/ 

Življenje in pesmi Petra Kolška

Meta Kušar – Peter Kolšek – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Naj začnem z verzom Primoža Čučnika:

»Živeti pesniško povzema vsa razpoloženja.«

V utemeljitvi nagrade za življenjsko delo, ki jo je pesnik Peter Kolšek dobil ob 60 letnici časopisa Delo, pa so zapisali:

»Pesnik, esejist, komentator, kritik, kolumnist in urednik Peter Kolšek je ena najbolj prepoznavnih novinarskih osebnosti zadnjih treh desetletji pri nas. Njegov novinarski opus ni fascinanten samo zaradi obsega in žanrske raznovrstnosti, ampak predvsem zaradi vrhunske refleksije, avtonomnega kritičnega duha in stilne izbrušenosti, ki ji v slovenskem medijskem prostoru le težko najdemo primerjavo.« 

Peter je bil moj študijski kolega, kakor tudi Zoran Božič in Velimir Gjurin.

In Katja Podbevšek.

In Andrej Žigon in Ace Mermolja in Marij Čuk in Andrej Makuc in Slavko Pezdir in Dragica Kapko, Mihaela Wohinz, Maja Musar in še mnogo kolegic, vsi smo se leta 1970 vpisali na slovenistiko in vse druge študijske skupine. P

In Andrej Žigon in Ace Mermolja in Marij Čuk in Andrej Makuc in Slavko Pezdir in Dragica Kapko, Mihaela Wohinz, Maja Musar in še mnogo kolegic, vsi smo se leta 1970 vpisali na slovenistiko in vse druge študijske skupine.

Peter se je na primerjalno književnost, pa vendar je vedno priznal, da je svoj motni »življenjski nazor« pridobival in prakticiral predvsem v krogu naše slovenistične kompanije. Kolege omenjam zato, ker jih je bilo v letniku neverjetno veliko in vsak je pustil zelo individualni odtis v slovenskem svetu.

Ta dežela

   

Čeprav je v meni zapisana
z zlatimi kremplji, sem slabo udomačen.
Vse njene vrhove imam preštete
in vendar prebivam v ozkih dolinah,
ne podtalnica in ne hudournik,
blizu so mi kavke, ki se spuščajo
od ene mrhovine k drugi, gnane od višine,
brez počitka in tudi brez slasti.
Gledam fontane in balerine, štukature,
topole, ki ravnajo poletja,
jase z meglo iz svile, temni žar,
ki prihaja nad ohlajene postelje.
Plemena teptajo zemljo v daljavi,
moje topota, se zadenjsko umika in davi.
Res slabo udomačen, vendar prepaden,
ko gledam priprave na izselitev.

Spomladi, pred natanko desetimi leti, sva se s Petrom pogovarjala za intervju, ki jih ni prav veliko dal. Tudi nagrade so se ga preveč izogibale, celo take kot so Jenkova ali Veronika ali Zlatnik, da ne omenjam Prešernovih. Prav krivično izogibale, čeprav je bil odličen elegik, ki jih med slovenskimi pesniki ni.

Je avtor osmih pesniških zbirk, zadnje z naslovom Slavospevi, ki jih pojejo vrane (2017), kritiških in kolumnističnih knjig, med njimi zbirke kolumn Vaserkeber in druge zgodbe (2010), več pesniških antologij, najpomembnejša med njimi je Nevihta sladkih rož: antologija slovenske poezije 20. stoletja (2006), prav pred kratkim pa je podpisal še dokumentarno esejistično monografijo Reci tvoji roki, da jo poljubljam, v kateri se je lotil Cankarjevega odnosa do žensk. Je tudi soavtor več srednješolskih učbenikov in spremnih besedil.

Tudi antologija Nevihta sladkih rož ni doživela prave kritiške obravnave, čeprav se je temeljito posvetil paralelni strukturi, ob uveljavljeni prešernovski, ki jo je poimenoval murnovska struktura.

Največ odmeva je doživela njegova knjiga Nevarna razmerja, ki sta jo  napisala skupaj z Brino Švigelj-Mérat. 

