/ 

Meja, brez meje, pri meji, z mejo

Primož Sturman: Gorica je naša, založba Litera, zbirka Piramida, Maribor: 2018

aaa
1 – O zgodovini meje

aaa

Gorica je naša, zbirko kratkih zgodb Primoža Sturmana, je nedavno objavila založba Litera. Vsebuje prigode iz kraško-istrskega-tržaškega sveta, kjer je mešanje narodnosti in kmečko-meščanskega življa pregnetlo ljudi. Meja vzpostavlja razliko, šele drugotno (in ne nujno) razdružuje in ločuje ljudi. Nekatere zgodbe namreč kažejo, da ločitev in sovraštvo vznikneta šele kot posledica (ponavljajočega se) nasilja, ki – pogosto kot družbeno nezavedno – vdira v že vzpostavljene odnose. Mejo krepita spomin na nasilje ali iz nezvednega sprožena ponovitev nasilja. Po drugi strani – v tem je Sturmanov prispevek k obravnavam meje v slovenski literaturi – življenje prestopa meje, če se že čisto na celični ravni želi obdržati. Rdeča nit kratkoproznice Gorica je naša je torej pripoved o meji, ki je kombinacija rezov/razmejitev in prestopanj, s čimer je meja prikazana kot družbeni, intimni in biopolitični fenomen.

Vendar v resnici ne gre za mejo samo. Ker je fenomen meje tako kompleksno zastavljen, je še teže izražati resnico (o življenju in neki družbeni skupnosti), ta pa je nekaj razplastenega, od zornih kotov odvisnega. To pomeni, da resnica ni vpisana v identifikacijo z (zamejenimi) subjektivnimi zornimi koti, ampak je umeščena pod to raven. Da bi ustrezno podal tisto, kar se skriva pog družbeno, politično in biopolitično geografijo meje, je Sturman potreboval informiranost, raziskovanje ali poznavanje osebnih zgodb – kajti memorija Trsta, Istre in Krasa je bogata in raznolika.

Prav zaradi tega se zdi, da se je intuitivno lotil vprašanja tako, da je zbirko zastavil kot zgodovinski prikaz življenja ob meji in z mejo. Ta intenca bi bila nemara bralcu razvidnejša, zbirka sama pa preglednejša, ko bi bile zgodbe razporejene zgodovinsko; da ni tako, je bodisi avtorjeva bodisi urednikova odločitev. (V knjigi pogrešam tudi kazalo kot neko splošno gesto prijaznosti do bralcev.) Avtorjev intuitivni pristop k problematiki meje je smiseln, saj se tako jasneje razkrije narava novih prelomov, do katerih prihaja po ukinitvi meje med Slovenijo in Italijo leta 2007. (Sama sem ta čas ukinitve meje doživela kot zaposlena na Univerzi v Novi Gorici, kjer sem, če sem hotela na predavanja, morala dobesedno mimo carinika vsakič znova prestopati mejo in zastajati v območju med dvema mejama. Morda mi je to pustilo trajne posledice.)

Zgodovinski vpogled v življenje ob meji vpelje najbolj tradicionalno pisana zgodba Igra z ognjem, ki obravnava izkušnjo fašizma iz 30-ih let 20. stoletja, iz časa procesa proti tigrovcem. Pretresljiva je zgodba Anna in jaz, iz 60-ih let 20. stoletja o prijateljicah: ena je Slovenka in hčerka tigrovca, njeni starši so se bili prisiljeni iz »mandrije« – skupaj z ezuli in priseljenci z italijanskega juga – preseliti v bloke, zgrajene na območju, ki so ga tržaške oblasti s prisilo in po nizki ceni iztrgale slovenskim kmetom. Dogodek razpada prijateljstva je tu obenem tudi dogodek geneze meje. Prikazan je kot posledica navidezno nenamernih pripetljajev, v katerih pa se nasilje pojavi kot izbruh družbenega nezavednega in kot posledica izdaje zaupanja. Preprodajalec marihuane pod krinko svojega komunističnega delovanja izrabi najprej Anino zaupanje, nato pa njeno prijateljico, pripovedovalko, izrabi za poizvedovanje o komunistih in slovensko zavednih sošolcih. Podobno pripovedovalkini sošolci izrabijo njeno zaupanje in spolno zlorabijo njeno prijateljico Anno. Zgodba nakaže, da je resnica o koncu razmerja med prijateljicama, kot tudi resnica o meji in razmejitvah, hudo kompleksna zadeva, predvsem pa v jedru razkrije boleči dogodek, ki se je zarezal v obe osemnajstletnici in ju na pragu življenja duševno pohabil.

