/ 

Odziv na pisanje Andreja Lokarja

Meta Kušar – odziv na pisanje Andreja Lokarja – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

   

Pisanje Andreja Lokarja je želelo biti osebna diskvalifikacija Iztoka Simonitija, pa je postalo samo smešno repenčenje ofucanega pisuna, ki s histerizirano hiperprodukcijo v svojem klubu želi dokazati, da je bolj kulturen, bolj slovenski, bolj svoboden, bolj bolj bolj krščanski kakor vse slovensko katolištvo … khm, khm.

Prav je, če si človek vzame čas in posluša, kako se Andrej Lokar pogovarja s svojimi intervjuvanci, kako se jim ne posveča in jim ne omogoča sproščene svobodnosti, ki jo pogovor pričakuje. V enem prvih nastopov se je zlagal, da je KUD KDO ustanovil s pesnico Nežo Zajc, da bi bilo videti pluralistično in demokratično. Kakšen je njegov odnos do žensk pa je v javnosti že večkrat izrekel in napisal – vendar se zanesem, da je življenje še vedno relativno pravično in se vseh brutalnih zablod tudi ne da uresničevati v nedogled, kajti po pravilu te taka trmoglava slepota podre na domačem dvorišču.

Videti in brati je, da ga zaliva žolč, ker samostojna Slovenija ni ukinila te strahotno nepravične sinekure Društvu slovenskih pisateljev (prav on se zaganja v to, ki se ni nikoli sam preživljal kot samostojni kulturni delavec, kot pisatelj ali pesnik), da samostojna Slovenija ni uvedla verouka v šole in zavrtela časa nazaj, da bi klerikalistično tiktakal kakor pred II. svetovno vojno. Kajti zanj ni mogoče, da ima sleherni človek v sebi transcendenčno vodstvo, ki pa ga Cerkve, katoliške, protestantske ali pravoslavne utišajo. Vsi boljševiki so bili pravoslavci in sam Stalin izšolan v manastiru. Menda je jasno, kaj govorim.

KUD KDO je razumljiva politična sekcija katoliških literatov, ki niso želeli postati člani DSP ali se niso uspeli združiti z delovanjem KUD Logos. Razumem, da ima vsak dovolj razlogov za zamere, celo maščevanja, čeprav je umetnost tu predvsem zato, da človek izraža arhetip ali arche, kakorkoli že poimenujemo nekaj, kar je transcendentno in neuničljivo in je daleč pred vsemi konfesijami. Vse cerkve na tem zidajo, to je ta Petrova skala, če želijo biti živo religiozne, potrebujejo živ arhetip posameznika, vernika. Če te religioznosti nimajo, postanejo združba farizejev in klerikalcev. Žal mi je, da Andreja Lokarja niso v Trstu, v tržaški Mladiki, s fanfarami sprejeli. Spregledali so ga in zdaj na Kranjskem zrači svoje neuporabne koncepte, svoje brutalne principe, ne upa pa si biti iskreno koristoljuben, čeprav bi predvsem rad obvladoval vsaj del literarne scene, dobil subvencije in seveda odmevnost. Dvojna morala katoliške skromnosti in kulturnega napuha mu ne pomaga in neodmevnost je največja bolečina tega »darkerskega« ali »duhovnjaškega« Primorca. Seveda ga zares ne briga, po njegovi oceni, »dezontologizirana, sekularizirana, estetsko osiromašena, vsebinsko izpraznjena in ekstremistično zideologizirana slovenska literatura«: njegov meč je crkvenjaško frazarjenje, nadzirati, vladati, izzivati ustvarjalce, ki so si s svojim delom v življenju služili svoj vsakdanji kruh, kakor si ga on ni nikoli, zato zahteva subvencije in cepeta, ker je očitno mislil, da bodo vsi, ki so v SFRJ imeli odgovorno in pomembno delo po letu 1991, naredili kar samomor, saj jih ta nesposobna samostojna Slovenija ni uspela lustrirati. Ta navdahnjeni in predani katolik, poln ljubezni in bratskega angažmaja, svoje izvorno poslanstvo izraža tako, kakor ga je Cerkev izražala dva tisoč let.