Tam tudi pravi: »Znova je padlo name spoznanje, da človek takole, takole na pol, pravzaprav ne bi smel živeti. Živeti brez neke temeljne ljubezni in temeljne strasti, oboje uspešno nadomeščati z brezbrižnostjo in vseenostjo – to je krivično do sebe in do drugih. Ko odkriješ v sebi talent za takšno igro, opaziš da je talent za radikalne odločitve pravzaprav bistveno manjši, čeprav še ni zelo dolgo, ko sem se slepil, da je »vse mogoče«. Tisoč stvari je (od najbolj surovih okoliščin), zaradi katerih ne moreš kar preprosto oditi – in tisoč razlogov (njihova gostota pa se veča), zaradi katerih bi to vendarle moral storiti. Tolažba da to ne more trajati večno, je enako bedasta kot upanje, da se bo karkoli uredilo samo po sebi.« 

Prepričana sem, da je pesnikovanje tisti opus Petra Kolška, ki bo najdlje trajalo, saj se je pripravljalo že v njegovem otroštvu v Gornjem Gradu, tako ob veličastni katedrali kakor v gostih gozdovih. Kako se spominja otroštva?

Rojstna vas moje matere

  

Najprej most čez potok,
ki zdrži celih deset ton.
Kar sledi je manj navdušujoče:
tesarska obrt je izumrla
in plenkače, ki so nekoč
tesale južno železnico,
rjavijo v slemenu gasilskega doma.
Petje iz gostilne zaudarja

po nedelji brez maše.
Nato se prikaže natakarica,
mlada kot trava v aprilu,
z belo srajčko signalizira,
kje so konzervirane sončne zaplate,
kje vse tiste zlate rinke,
ki so se skrivale v kruhu,
in jih ni moja mati nikoli dobila.

Peter, kakšen je tvoj najstarejši spomin?

»Oče je bil gozdar in lovec, moja mlada mama, ki je tedaj komaj nehala brati romane Sigrid Undset, pa je gozd romantično ljubila. Gornji Grad, kjer smo preživeli prvih pet let je bil predvsem gozdni kraj. Tudi očetovi znanci so bili nekakšni gozdni možje. Z največjim veseljem so me drgnili po obrazu s svojimi kosmatimi bradami, da sem vreščal od srhljivega užitka. Potem smo se preselili na Polzelo, Menina planina je bila smrekov pragozd. Gozd je še danes nekaj, kjer sem najraje.«

Pa potem, ko si imel, deset, dvanajst let?

1963

   

Že tri dni je padal dež.
Otroci smo v kuhinji zavijali zvezke
in vdihavali vonj po češpljevi marmeladi.
Kristus v kotu je bil prepojen z maščobami
in pozabo. Na dvorišču je pristal
sto petdeset kubični Puch, s katerega
je zlezel oče, oblečen v gozdarske hlače
in pelerino. Z njim je prišla novica,
da je narasla reka naplavila kupe lesa.
Na zvezek, ki sem ga zgledno zavil,
sem napisal Spoznavanje prirode in družbe.
V istem trenutku si je v sosednjem kraju
navlekla nase tenko svetlo modro jopo
deklica, o kateri sem večkrat zapored
sanjal, kako ji slačim volnene nogavice,
ki so segale globoko v notranjost.
Do večera je reka preplavila breg
in začela teči po makadamskih cestah.

Vnuki

  

Kako me zakopavajo!
Z rdečimi lici in zapestji,
tenkimi kot vrat beloušk,
me pošiljajo med holograme.
Z rokami v žepih stopam
po robu njihovega ugodja,
zmeraj v pripravljenosti,
da zapustim nevarno območje.
Z malih obrazov, namočenih
v metuljeva krila, raste samoumevnost,
zaradi katere nihče ne prižiga luči.
Oni pa žarijo vedno močneje.
Prihajajo skupaj z letnimi časi.
Pomlad jih naplavi, jesen jih potegne
iz poletja kot dobro nabasane žoge,
ki se kotalijo po mojih zimah.

Z Mojco Seliškar, profesorico slovenščine in pesnico,  sta živela lepo in toplo ljubezen, ko se srci zares spoznata in sta.

Grob

  

Lepo si ga uredila, je rekel,
potem ko je večerno sonce
spustilo na pašo še zadnje žarke,
njena dolga modra obleka
pa je že nakazovala barve mraka.
Lični grob, prekrit z enakomerno travo
kot poraščeni obraz pogana,
se je odmikal s hitrostjo korakov.
Kako naj se po smrti stisnem k njej,
je premišljeval, kratek je stekleni čas,
tudi roke s katerimi se objemamo,
so prekratke za večno ljubezen. Hodila
sta molče, tako potuje misel, ki žari.
On je težkal zmeraj težjo negotovost,
ona pa si je z obleke stepala zrnca prsti.

