanja policije, zdaj začel stopnjevati. Tega prej nisem zasledil. V tem letu se to stopnjuje. In to tako, kot je rekel Miha. Enkrat ni nič, naslednjič je celo vojno stanje, potem pa je spet nekaj vmes.

  

Včasih se celo prijazno pogovarjajo s protestniki in novinarji.

N’toko: Rekel bi, da gre tu za dve stvari. To je vladni performans in hkrati tudi samonanašala praksa represivnega organa. Češ, mi rabimo kadre, denar in opremo … In kako to utemeljujijo? Tako, da razkazujejo ekstrvagantne ulične boje. In ko se nekaj takega zgodi, greš takoj lahko spet jokat pred državni zbor, poglejte. S čim se morajo naši fantje spopadati. Tako, kot je s spektaklom na meji, kjer prikazujejo, da zaradi prihoda imigrantov potrebujejo ograje, kamere, brezpilotna letala, vozila, nadure in nove kadre. To je ustvarjanje spektakla, ki je v interesu policije. Po drugi strani pa je ta spektakel v interesu vlade. V naši zgodovini nismo verjetno nikoli imeli bolj mirnega obdobja, manj možnosti, da se ti zgodi kakšno kriminalno dejanje ali da te doleti nasilje, manj možnosti, da se zgodi oborožen upor ali kar koli takega. Živimo v času, ko je narod zgodovinsko pasiviziran, razorožen in praktično brez nasilništva. V svetovnem in zgodovinskem merilu. Nikoli pa nismo imeli bolje oboroženih in bolje na vojno pripravljenih represivnih organov. Čemu je torej to namenjeno? To je pač performans.

Protestniki bi morali razmišljati, kako oni s to svojo vojsko izvajajo ples z nami. Tam se pojavimo zelo različni ljudje z različnimi agendami, neorganizirani in fokusiramo se lahko le na tisto, kar je neposredno pred nami. Če je to ograja, oni postavijo ograj, kolikor češ. Potem vsi pičimo na ograje, saj je to tisto, na kar se lahko skupaj fokusiramo. Dva tedna se vsi ukvarjamo z ograjami, tretji teden pa tiste ograje ni več, kot da nikoli nič ni bilo. Spet pridemo tja. Kaj pa zdaj? Pa rečejo, dajmo jim obesiti izraelsko zastavo. Vsi skočimo v zrak, pridemo tja in izraelske zastave ni več. Kaj pa zdaj? Skratka, postavijo nam točko fokusa, nas hipnotizirajo z njo, mi se zapičimo vanjo in potem jo umaknejo. In spet je energija razpršena. Stavim, da bo ta petek spet čisto druga zgodba. Če pridemo pripravljeni na neko stvar, nas bo tam pričakalo nekaj tretjega.

Koban: Vlada že celo leto meče v javnost ogromno bombic, ki jih potem zalo hitro umakne. Saj ne uresniči čisto vsega, kar reče, samo sprovocira pa marsikaj.

N’toko: Dela pa takrat nekaj čisto drugega.

Nasilen poseg policistov nad protestniki.

  

Vrnimo se spet na 21. maj. Videli smo, kako so vaju odpeljali z maricami. Zanima me, kako je potekal postopek potem. Dejan, omenil si, da so potem policisti ravnali korektno.

Koban: Preden so me dali v marico sta me prevzela policista, ki sta marico pripeljala, robokopa, ki sta me prigonila tja, pa sta odšla. Od takrat naprej sem postal človek z identiteto. Naenkrat se me je vikalo, postal sem gospod Dejan. Govorila sta normalno, nežaljivo, umirjeno. Pač, kot da bi prišel v trgovino. Prosil sem ju, naj mi zamenjata vezice z lisicami. Tudi to sta naredila in bilo mi je lažje, saj sem imel čisto zverižene roke. Res pa sem bil v marici kakih 30 minut, približno 20 minut smo se vozili na policijsko postajo Moste. Tam je bilo vse korektno. Policist, kateremu sem predal svoje stvari in jih je moral popisati, je z mano povsem korektno komuniciral. Pospremili so me v celico, po 40 minutah pa sem popisal nekaj papirjev in odšel. Brez pogovora. Še vprašal sem jih, ali se bomo kaj pogovarjali. Vrniili so mi moje stvari in to je bilo to. Eden od policistov mi je celo pri izhodu iz hiše rekel: »Popolnoma vas razumem. Naši so šli tokrat zelo predaleč.« In mi je dal roko. Imel je sicer lateks rokavice živo oranžne barve. Neki drug policist pa me je še pospremil do ograje.

