Splav – Moje telo je samo moje – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Kdo naj odloča o mojem življenju, o mojem telesu, o moji duši, o meni?
To je vprašanje, ki ga komaj lahko mislim. Natančneje ne morem ga misliti! Zato, ker se ne da misliti, da naj bi nekdo drug sprejemal moje življenjske odločitve. In kdo naj bi sprejemal posledice vsiljenih odločitev, ki so samo ukazi?
Kdor ukazuje, živi diktatorsko in nenehno potrebuje sovražnike. Tiste, ki naj bi bili med njimi in jih motijo pri oblasti in tiste, ki jim od zunaj ogrožajo vladanje. Oni niso nikoli za nič krivi in krivdo nenehno valijo na druge. Če že niso psihopati, so gotovo nevrotični, z velikim prepadom med intelektualno in čustveno razvitostjo. Brez občutka za človečnost, brez talenta za humanost. Smisel življenja, lahko je tudi transcendenten, človeku omogoči psihično stabilnost. Ti ljudje, ki se razglašajo za katolike in bi radi odločali o drugih, se zažirajo v svobodno odločanje vseh. Oni že niso psihično stabilni in njihov smisel življenja ni transcendenten, ampak hočejo vladati. Tudi drugačnim. Nobena religija drugačnim ne daje resničnih možnosti za samostojno sobivanje z religioznimi, v demokratični državi te možnosti so, ker se mora vsak demo ukvarjati z demosom, ker s tem oblikuje individuum in hkrati, ko dela za sebe, dela tudi za kolektiv.
Moški in ženske, ki se javno razglašajo za verujoče katolike, naj bi prav zaradi svoje vere izvajali pritiske na nosečnice, ki so se zaradi osebnih razlogov in okoliščin odločile za splav in zaradi tega preživljajo intimno stisko in trpljenje. Teh njihovih pritiskov ne izvaja transcendentni smisel, ki se ne more uresničevati s sovražnim govorom proti zdravnikom in medicinskim delavcem, ki izvajajo ustavno pravico do splava. Če resnično imaš transcendentni smisel, si sposoben na lastni koži čutiti stiske in trpljenje drugih, torej bi lahko čutil tudi tiste ženske, ki so jih okoliščine prisilile v splav in tudi tiste, ki ta poseg izvajajo, in gotovo ne zanemarjajo kompleksnosti svojega medicinskega dela. Pa tudi pomisleke in intimne stiske, ki iz nosečnic prihajajo tudi nanje. Tudi ti zdravniki in sestre so velikokrat verujoči, vendar niso diktatorji, niso sovražni kot vsi, ki jim primanjkuje vere in v resnici izvajajo navaden pritisk, povsem egoistične narave, z uveljavljanjem Resnice, ki jo dojemajo kot edino, njim dostopno in jo nasilno vsiljujejo drugim.
Tisti verniki enega ali drugega monizma, ki niso sposobni razumeti sekularne pravne države in demokracije, ki jo pravna država omogoča vsem državljanom, se tudi ne zavedajo posledic dolge dediščine klerikalizma in komunizma, ki sta terorizirala vsak po svoje pa vendar oba na enak način. Še danes niso ne klerikalci ne nekdanji notorični komunisti sposobni dojeti, da so žrtve dveh monizmov, to je dveh totalitarizmov. Eni se izgovarjajo na pravico do transcendentnega smisla, drugi si jemljejo pravico do utopije, ne prvi in ne drugi pa ne vidijo nasilja, ki iz njihove »Pravice in Resnice« izhaja. Ti ljudje se niso nikoli poganjali za primarnimi možnostmi in za demokratičnim razumevanjem problemov, zato jim ni mogoče sprejemati različno mislečih ljudi, ki hočejo sami iskati svojo pot in svojo dušo. Sodobni človek je v veliki meri spoznal goljufijo klera vseh religij in racionalizem ga je razsvetlil z goljufijami znanstvenega materializma, zato se je pogumno odločil za nevarno individualno pot iskanja svoje duše. To je zdaj osebna pot iskanja, ki jo omogočata individualizem in demokracija.