Detajl o prisilnem preseljevanju Slovencev iz »mandrije« v blokovska naselja, postavljena na ozemlju, iztrganem slovenskemu življu, Sturman uporabi še enkrat, v zgodbi Šverckomerc (ne samo), ki je postavljena v približno isti čas kot prejšnja, le da je tu v središču pozornosti prestopanje meje zaradi ekonomskih in ideoloških tihotapskih izmenjav.

Tretje časovno obdobje, ki zanima Sturmana, so zgodbe iz časa po letu 2008. Zgodovinska ozadja so večinoma jasno omenjena: arbitražno odločanje o slovensko-hrvaški meji; fašistoidno, iz Bruslja diktirana in v slovenskem političnem vrhu ponižno sprejeta odločitev o postavitvi rezilne žice kot zaščiti proti migrantom; neoliberalne zaposlitvene strategije in psihične prilagoditve neoliberalizmu, ki prijateljska ali partnerska razmerja prek ukaza »uživaj!« strukturira v intimno podjetje (Nevihta s kopnega, Cena strojne ure, Gorica je naša, Salonarji, Jesen, Selitev, Varuh meje, Žigolo).

Zaradi bridkih (zgodovinskih) izkušenj meje, ki reže v telesa in duše obmejcev, se resnica razkriva med vrsticami, v polju samote (tudi osamljenosti), predvsem pa kot polje, v katerem se Sturmanovi liki odrekajo sodbam. Nekatere to vodi v moralni propad, vendar to ne velja za etično razvite med njimi: pripovedovalec Cene strojne ure, licejski profesor v Jeseni, pripovedovalec Igre z ognjem, in župnik iz Žigola ne sodijo, a tudi ne ukinejo reflektiranja dejanskosti. Predvsem ostajajo v stiku s tistim, kar je prav, četudi tega »prav« ne projicirajo kot zahtevo na druge. Iz dvojne pasti moralnega propada in moraliziranja se izmotajo, ker sta jim refleksija in zavedanje pogoj etičnega habitusa. S tem Sturman nadgrajuje pripovedno tradicijo Pahorja in Rebule. Zbirka kratkih zgodb »o življenju z mejo« se tako v svoji sprejemajoči perspektivi »ne sodi«, v svoji etični razsežnosti in po pisateljskem (intelektualnem, človeškem?) credu razpira v zgodbe o ustvarjanju prostornosti na področjih, ki jih je označila meja.

Takšni avtorski intenci najbolje ustreza razplasteni polifoni jezik, ki ni uporabljen v mnogih zgodbah, še več, njegov potencial ni izkoriščen do konca. Polifoni jezik se pojavlja, kjer so psihološki detajli in detajli zapleta podani prek stvarnih drobcev in dialogov, zlasti kadar so na tak načen narejeni že sami uvodi v kratko zgodbo, tako da si mora zaključke delati bralec sam. Tako je denimo z verjetno najboljšo zgodbo v zbirki, Gorica je naša, pa tudi z zgodbo Nevihta s kopnega.