Peter Kolšek bi imel letos spomladi sedemdeset let.

  

Na eni nogi 

  

Po dolgem času
sem poskusil stati na eni nogi
in zgroženo ugotovil, da je zemlja pod mano
bolj nemirna, kot je bila doslej.
Nisem vzdržal več kot nekaj sekund,
majal sem se kot šiba na vodi
ali kot borzni posrednik,
ki so ga nove številke vrgle iz tira.

Ko sem v tistem kratkem času lovil ravnotežje,
sem hkrati hlastal za zrakom,
kajti preplavil me je občutek,
da se približujejo velike nevidne jate
zgostitve. Vse, kar sem poznal
kot sinjino, jaso ali modrino,
se je spremenilo v temna hrbtišča živali,
ki izmučeno polegajo pred otroškimi očmi.

Toda spet sem trdno stal na dveh nogah.
In spoznal, da oddaljeno topotanje v zemlji
resnično obstaja, da so v zraku roji slutenj
in da bo tudi bivanje na dveh nogah
zmeraj bolj negotovo.

To sta zadnji pismi od Petra Kolška. Vedel je, da se borim za svoje spominske večere za mrtve literate, kakor da bi »odgovorni« ne razumeli zakaj so in zakaj so pomembni. Povabila sem ga na ta večer v Cankarjev dom, pa se je iz tega razvila cela odisejada.

Draga Meta,
kakšna neprikladnost! Vele je na poti do mene zamudil (pravzaprav se je izgubil), tako smo zamujali 20 minut. Ko pridemo tja, seveda nismo mogli v dvorano, menda zaradi snemanja za radio. In tako ves dober namen zaman. Ne dvomim, da ti je dobro uspelo. In morda bo prihodnje leto še ena priložnost.
Lepo bodi, Peter

Hvala, draga Meta, končno sem prišel do poslušanja.

Res lepo, občuteno izbrana glasba in smiselno odlomki. Ne bom rekel, da komaj čakam, da pridem tudi jaz na vrsto – če sploh pridem! – rečem pa lahko, da znaš poskrbeti za dostojno slovo od slovenskih literatov. lepo se imej, zdrava ostani Peter

Toda prihodnje leto, ni bilo priložnosti, ker je virus zapečatil vsa javna nastopanja. In letos je enako, dragi Peter. Saj veš, usoda hodi zelo po svoje, kakor naše pesmi in končno, kakor mi vsi.

  

Mrtvi med seboj

  

Nič nimamo z neskončnim nebom
in tudi zemlja pod nami je brez globine.
Lebdimo kot mušice enodnevnice,
a to je lebdenje, podaljšano v neskončnost.
Nekateri, ki so že dolgo med nami,
lebdijo bolj prepričljivo,
do popolnosti so zliti z negibnostjo,
tuje jim je vsako uhajanje svetlobe in teme.
A nekateri drugi včasih v mesečini
prepoznavajo sončavo;
morda je to le ostanek vetra,
le neznatno valovanje časa.
Ta razlika med nami je merska enota,
s katero zaznavamo prihode.
Odhodi ostajajo le v obliki trzljajev,
ki se dozdevajo mlajšim prišlekom,
neveščim uležanega zrenja v praznino.
Tako bivajo male razlike med nami,
prenašamo jih z enako brezbrižnostjo
kot veliko večnost.
Včasih kdo na drobno vztrepeta,
kot bi ga zadel spomin iz nadzemlja.
To je naša edina milost, milost pričakovanja.

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

  
Meta Kušar – Peter Kolšek – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Meta Kušar
O avtorju
Rojena 10. maja 1952 v Ljubljani. Diplomirala iz slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Petnajst let je delala v Plečnikovi knjigarni (Ljubljana) in prejela Schwentnerjevo nagrado za uvajanje kulturno-umetniških programov v trgovino s knjigami. Od leta 1994 je samostojna delavka v kulturi. Od leta 1980 dela radijske umetniške in kulturno-zgodovinske oddaje. Leta 2012 je prejela Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko Kaj je poetično ali ura ilegale. Leta 2015 je dobila Veronikino nagrado za knjigo Vrt. Pesniške zbirke: Madeira, Ganeš (1993), Svila in lan / Silk and Flax (1997), Ljubljana (2004), Jaspis (2008), Vrt, (2014) Azur/Himmelblau (2015). Druga dela: Intervjuji, Slovenska matica, Eseji (2011), Kaj je poetično ali ura ilegale (2011).