Pomembno je razumeti, kakšna je vera protestnikov pred bolnišnicami, ki hočejo svojo krščansko Resnico diktirati drugim? In kakšna je vera, ki jo pravniki postavljajo za vodilo pri razumevanju slovenske ustave, še posebej pravice do splava? Ali ne uporabljajo svoje vere samo za zaslon, za katerim želijo brez prič potolči nasprotnika, namesto, da bi s pomočjo vere gledali Boga, kakor z očmi in čuti opazujejo stvarstvo? Dejansko je še huje: pri uveljavljanju ene same Pravice in Resnice za pričo jemljejo Boga, ki pa si ga lastijo kot svojega Boga, čeprav se ga ne zavedajo v slehernem trenutku svojega bivanja, niti jih resnična Božja spoznanja niso spremenila tako, da bi zares razumeli in ljubili vse »Božje stvarstvo«.
Kakšna je njihova vera ljubezni, če so pripravljeni z različnimi sovražnimi besedami in nasilnimi dejanji ogroziti življenja zdravnikov in njihovih sodelavcev, ki opravljajo splave, da ne bi bilo ogroženo življenje žensk? Kljub temu, da so verniki mnogih ver intelektualno prepričani, da je vsak človek religiozno bitje, tega niso sposobni živeti. Kakšno funkcijo pa ima katoliška vera, če je njen vernik pripravljen ubiti zdravnika, ki izvaja splave? Je ta vernik v svojih katoliških očeh manj morilec, kakor je morilec tisti, ki ga zaradi izvajanja splavov ima za »morilca«? Tudi tisti pravniki, ki se trudijo, da bi prepovedali splav in vzeli pravico noseči ženski, da odloča o svoji nosečnosti, niso nobeni katoliki, ampak so ljudje z zlomljenim Bogom, ki vero nadomeščajo z vojno in pravico do svobodne volje, ki je sami ne upajo živeti, prepovedujejo še drugim.
Biti religiozno bitje ni biti hlapec in suženj Cerkve te ali druge religije. Biti religiozno bitje pomeni biti celostno bitje, ki nima motenega osebnostnega razvoja in razume človeka in življenje in zna z ljudmi tako ravnati, da so varni in čutijo gotovost in možnosti za svoje življenje. Ne spreglejmo, da se katoliška Cerkev že stoletja – in danes nič manj – zavzema za moten in nenormalen razvoj spolnosti, to pomeni tudi osebnosti.
Še ena rdeča luč gori in sirena zavija, ko se začno »katoliški pravniki« boriti proti ustavni pravici do splava; to je njihov klerikalizem, ki seveda ni ljubezen do Kristusa. Ponižujejo nosečnice in kažejo svojo večvrednost. Prepričani, da vedo več, da so najbolj moralni, da samo oni vedo tisto, kar je »prav«, kar je neizrekljivo in Resnica sama. V resnici pa ne poznajo sebe in imajo napačen odnos tako do sebe kot do življenja. Če se kdo razglaša za »od Boga razsvetljenega«, bo vsak, ki vsaj minimalno pozna človeško psiho, takoj posumil, da je izgubil psihično ravnotežje. Kultura takega človeka vse pove. In vedenje tega »razsvetljenega« človeka bo povedalo, da v njem ni ljubezni, ki bi znala prisluškovati kamilici, ovčki in nosečnici. Ne v njem ni tiste ljubezni, ki zna spoprijateljiti volka in jagnje tako zelo, da bi prijateljsko skupaj spala.
Je pa v njem tista osnovna lastnost samovoljnih vladarjev, diktatorjev, despotov. Despoti so bili vladarji sužnjelastniških monarhij, enako so se poimenovali srbski vladarji po kosovski bitki, natančneje po letu 1402. V sodobnem času jim rečemo diktatorji. Diktatorji so zasedli vladarske položaje v vseh monističnih režimih od komunističnih, fašističnih in nacističnih.