Menim, da je prav karnevalski jezik oziroma polifonična razplastenost jezika tisto orodje – vsebina, skozi katero bi Sturman, ko se bo lotil romana, lahko najbolje razrešil temeljno vprašanje o mimezis, ob katerega trči vsakdo, ki se želi resno ukvarjati s pisanjem. To temeljno vprašanje vsebuje tri možnosti: 1) v proznem/pesniškem tekstu reproducirati dejanskost (na način téchne) in s tem vzorce, ki tkejo že obstoječe simbolne strukture – ta pristop pomeni ohranjati razmerja moči v družbi nespremenjena; 2) dejanskost poslabšati (na način distopije, da bi razkrili škodljive vzorce, ki porajajo razmerja moči) ali izboljšati (z moralističnim sodbeno-izboljševalskim pogledom, ki je nekakšno diametralno nasprotje distopije) – tudi ta pristop ne omogoča nujno spremembe obstoječih simbolnih struktur in s tem samih družbenih razmerij moči; 3) realno(st) razpreti skozi različne pripovedovalske in govorne perspektive, tako da slednje komentirajo ena drugo in obenem – prav skozi njihovo razprtje – doseči transformacijo simbolnih struktur, ki (re)producirajo družbo. Tretji princip je najzahtevnejši, človeško in ustvarjalno.

2  – Meja in njena globinska struktura kot sestavni del biopolitike

Pod površino pripovedovanja o meji Sturman pripoveduje težje razvidno zgodbo o mejah. Skozi fragmente nezavednega pripovednih likov, skozi detajle o odnosih med ljudmi, okruške ljubezenskih (ne)zgodb ali vpogledov v sodobne strukturacije erosa in intime se razkriva meja kot biopolitični fenomen. Sturman torej upodablja skupnost ljudi ob meji, vendar to ni obmejska proza, ampak proza, ki se odpira v smer univerzalne pripovedi. Vprašanje o meji kot biopolitičnem fenomenu je seveda kompleksno in vredno literarnih študij, vendar pa nanj mora odgovoriti vsakdo, ki ga zanima, kako poiesis iztrgati vseprisotnosti téchne in njej lastnih obrazcev proizvajanja (v družbi, družbe same).

Izhajala bom iz predpostavke, da se politično manifestira kot intimno in obratno. Skratka: simbolne strukture, ki ustvarjajo našo družbo so v prvi vrsti vidne v polju intime. Kar se nato kaže kot politična meja ali meja med narodnostmi, je samo odraz meje kot biopolitičnega fenomena – prav ta pa se mi razkrije skozi prizore, v katerih Sturman razkriva strukturacijo erosa.

Intimni in partnerski odnosi na Krasu v 60-ih letih 20. stoletja so prikazani skozi tradicionalne spolske vloge moža in žene. Njuna skupnost je namenjena produkciji ekonomskega kapitala; namenjena je skratka preživetju. V zgodbi Šverckomerc (ne samo) pripovedovalec ne obnavlja tradicionalnih spolskih vlog, se z njimi ne identificira in jih ne sodi. Namesto tega vzdržuje zarezo (mejo) med sabo in pripovednim likom (tihotapcem). Šele ta notranja in zavedajoče postavljena meja (tema zgodb Cena strojne ure in Gorica je naša) omogoča vpogled v biopolitično mejo. Toda vrnimo se k vprašanju o tem, kako je v Sturmanovem proznem prvencu strukturian eros in kako je potem to povezano z biopolitičnostjo meje.