Prisotnost krščanskih motivov v ustvarjalnem opusu Andreja Lokarja kaže, da je gospod močno travmatiziran, saj ni sposoben spoznati, kakšen je bil »osebni odnos posameznih očetov slovenske umetniške besede, ki se je med drugim vseskozi spreminjal v samem poteku njihovega delovanja (Prešeren, Cankar, Kocbek)«. Le kaj bi se lahko spremenilo pri teh treh velikih ustvarjalcih, ki so pometli z vsemi abotnimi kritiki in še bolj dotolkli klerikalne zajedavce obeh barv? Vsi trije sovražniki Cerkve in tistega Boga, ki si ga je Cerkev prilastila, ga ukradla ljudem, zato da jih je lahko s svojo temo terorizirala.

Magnetizem mahihejstva – smrt vsakršnega slovenstva je tako zanič članek, da ima Andrej Lokar, ki je prišel iz zamejstva delati red v tranzicijsko Slovenijo, pravo srečo, da je sam sebi urednik in si je dal možnost, da ga je objavil.

V članku beremo, »da je dezontologizacija umetnosti posledica človekovega zanikanja nareka ali nagovora muz.«

Katera muza, prav rada bi vedela, le katera bi se hotela žrtvovati, in bi prekršila vsa pravila, ki jim mora zadostiti tisti, h kateremu se spusti, da bi njemu šepetala? Ampak vraga, kaj muza, kako sem neumna, le kaj naj bi mu šepetala? Če bi kričala, bi nič ne pomagalo, saj ta človek sploh nima ušes. Saj to se dobro vidi tudi v pogovorih, ki jih dela s slovenskimi ustvarjalci.  

Andrej Lokar ima seveda dobro in največjo srečo, da vse to kar počne, počne v svojem klubu in prihaja na svetlo v demokratični Sloveniji. In javno, kar pa je sreča za nas, da lahko v vsakem trenutku natančno vidimo in slišimo in preberemo, kaj počne. Tako ga vsaj nadzorujemo, in ko bo enkrat nekomu dovolj, bo šel morda nadenj z odvetnikom. Posnetki na spletni strani pričajo, kako (!!!) se pogovarja z intervjuvanci, njegovi spisi so dokumenti, ki jih ne bo moglo opravičiti nobeno tisoč stransko besedovanje avtorja, urednika in predsednika umetniškega društva KDO, ko bo prišel čas, da se kritik vrže na vso to hiperprodukcijo, s katero želi priti do subvencij in prestiža.

Ta svet je relativno pravičen. Mislim, da mu njegova »kulturna akcija« ne bo uspela.

   

   

   

Preostali prispevki in literatura na portalu

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Meta Kušar – odziv na pisanje Andreja Lokarja – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
 
Meta Kušar
O avtorju
Rojena 10. maja 1952 v Ljubljani. Diplomirala iz slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Petnajst let je delala v Plečnikovi knjigarni (Ljubljana) in prejela Schwentnerjevo nagrado za uvajanje kulturno-umetniških programov v trgovino s knjigami. Od leta 1994 je samostojna delavka v kulturi. Od leta 1980 dela radijske umetniške in kulturno-zgodovinske oddaje. Leta 2012 je prejela Rožančevo nagrado za najboljšo esejistično zbirko Kaj je poetično ali ura ilegale. Leta 2015 je dobila Veronikino nagrado za knjigo Vrt. Pesniške zbirke: Madeira, Ganeš (1993), Svila in lan / Silk and Flax (1997), Ljubljana (2004), Jaspis (2008), Vrt, (2014) Azur/Himmelblau (2015). Druga dela: Intervjuji, Slovenska matica, Eseji (2011), Kaj je poetično ali ura ilegale (2011).