Matthias Göritz – Aleš Šteger – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Aleš Šteger o poeziji Matthiasa Göritza
V Matthiasovo poezijo se najkasneje v zbirki Pools vgnezdi spoznanje, da je tudi vsaka oblika umetnosti, še posebej pa literatura, neke vrste ustvarjanje umetnih rajev, »šatulj«, na steno katerih pribada pesnik svoja spoznanja, potovanja, poraze in dogodivščine.
***
Vse je ujeto
Pokrajina v fotografijo,
vzdušje v pisavo,
veliki dogodki v televizor.
Kdo še pomni noč na 30. julij?
Rdeče lase lastnikov biljardne hiše
v zrcaljenju ekrana nad barom?
Govoriti? Kako nenavadno!
Trojica za barom so coctail society,
počasi se kotali krogla čez preteklo.
So bila vrata le priprta?
Ne, le zvok je bil izklopljen.
Vročina kot sporočilo.
Čigavo in komu namenjeno?
Vozili smo se med bloki
in na vrh visoke zgradbe.
Spodaj delajo avtomobili
samomor v počasnem posnetku,
izginjajo,
pospešujejo,
izginjajo,
in od nekod prodira
zvok spiranja,
glasba škržatov.
Iz globine se
skozi okensko šipo
privrta strel.
Pokrajina počiva kot v glasbi.
Na mizi sedijo ogromni
škržati
in nas gledajo.
Kako tuji se jim moramo zdeti.
***
Vlaki
Zadržim dih.
Zrak trka.
Moj dih.
Rodil sem se brez spomina.
Nekdo spreminja svet
v kraj,
poln glasbe.
Odšel sem iz svoje glave.
Vrata so premaknila hišo
in mene v hiši.
Sonce sije.
Malo dlje je dopoldan,
popoldan – komaj se ju da ločiti.
Hiša se premika,
premika sonce
in mene v hiši.
Sveti vzdolž Zemlje.
Jaz sem
rob brez oprijema,
obzorje
v svetu, narejenem iz dihov.
Dan ga vzame s sabo.
Vedno znova tipam svoj jezik v ustih.
Dan.
Sobo.
Sonce.
Vrata.
To je noro,
si mislim,
vključujoč samega sebe/vključno z menoj.
***
Prikradla se ni nobena idila
Majhen otrok kriči, mobi zvoni, škljocanje, nekdo si ustvarja predstave.
Moški in ženska postaneta žalostna –
če bolje pogledamo, ta samota
med besedami ni lepa.
Nekega dne je megla visela tiho med travami.
Prikradla se ni nobena idila, kvečjemu vzdušje pozabe.
Kako ti je res bilo, ko si prvič?
Bomo to vprašanje izbrisali s seznama reči?
Ali je celo to preveč banalno?
Kot rezultat pridejo geste, ki jih je moč prešteti
na prste ene roke. Adijo. Ljubim. Ah, jebi se.
Ponoči spadata najini duši med najlepše.
Najini življenji si izmišljata izboljšave.
Trzaje ležiš v moji dlani,
jaz dihnem vate.
Tančica se premakne
in zagledam Venero.
***
Poti domov
Posedati v sobi,
spati v opoldanski vročini
v vrtu.
Zmeraj so najpreprostejše reči, ki
so v resnici
najtežje.
Prisloniti glavo ob oranžo,
da bi izvedel,
kakšen zvok bo nastal.
Do približno dveh
je še
dan.
Toni romajo
mimo jezika
kot ptice.
Pridi, greva
domov
(če je možno).
Upajva,
da so danes
vsi dnevi
in
vse poti
poti domov.
***
Dama brez hermelina
Bila si lepa kot slika,
ki je ravno visela v dvorcu, Da Vincijeva Dama
s hermelinom, le da si ti
bila brez. Tako
sem lahko videl več.
Pesniki preobražajo.
V ustih spreminjajo
znake v jagode, papige,
cmoke, krzno. Skoraj vse gre –
gre kot tople žemljice, kot
bi utegnila pristaviti moja babica.
Kdor ima pojma o peki, ve,
da je za marcipan potrebno
olje grenkih mandljev. Sladkost
rabi svoje nasprotje.
Dama svoj hermelin.
Prevedel Aleš Šteger
Poezija drugih avtorjev in avtoric