Ljubezen in partnerski odnosi so v zgodbi Šverckomerc (postavljeni v 60-ta leta 20. stoletja) prikazani kot mešanica dveh modelov: preživetvene ekonomije industrijskega kapitalizma, ki temelji na upoštevanju tradicionalnih spolskih vlog, in ekonomije globalnega kapitalizma, ki intimo strukturira kot luksuz in zahteva upoštevanje romantiziranih spolskih vlog, katerih osnova je potrošnja. Opisani hibridni model se v 21. stoletju izprazni, kot kažeta zgodbi Žigolo in Selitev. Ne gre več za ljubezen kot preživetveno ekonomijo, pač pa za razcep na dvoje. Na eni strani imamo uporabo teles kot preživetveno ekonomijo (za moške ali za ženske), ki intimo strukturira kot potrošniški luksuz in kot spektakel. Takšna intima je seveda samo izvotljena podoba, ne pa izkušnja. Sturman takšnega stanja ne slika moralistično, bolj opazuje, kako posamezniki skušajo zadovoljiti človeške potrebe. Opazuje skratka, kaj ostane od človeške potrebe, potem ko ta – kot skozi filter – preči diktat kapitala in diktat ugodja oziroma želje. Zaradi tega pripovedovalec Žigola ne sodi premožne, poročene, a intime sestradane dame srednjih let ne brezposelnega samskega mlajšega moškega. Njuno razmerje je idealna poroka povpraševanja (po intimi kot luksuzu; potrebe po preživetju in zaslužku) in ponudbe. In kolikor ostaja v teh okvirih, je to idealno, neproblematično razmerje, v katerem je pomembno upoštevati vlogo zaljubljencev iz hollywoodskih romantičnih dram. Upoštevanje teh vlog namreč daje ugodje, hkrati pa je v strukturi erosa mnogo pomembnejše od ugodja: je nekakšen sklop pravil, ki v primerni meri prikrije igro povpraševanja in ponudbe, a hkrati (ker je vzet iz sveta instantne zabave) skrbi za to, da se oba udeleženca zavedata virtualnosti odnosa, v katerem sta se znašla in v katerem vsakdo dobi svoje.

Seveda je razreševanje tega, kako potreba pronica skozi dispozitiv kapitala in njegovih zahtev, odvisno od posameznikovega socialnega in razrednega statusa. Tisti ali tiste, ki niso tako kapitalsko obdarjeni, vodijo politiko čustvene nevezanosti drugače, po načelu reka »moje življenje je pod kontrolo«. Intimo tu zamenja prijateljstvo kot nova osnovna intimna celica, ki pa je znova kulisa izvotljene podobe intime. Bila naj bi izraz svobodnega bivanja, izhodišče pohodov na užitek in zabavo, v resnici pa je njena funkcija znova izpolnjevanje diktata »uživaj!«, ki ga nalaga veliki drugi. Kajti razmerje med prijateljicama je zaznamovano z vzorcem »po uporabi odvrzi«. Žal takšna vrsta svobode ne pomeni svobodnega življenja, kot je prepričan sam subjekt. Nadzor nad življenjem je tu popolnoma dobeseden, saj posameznike nadzoruje ono, družbeno nezavedno, veliki drugi. Prijateljici v Selitvi živita v popolnem manku svobode, nobena od njiju ne dopušča biti to, kar sta, v celoti, se pravi, tudi v svoji ranljivosti.

Kadar »povodci« nadzora popustijo, v igro vstopi psihoterapevt kot simulaker pomoči. On je nekakšen čustveni janičar, ki vzbuja strah pred izločenostjo iz skupnosti. Povedano drugače: psihoterapevt je posodobljena inštitucija posttridentinskega župnika, ki je deloval kot avtoriteta za popravilo »greha«. Le da je »greh« zdaj bolj »greh negativne energije« in »slabih vibes«, kakor prijateljica označi ranljivost protagonistke.

Na tej točki se nam začne kazati ideološka ali kar politična strukturacija erosa, predvsem pa se razkrije povezava med erosom in mejo kot psihoanalitičnim in biopolitičnim fenomenom. Psihoterapvet v zgodbi Selitev skratka nastopi kot nekakšen vrhovni potlačevalec/cenzor ali varuh meje, ki omogoča perpetuirano delovanje ekonomsko-čustvene mašinerije. Kot skrito in potlačeno jedro vsakega posameznika v tej družbi se torej razkrije »izločenost iz družbe«, tisti goli zoe (celično, živalsko življenje), ki ostane, ko enkrat odpade maska poblaznelega, ekonomiziranega potrošniškega biosa (ali politične biti). Razkrije se torej, da izpraznjenost ali problematičnost odnosov ni zgolj stvar individualne nezmožnosti, ampak je politično strukturirana – kot strah pred razkritjem lastne zoe. To odlično pokaže zgodba Selitev.