  

Miha, si imel ti podobno izkušnjo, da je bilo potem vse bolj umirjeno in uglajeno?

N’toko: Sama marica pač ni bila uglajena. Vrgli smo me direktno noter, tam ni bilo nobenega postopka. Še dolgo sem čepel v marici, ki je bila čisto poscana, notri ni bilo nobenega zraka …

Koban: V mojem primeru ni bilo tako.

N’toko: Jaz sem mislil, da se bom tam notri zadušil. Tako, da sem imel občutek, da me z vožnjo na postajo malo kaznujejo. Tam pa je prevel funkcijo, administrativni, birokratski del, ki uporablja, tako, kot si rekel, drug jezik in izvaja uraden postopek. Vprašal sem, ali sem pridržan, na kar so pritrdili. Rekel sem, da potem hočem svojega pravnega zastopnika. Rekli so mi, da to ne deluje tako, da mi bodo tam izdali le sklep in me izpustili, ko ne bo več razloga za pridržanje. Vztrajal sem, da ne bom nič govoril in da hočem zastopnika. Potem so dovolili moji odvetnici, da je prišla notri. Ampak rekli so, da so sklep že sprejeli tisti, ki so me pridržali, da je tam potekal postopek, tu mi ga bodo le izdali. Rekel sem jim, da tam nisem bil v nobenem postopku. Nihče mi ni povedal, kaj sem naredil narobe in zakaj sem pridržan. Do konca protesta so me še držali v celici in me potem spustili ven.

Koban: Mene tudi. Ko so prišli, so rekli: »Zdaj je protest končan, tako da lahko greste.«

  

Kar pa gotovo ni bilo uglajeno, pa čeprav so na policijski postaji z vama ravnali v rokavicah, je izjemno visoka kazen 1151,12 evrov, ki jo je prejel vsak od vaju.

Koban: V treh delih.

  

Dejan, ti si se lotil akcije in zaprosil za pomoč kolege in kolegice z literarne in protestniške scene.

Koban: Vse ljudi sem zaprosil. Na Facebooku sem ljudi prosil, naj mi pomagajo. V nedeljo sem trikrat bral, do danes (srede) sem zbral približno 1950 evrov. Svojo kazen, torej tisto, kar bo treba, bom po posvetu s pravno pomočjo plačal, vse drugo pa bom dal za plačilo drugih kazni vseh, ki so bili pridržani, za palestinske protestnice in protestnike in vse, ki so bili kaznovani na protestu za Palestino, ker so izražali svoje nestrinjanje z izraelsko politiko. Takoj, ko se bo odločilo kako je sto kaznijo, bom denar predal naprej. Moram se zahvaliti čisto vsem. Trenutno jih je 61. Solidarnost je med nami zelo zakoreninjena, to je tudi dokaz, da vsaj za del ljudi delamo prav in da nikakor ne bomo pokleknili.

  

Kako pa boš kazen plačal ti, Miha?

N’toko: Enako. Dobili smo se s kolektivom, še z drugimi aktivisti, ki so bili oglobljeni, zbrali na kup položnice in javno pozvali k zbiranju donacij. Včeraj se je nabralo že skoraj 1000 evrov, tako da upamo, da bomo v kratkem poplačali te polovičke. In hkrati vidimo to tudi kot neko politično dejanje. Tako, kot je rekel Dejan, se s tem gradi solidarnost med ljudmi. Tudi drugim, ki se bodo znašli v podobni situaciji, bo širša skupnost stopila v podporo. Zdi se mi, da je to nekaj najboljšega, kar v taki situaciji lahko naredimo. Da naše solidarnostne mreže postanejo dovolj močne in da bomo tudi finančno odporni proti takim oblikam zatiranja.