Despoti, tirani, diktatorji so prepričani, da lahko odločajo o človeku, zato klerikalci pozabijo, da je Bog dal svobodno voljo ljudem zato, ker duša v človeku ni grešna ampak je pramodel demokracije. Klerikalci, ljudje, ki imajo lahko posvečenje, vendar nimajo vere, pa čeprav so na najvišjih mestih katoliške kurije, dejansko nasprotujejo temu, da bi Bog bil prvi. Pred Cerkvijo, ki dve tisočletji manipulira z njim.
Bog je za vse religije in vse ljudi en sam, Bog, ki je v vsakem človeku in s kurijami nima nobene zveze.
A se sploh da razumeti ta pravni um katoliških pravnikov, ki so se spravili nad ustavno pravico do splava? Videti je, da jim oblastniška mentaliteta narekuje, da se čutijo »poklicane« nam, ženskam, vsiljevali nosečnost in rojstvo otrok. Kot državljanka demokratične (pa čeprav še tako šibko demokratične) Slovenije se čutim odgovorno za pravice, ki mi jih ustava zagotavlja, zato od njih zahtevam, naj obvladajo pravno obrt in naj se tega mojstrstva držijo, ker bodo drugače skazili ustavo in svobodo. Tisto svobodo, ki spada k njihovi pravni obrti in brez katere njihove obrti ni. Brez svobode je pravna obrt samo pomočnik in sostorilec krivic.
Če tega niso zmožni, naj gredo za pisarje, da jim bodo pravi mojstri prava pregledovali spise tako dolgo, da bodo videli, če pravo sploh razumejo in če so sposobni dovoliti, da se svoboda sprošča na vsakem koraku; vsem ženskam in vsem moškim in vsem otrokom. Naj njim rečem svobodo za vse stvarstvo.
Tisti, ki so ljubili Boga, so že davno vedeli, da v dobrem življenju s takšnim ali drugačnim Bogom ali pa za nekatere, ki ga niso sprejemali, brez njega, nič ne more iti na račun nekoga drugega. Niti na račun gozda ali parka ali domače zelene tratice.
Nobenim politikom ne smemo zaupati. Vedno se bodo želeli vtikati v človekove pravice; seveda z edinim namenom, da jih ukinejo. Zato je potrebno nenehno gledati, kaj delajo. Nad vsemi pravicami, tako imenovanimi človekovimi, socialnimi pravicami je potrebno bedeti, pa čeprav smo jih spravili že v ustavo, kjer naj bi bile zavarovane ves čas obstajanje naše slovenske države. Bedeti moramo državljani. Vsi! Vse ženske, bedite nad pravicami, ki nam pripadajo! Vsaka pravica ima takoj za seboj dolžnost. In prav to bedenje je naša dolžnost, da ohranimo pravice. Da ohranimo svobodo. Da ohranimo demokracijo. Kako pa bomo lahko individualne (pesnice, raziskovalke, učiteljice, matere, ljubice, predsednice, žene…) brez svobode, ki nam jo skupaj s pravicami jemljejo?
Diktatorji svobodne sovražijo, ker se jih bojijo!! Vsaka bolezen potrebuje pogoje in tudi vsak diktator potrebuje svoje bolezenske, diktatorske, pogoje.
Naj si nasprotniki splava in tudi vsi verni pravniki želijo demokratične družbe, saj če po njih pade heraklitovska enantiodromija – po domače, da se klin s klinom zbija – pomeni, da bo po njih padlo enako ekscesno nasilje, kakor ga zganjajo sami.
Naj se nasprotniki splava, pravniki in nepravniki, klerikalni in utopisti zavedajo, da je splav samo ena od bistvenih neodtujljivih pravic. V ustavi zapisana!! Zato naj se je ne dotikajo, ker se lahko začno rušiti tudi druge – tudi tiste od katerih oni sami varno živijo.
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Splav – Moje telo je samo moje – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.