Zakaj je razkritje gole biti problem, doume vsakdo, ki je vsaj nekoliko bral Agambenove spise o homo sacer kot tistem, prek katerega se šele vzpostavljajo ali obnavljajo družbena razmerja moči. Homo sacer razkriva nekaj bistvenega o razmerju med bios in zoe v vsaki družbi, a ne le to. Je namreč tarča, v katero delovanje ideoloških mehanizmov usmerjajo strah običajnih državljanov pred tem, da bi bili reducirani na golo bit in zato izločeni iz družbe. Kajti homo sacer biva v vsakem državljanu, le da mora vednost o njem biti potlačena in preprojicirana v sovražnike države, naroda, skupnosti – tiste skratka, ki so izločeni iz družbe. Kar to golo bit zakriva, je ravno maska ali celo več plasti biosa. Povedano zelo enostavno: predstavljajmo si ruske babuške, ki v sebi skrivajo vse manjše figurice, toda najmanjša med njimi, tista najbolj skrita, je gola bit, zoe. Danes se strah pred razkritjem gole biti manifestira kot strah pred duševno neuravnovešenimi in migranti. Slednjim je po definiciji odvzet bios (kot politična razsežnost bivanja, ki zajema državljanske pravice enako kot osnovne človekove pravice).

Naj se vrnem k zgodbi Selitev: prijateljica izvaja pritisk na depresivno prijateljico, ker opaža, da se skozi depresijo začenja razkrivati tudi njena lastna ranljivost, gola bit. To depresijo je treba potlačiti v imenu nadzora nad življenjem. Protagonistka je prisiljena plačati račun za psihoterapevta. A plača ga ne zato, ker bi verjela, da ji bo ta pomagal, ampak ker je to edini način, da ne bo izločena iz skupnosti. Hkrati je soočena s svojim strahom pred izločitvijo iz skupnosti in to soočenje je tisti dogodek nelagodja, skozi katerega lahko pride do možnega zavedanja njene lastne osamljenosti, a tudi uvida v to, da je meja pravzaprav meja v glavi, meja v psihi in da deluje na ravni biopolitike. Plačilo je simbolno dejanje, s katerim lahko obe prijateljici stopita nazaj za biopolitično mejo in ohranita svoj bios.

S strahom pred redukcijo na golo bit se sooči tudi protagonist Varuha meje, ki svoje življenje troši kot službena vloga (nezadostno socializirani, nasilni carinik), medtem ko v zasebnem življenju trenira v lokalnem fitnesu. Njegova nasilnost ni nezadostna socializiranost, ampak preplavljenost z družbeno vlogo, znotraj katere so nezaupanje, prezir do kolegov in strahospoštovanje do nadrejenega. Izven vloge ni ničesar. Varuh meje je tista zgodba, skozi katero se razkrijeta družbeno-politična mašinerija in struktura sveta, ki ga opisuje Sturman.

Oglejmo si elemente, povezane s prestopom meje. To je v prvi vrsti nasilna smrt divjih živali, ki zadanejo ob rezilno žico: »Ko so pritekli do nje, je že izkrvavela, njeno [srnino] telo je le še lahno trzalo.« Ko carinik v uniformi prečka mejo, se odzove telesno: »Po dogovoru med vojsko in policijo je moral sedeti na zadnjem sedežu in vsakič mu je bilo na vijugah slabo.« Ko mejo prečka brez uniforme, zgolj kot človek – državljan, se element nelagodja v pogovoru z neko žensko še okrepi: »Molčal je. Brez uniforme je bil brez jezika. Po navadi je iz njega govoril policist, ki je poznal na pamet vse zakone in predpise. Človek pa je molčal, nikakor ni mogel najti pravih besed.« Ta zamolk na ozemlju onkraj meje preraste v okamenelost, v popolno neživost, ko »varuh meje« naleti na tri Afganistance: »Obstal je kot okamenel. Ko so opazili, da gre za civilista, so brez besed šli dalje. Tudi sam se je sklenil vrniti, tu ni imel česa iskati.« Meja torej vzbuja naslednje odzive: izkrvavele žrtve vzbujajo magnetično privlačnost, ob meji je cariniku slabo, obmolkne, okamni. Ti odzivi niso nič zasebnega ali intimnega, pač pa so posledica biopolitike in mašinerije, ki jo poganja.