Koban: Proti celemu državnemu stroju, z vsem, kar ima. Z vso močjo, tudi denarno. Mi pa nimamo nič. In s tem pošiljamo tudi sporočilo, da se ni treba bati.

N’toko: Čisto drugače je, če vidiš, da nisi sam v tem.

Koban: Če ne bi bilo teh ljudi bi jaz osebno – dobro, prihodnji mesec bom dobil še regres – ampak, če bi se to zgodilo septembra ali oktobra, bi bil lahko novembra klošar.

N’toko: Saj to. Te kazni dejansko lahko finančno uničijo ljudi. Največkrat tisti, ki so oglobljeni, nimajo od kje vzeti sredstev. Jasno, je da so nižji sloji in ljudje z neurejenimi statusi tisti, ki bi morali protestirati v prvi vrsti, toda lahko so na daljši rok nesorazmerno bolj kaznovani kot pa vsi ostali. S tem pa so tudi utišani in pasivizirani. Ne morejo si tega privoščiti tako kot Dejan ali jaz, ki nisva bogata, imava pa dostop do javnosti, ki ga marsikdo nima. Mislim, da je naša naloga, da poskrbimo, da solidarnostna mreža zajame čim več ljudi in da čim več ljudi opogumimo, da stopijo naprej s svojimi agendami.

Koban: 100 odstotno. Naslednjič dam jaz iz svojega denarja. Za kogar koli. Sploh se ne bom spraševal. Takoj, ko bo prišel klic po pomoči, bomo pomagali drug drugemu. Tudi Palestinci so dali v javnost klic za pomoč. Pravijo, da bodo plačali čim več sami, a da vsega ne zmorejo.

N’toko: Vsekakor lahko ljudje tudi s finančno podporo zelo veliko naredijo.

Policist je s ščitom podrl gospo na stopnice.

  

N’toko: A lahko samo še nekaj rečemo o medijskem odzivu?

  

Seveda.

N’toko: Zelo mi leži na duši to, da po tem, kar doživiš v taki situaciji, prebereš zvečer v medijih mlačen zapis o tem, da je prišlo tudi do nekaj spopadov med protestniki in policisti …

  

… nekaj ruvanja …

N’toko: … nekaj ruvanja, nekaj razgretih glav je bilo, ampak policisti so razmere obvladali in nekatere ljudi priprli. In to od novinarjev in novinark, ki so dejansko bili tam in so vse videli in verjetno je tudi kdo dobil kakšen ščit v zobe. In nad tako očitno eskalacijo uporabe represije v tej državi nimajo kaj drugega povedati, da so policisti korektno ukrepali. Nič čudnega, da medijem ta vlada tako zlahka jemlje finance, nič čudnega, da medije tako zlahka zatirajo, odpuščajo in krčijo novinarske pravice, če novinarji po tem, ko vidijo, kako so bili tepeni in odpeljani mirni protestniki, ne znajo napisati, da so bili mirni protestniki nesorazmerno tepeni. Zelo pogrešam to, da bi znali to eskalacijo političnega nasilništva prepoznati. To jemljejo kot strokovne prijeme policije. Kdaj ste v 30 letih slovenske policije videli take strokovne prijeme, da zdaj to opisujete s tako nevtralnim jezikom? To mi gre res na živce.

Koban: V nekaj mainstreamovskih medijih je bilo vse mlačno in lepo povedano, po drugi strani pa je tu 30 do 40 jurišnikov, ki se dobesedno po kolenih drajsajo pred to vlado. Ne morem reči medijev, to niso mediji. To so trobila, ki trobijo v en rog. Med temi mlačneži pa imamo le medij ali dva, ki sploh poročata o tem, kaj se je zgodilo, ki povesta, da so bili ljudje tepeni in odpeljani in da je bil kaos.

