Meta Kušar – pesmomat – izbrane pesmi

Nebesa

Z mehkim, resnim glasom se zaklinjaš,
da poznaš barve, v katerih žarijo besede
tam čez. Kje se nabira spreobrnjenje,
ki ga zalivajo amrita, jantar in potoki isker,
ko lebdiš in zaplavaš, kamor hočeš?
Ko tam odšofiraš do drugega ovinka,
se ti zazdi, da si v nebesih.
Samo skladišče prikazni je!
Drvarnica!
Kjer neka nižja bitja, iz misli
ustvarjena, cepijo besede
in žagajo ideje. Težko dihaš,
ker ljubezen ne gre s tabo noter.
Ni nobenega žuborenja, ki dela
negativne ione in širi pljuča.
Veliko dvignjenega prahu,
ki draži oči. Ni vsaka solza solza.
Vsaj hrepeniš po božanskem mesu?
O, nebesa! Če bi bili v svetlobi,
bi ne bilo nobenega strahu.
Ne tvojega ne mojega. Ljudje bi si knjigo, z
enim samim verzom od tam, polagali na rano.
Dan za dnem se igraš z napol dokončanimi
demoni, ki kažejo, kar znajo. Poročaš.
Začaran. Omamljen poješ s falzetom.
Tačas, ko jih opisuješ, ti skozi oči
kakšen pobegne sem.
Vešča smrtoglavka je, ki naredi dve,
tri hudobije in omahne pri sveči
na moji mizi.

  

*** 

  

Zeli

  

Tvoje škatle me učijo, kako ne imeti
usode. Navadile so me na srčno zelje,
meseček, božiljek, gorsko svetlico, gozdni koren!
Na globoko žalost. Pogreti otroka.
Imena, s svinčnikom na škatle napisana,
sem polagala na talente srca. Melanholija
je predsoba za pesmi. V velikih omarah so prti,
bele mape, kamor spravljamo slavnost in strah.
Tanke, zveneče skodelice dobro vedo,
da veder obraz melanholijo živi. Vedrina
zadene pravega, ko se žrtvuje za napačnega.
Duh zeli mi ne dovoli izsesati jezika.
Zahteva čist pribor, mirne veke,
ki ne strižejo pogleda. Jezik ne raste iz
spanca, ki ga strast črpa za svojo slast.
Prava narava z mehkim svinčnikom dela pike
pod verze. Krepke besede sedajo na prste.
Skriti čuti so globoko potopljeni, da jih ne izvleče
dolgi kljun. Zeli me učijo, da se dá seči
v srce in ničesar podreti. Ko se jaspis zablešči, vem,
da so čuti dozoreli. Jaspis, porodničar!
Takrat znam sprejeti smrt in ne umreti.
Z natančnimi prsti, ki so prej lovili verze,
zagrabim krhko natančnost. Na kratko
odrezano snov in ljubezen, ki lepi vesolje.
Prsti vedo, da je snov drhtenje.
Tvoje škatle me učijo, kje po žilah
tečejo stoletja. En atom srca jih vzdržuje.
Tisti, ki me pelje tja.
In pripelje spet nazaj.

  

*** 

  

Srce

  

Ne sramujem se ognjevitega boja. Je res?
A ti znaš videti snov, žerjavico v njej,
in sla, ki nadzoruje njeno tresenje?
Zakaj napelješ vodo samo v svoje hrame?
Svobodo samo v svoje verze? Srce! Srce!
Boš naglas povedal, kaj misliš pod prsti?
Da ni za v vitrino, ker ni grški, rimski drekec za
pincete znanosti? Srce, ki ga učenjaške
srake ne vidijo. Srce! Srce!
Še bančniki se čudijo kot otroci.
Kje je plemič, ki pripoveduje, kar je slišal,
ko je ljudstvo molilo za mizo? Srce! Srce!
Luna žari v temni kot, da večna lučka zbledi.
Tudi med enakimi ponižnost boli.
Zakaj se nasmehneš, ko prostaški
trebuhi odrinejo pravega človeka?

  

*** 

  

Senca

  

Pod kratko senco vrbe
se hladi. Prišel je,
da bi preveril čas.
Rojevali so se iz polžev
in na lunini svetlobi
se jih je blaznost oprijela.
Takrat jim je prah
na nogah
naenkrat
okamnel.

  

*** 

  

Trideset let

  

I.
S pajkovo mrežo si zaustavim kri in
perjánica mi zaceli véliko rano.
Perje papig, povezano z lasmi,
je živo srce nočnega dela.
Rdeči, rumeni in zeleni verzi zbudijo prednike,
ki ležijo pod pragom. V jamah. V smeteh.
Če ti perjánica zleze v besede,
postane jezik spet pisan. Samo zgodovina trdi,
da so Indijanci obležali v njej z zakladom vred.
Tukaj, pod parlamentom, ležijo, pod Belo hišo,
na dnu Rena, pod azurnim klobukom
otoške kraljice. Ležijo kot levinja. Le
kdo jo bo dražil?