Svojo službo – vlogo lahko carinik ohranja le na osnovi neke načrtne, a družbeno strukturirane nevednosti. Zavedanje tega, kar je prikrito, se sproži v carinikovih sanjah, kjer ob misli, da nekdo nezakonito služi z divjačino, nezadovoljno opazuje, kako njegov nadrejeni jé njoke z golažem srne, ki je umrla na rezilni žici. To je seveda genialna interpretacija strukture na delu, kajti nadrejeni kot sistemsko postavljene vloge se dejansko hranijo s telesi umrlih ali tistih, ki nelegalno prečkajo mejo. Prestopek »varuha meje« je v prepričanju, da je to prehranjevanje nekaj nelegalnega, medtem ko je v resnici vračunano v sistem. Ne doume strukture, ki poganja mašinerijo smrti, in ne lastne vloge v tej strukturi. To védenje pridobi šele, ko med prečkanjem meje sreča tri Afganistance, se vrne na svojo stran meje in še sam v obmejni gostilni pojé divjačinski golaž. Šele v tem trenutku postane pravi varuh meje: tisti, ki sklene tiho pajdaštvo z nadrejenimi in použije svoj delež najnižjih in najbolj brezpravnih v mašineriji smrti.

Izkaže se torej, da je jeza protagonistovega nezavednega bila problem, ker je ogrožala nadrejene in potencialno rušila delovanje mašinerije. V zaključku zgodbe se nelagodje in jeza ob nelegalnih zaslužkih, povezanih z mejo, razreši in se s simbolno participacijo v zločinu vgradi v družbeno nezavedno. S tem protagonist preide iz neustrezne k ustrezni socializiranosti. Povedano drugače: v zaključku celovito participira v družbi, njegov bios je vzpostavljen, postane bolj »človeški«.

Kako ta sprememba v bios drugače vzpostavi razmerje z zoe (tisto, ki sproža nelagodje in jezo)? Kratka zgodba ponuja izbiro: protestirati proti nelegalnosti tistih, ki služijo z mejo, bi pomenilo tvegati izobčenje iz družbe (izgubo službe) – ali pa svojo golo bit prikriti pod masko biosa. Seveda se odloči za drugo, toda odločitev ima posledice. Da bi v prikritju biti (to pa je po definiciji nihilizem) lahko preživel, mora početi enako kot vsakdo znotraj nasilne mašinerije: dejansko ali simbolno mora žreti zoe izločenih iz družbe.

Strukturno gledano – in ta struktura se perpetuira skozi vzorce socializacije – je torej v jedro slehernega državljana vpisan nihilizem kot prikritje ali izničenje biti. Na tem mestu se lahko navežem na osrednjo tezo knjige Somrak suverenosti Iztoka Osojnika. Skozi zgodbo Varuh meje se odigra »dolgotrajna družbenozgodovinska biopolitična struktura«, delujoča v različnih zgodovinskih časih zahodne civilizacije, ki za svoje delovanje potrebuje homini sacres. Od tod zmeraj kompleksnejši mehanizmi produkcije takšnih bitij, saj ta s svojim golim življenjem (zoe) hranijo mašinerijo smrti, ki brez njih ne bi preživela.

V tem kontekstu se vprašanje ohranjanja, varovanja in prestopanja meje, iz katerega izraščajo Sturmanova kratkoprozna besedila, razkrije v povezavi z biopolitično globinsko strukturo. Varovanje meje je varovanje in hkrati prikrivanje meje med bios in zoe. Je zagotovilo varnosti državljana, hkrati pa zajema tudi prestopanje meje, in to na način simbolnega ali dejanskega prehranjevanja z bitjo tistih, ki nimajo ničesar drugega kot golo življenje (divjad, migranti). Ta drugi način zajema vpis biti v ekonomijo požiranja in uničevanja globalnega neokapitalizma, ki se izkazuje kot povsem dobesedno služenje s telesi nedržavljanov.