N’toko: Zelo boli, ko vidiš tako nesorazmerno uporabo sile, in je to preprosto zamolčano, kot da se ni nič resnega zgodilo. In potem si rečeš, da ni čudno, da gremo v tako smer. In še drugi, ki so prav tako pasivni in koristoljubni, so opozicijske stranke, s častno izjemo Levice, ki vsaj javno obsodi zadeve in uporablja neke institucionalne vzvode. Sicer pa to stopnjevanje represije, ki se dogaja v času Janševega mandata nad protivladnimi protestniki ne doživi nobenega odziva opozicijskih strank. To se mi zdi zelo čudno. Prav vam pride, da se zbiramo, protestiramo in rušimo vlado. Z veseljem boste pobrali, kar se od tega da, z veseljem boste na naslednjih volitvah izkoristili to, da bo Janša padel, niste pa pripravljeni z eno besedo kaj šele z institucionalnimi posegi iti protestnikom nasproti.

Koban: Le ena od poslank Levice je meni pisala, da bo dala, kot se je izrazila, »to nezaslišano ravnanje represivnih organov« na dnevni red enega od odborov. In rekla je, da bo tudi znotraj stranke vprašala, kako se da kaznovanim finančno pomagati. Sicer pa se ni odzval nihče.

N’toko: In zakaj od drugih ni bilo slišati takega odziva? Saj ni pod Janšo nastala taka policija. Šarec je navajen na to, saj se je brutalno zavračanje beguncev na mejah, skupaj z nasiljem, tepenjem, in ilegalnim vračanjem na Hrvaško stran od oči javnosti in kamer ter kaznovanje aktivistov in nevladnih organizacij dogajalo pod njegovo vlado. Cerar je tisti, ki je postavil žico in začel prvi s to represijo. Zelo lepo so soustvarjali točno tak represiven organ, zdaj ga pa ga Hojs uporablja še nad državljani. In oni ga bodo tudi, če bo treba. Tako da me ne čudi, da ni odziva.

Koban: Neverjetno je, kako veliko imajo določeni ljudje povedati proti ulici in pravijo da se zadev ne ureja na ulici, a drugega ne preostane. Kaj naj pa naredi ulica, če samo ona vidi določene probleme in jih želi rešiti. Kaj naj pa naredi ulica? Bo ubogala ukaze? Ali bomo zdaj počeli to? Tako kot so policisti zadnjič tulili na nas. Ne, ne bom ubogal ukazov te oblasti. To ni moja država. Jaz se ob takem sistemu in taki oblasti sploh ne počutim Slovenca.

Policist je na stopnice podrl starejšega gospoda.

  

Čisto za konec, bi vaju vprašal še, česa sta pravzaprav obtožena. Po udeležbi na protestu, ogledu posnetkov in obsežnem pogovoru z vama, mi to še vedno ni jasno.

N’toko (prebere z obtožnice): Oviranje postopka, neupoštevanje ukazov in udeležba neprijavljenega shoda. Pač v kontekstu protikoronskih ukrepov.

Koban: Ja, zakona o nalezljivih boleznih.

N’toko: In tu so še stroški pridržanja.

Koban: 20 evrov.

  

Same take reči, za katere, kolikor lahko jaz presodim, nista kriva. Le protestirala sta in se nista hotela umakniti.

Koban: Saj kakor koli že, kriv ali nekriv, baje imamo nek sodni sistem, kjer odločijo o tem. To so neposredno izrekli represivni organi, ki so po mojem mnenju popolnoma izgubili legitimnost.

N’toko: Kar se tiče protikoronskih ukrepov ali udeležbe česa neprijavljenega, je meni zelo žal. Udeležil sem se tiskovne konference, na kateri je bilo manj kot 50 ljudi, ki je bila popolnoma normalna in legitimna in tudi kolesarski protest je bil, tako kot vsi ostali, popolnoma legitimen in ni čisto nič bolj širil virus kot SDS-ovci, ki so se zbrali na svojem kongresu. Tako da tega sploh ne jemljem resno.

Koban: Še transparent smo držali tako, da smo pazili na razdaljo.

N’toko: In imeli smo maske.

Koban: Hodili smo na razdalji, potem pa so nas oni kot kakšno živino pribili skupaj. Rekli so, da nismo spoštovali zakona o nalezljivih boleznih. Če pa so nas oni stisnili skupaj. Tako kot oktobra na Trdinovi. Stisnili so nas v koridor, tako da smo se nabili drug na drugega, potem pa so težili, da kršimo zakon o nalezljivih boleznih, ker ne držimo razdalje. Kako pa naj jo držim? Naj poletim v nebo ali kaj?

N’toko: Glede vprašanja oviranja postopka, pa lahko rečem, da, če je preprečevanje policijskega nasilja nad nekom oviranje postopka, to z veseljem priznam.

Koban: Jaz tudi, in v takem primeru oviranje izvedem spet in spet in spet …

N’toko: Točno tako.

  

In treba je še enkrat poudariti, da je bilo to oviranje nenasilno. Le obkolili ste punco.

N’toko: Če pa najdejo koga med protestniki, ki je med celotnim protestom kogar koli ogrožal, pa naj to dokažejo.

Koban: Saj imajo sami ogromno število kamer.

N’toko: Ljudje z orožjem so bili na tem protestu samo policisti.

Koban: Tako. V polni bojni opremi proti golorokim ljudem.

“Tukaj sigurno ni zarom ker je priden”. Odvedeni protestnik v slabem stanju na trati pred parlamentom.
Miha Blažič N’toko in Dejan Koban – Igor Divjak – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

O avtorju
Miha Blažič ali N'toko je slovenski raper, bloger in kolumnist, * 1980, Novo mesto. N'toko je odraščal v ZDA. V Ljubljani je študiral teologijo, a študija ni dokončal in se je posvetil glasbi. Glasbeno kariero je začel kot pevec funky-jazz-rap kolektiva Moveknowledgement, deluje pa tudi kot solo izvajalec. Dvakrat je zmagal na slovenskem državnem »freestyle« tekmovanju, leta 2001 in 2003, ko si je prvo mesto delil z raperjem Trkajem in za nagrado prejel snemanje albuma pri založbi Nika Records. Do danes je izdal tri solistične albume v slovenskem, dva albuma in tri male plošče pa v angleškem jeziku. Piše tudi blog Ex Shanti Future Shanti in kolumne, ki so vsakih štirinajst dni objavljene v reviji Mladina. Dejan Koban je rojen leta 1979. Prvi spomin mu seže dve leti kasneje, ko je babico cukal za sive lase, da bi jo oživel. Neuspešno. Ne da bi sam vedel, je med začetniki kramparske poezije, ustanovil pa je tudi, ponovno nevede, umetniško diabolično gibanje Kobanizem. Godi mu, da se nekateri ljudje preveč ukvarjajo z njim. Sam se jim rad tudi sladko maščuje. Sicer je ustanovitelj neformalne umetniške zadruge Ignor. Pri Sončnicah, knjigah, ki jih izdaja Hiša poezije, vsako leto izbere enega od petih naslovov. Veliko poezije prebira v živo, na Facebooku. Na živce mu gredo avtorske pravice. Tiste, ki se jih oklepajo kot pijanec plota, ima za neizvirne pesnice in pesnice, ki se bojijo, da bi izgubili vse – verjetno so navdih že zdavnaj. Izdal je naslednje knjige poezije: Tebi (1997), Metulji pod tlakom (2008), Razporeditve (2013), Frekvence votlih prostorov, oziroma kjer so žirafe resen prometni problem (2016), Klastrfak (2020), najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven (2020) in Mehanizem alge – nabrane pesmi (v pripravi). Svojo poezijo kriči v bendu nevemnevem. Ponosen je na edino nagrado, ki jo je in bo prejel, kovano vrtnico za naziv Vitez poezije 2016. Rad veliko govori, vendar v vedno manjših krogih ljudi, ki jim lahko še sploh zaupa.