Ker mora posameznik v vzdrževanje, varovanje in nihilistično prestopanje takšne meje vlagati čedalje več energije, je ne ostane za partnerske odnose, ampak zgolj še za relax kot instant sprostitve napetosti, v katerem je drugi morda nemara samo oblika prehranjevanja z zoe. Seveda to ni nič drugega kot nekakšen vampirizem, ki išče zmeraj nove zaloge hrane, zmeraj nova telesa. Prevladujoča oblika bivanja v zgodbah, ki opisujejo čas po letu 2000, je torej takšna ali drugačna osamelost, njena značilnost pa uporaba teles (izraz povzemam po naslovu Agambenovega 4. dela Homo sacer iz leta 2015). Povezano s tem bi me zanimalo podrobneje preveriti, kako to vpliva na vprašanje o erosu v tej zbirki kratkih zgodb in na splošno, a bom to pustila ob strani.

– Če je meja biopolitični fenomen, kako se ji zoperstaviti?

V nasprotju z Jurijem Hudolinom, ki je v svoji spremni besedi v naslovu poudaril fizično in duhovno dezintegracijo prostora, o katerem piše Sturman, a hkrati poudaril, da se enako dogaja tudi v metropolah, menim drugače. Sturman je v kratkih zgodbah sicer naslikal fizično in duhovno dezintegracijo, civilizacijski padec, vendar ni ostal zgolj pri tem. Vzrok se nemara skriva ravno v globinski strukturi, ki sem jo zaznala vpisano v zgodbo Varuh meje in ki postavlja v novo luč vse predhodne zgodbe. Naslov Hudolinove spremne besede je zavajajoč: kaže namreč k moralistični avtorski intenci. Sama menim drugače: avtorska intenca tukaj ni moralistična, ampak se izraža v praznem polju med različnimi perspektivami likov, in to kot nepopuščanje glede etične razsežnosti. To je nemara stvar avtorjevega habitusa, krščanskega primorskega intelektualca »di largo respiro«, je tudi stvar literarnih predhodnikov (Pahor, Rebula).

To avtorsko intenco lahko razberem prek perspektive likov, ki se znajdejo v mentalni ustanovi, ker jim je – upoštevajoč prej zapisanega o meji kot globinski strukturi – pregorelo varovanje meje. Tako pripovedovalec iz Cene strojne ure ali navidezno nori iz Gorica je naša denimo samo varujeta svojo bit z notranjo postavitvijo meje: živita v družbi in imata status državljana, vendar sta hkrati nekakšna notranja migranta, ker se zavedata lastne gole biti in ker je nista ne prikrila ne izničila. Pri likih tega tipa zapleti torej izhajajo iz iskanja preživetvenih strategij, nekakšnih začasnih in negotovih premirij s preostalimi. Prava etično močna lika sta denimo pripovedovalec Igre z ognjem ali zgodbe Jesen, ki opazuje nastanek sebi podobnega bitja v dijakinji. Takšnim likom seveda ni nič laže, morda niso osamljeni, vendar bivajo v samoti. Toda morda prav samota omogoča ustvarjanje prostora (za drugega) in pristnega človeškega stika ter širnega prostora tam, kjer je prej bila meja.

K doslej povedanemu bom dodala le še troje. Prvič: zbirka zgodb me bežno, najbolj v zgodbi Anna in jaz in Varuh meje, spominja na to, kako problem resnice rešuje istrska pisateljica italijanskega rodu, Nelida Milani (1939), katere Kovček iz kartona in Vojne zgodbe si lahko preberemo tudi v slovenskem prevodu. Drugič: pohvaliti moram zgodbe Cena strojne ure, Gorica je naša (!), Anna in jaz, Nevihta s kopnega, Selitev (!), Varuh meje (!) in Žigolo. Tretjič: z zanimanjem pričakujem roman.

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju / avtorici
Alenka Jovanovski piše predvsem kritike in eseje, predvsem o poeziji, raziskovalno delo je trenutno umaknila v ozadje. Prevaja sodobne italijanske avtorje in avtorice. Doslej je izdala knjigo pesmi Hlače za Džija, pesniška knjiga Tisočosemdeset stopinj pa je tik pred izidom pri založbi Aleph.