Matjaž Zorec – Gaza – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Minilo je leto dni od Hamasovega vdora iz Gaze, dotedanjega največjega koncentracijskega taborišča na svetu, v Izrael, državo apartheida – med 1200 žrtvami je bilo veliko število civilistov ter okrog dvesto živih talcev; nekateri ugrabljeni so bili izmenjani, nekateri pobiti, slabih sto na razplet svoje usode še čaka. Napad je bil povod za izraelsko povračilno kampanjo, maščevanje, ki je do danes postalo eden največjih zločinov v sodobnem času: genocid v Gazi. Izraelska vojska je iz nje naredila nenaseljiv prostor. Ker je porušila večino zgradb, zdaj bombardira begunska šotorišča. Sionistična vojaška blaznost se je medtem razširila na Libanon. Izrael je za svojo tako imenovano samoobrambo očitno pripravljen požgati ves svet. Vprašanje je le, koliko se mu bo svet pustil uničevati. Dokler gorijo ničvredna palestinska in arabska domovanja, se zahodnim političnim silam jebe.
V letu dni se ni spremenilo tako rekoč ničesar. Izrael nemoteno kolje dalje. Lahko le ponavljamo, kar že vemo: niti ne gre toliko za kakšno anglosaksonsko ali evrocentrično dvoličnost, temveč je ta dvotirnost strukturna. Glavni krivec, da se lahko mala sredozemska država na ukradeni zemlji do avtohtonega in sosednjega prebivalstva obnaša kot tiran iz antike, katere vojske so genocid čutile kot moralno pravico in dolžnost, je kolektivni Zahod z Zruženimi državami Amerike, Veliko Britanijo in Nemčijo na čelu. Slednji ne le dopušča in omogoča, temveč aktivno doprinaša k množičnemu ubijanju, kajti brez finančne, vojaške in obveščevalne podpore Izrael ne bi mogel izvajati svoje morilske norosti. Sankcije, na primer, ki naj bi veliko državo, kakšrna je Rusija, spravila na kolena, bi pri majhni državi dejansko funkcionirale. Zahodne države, ki Izrael obsojajo, med njimi je tudi Slovenija, to počnejo bolj ali manj zgolj z besedami, pa še to sramežljivimi parolami, ki ne sežejo dlje od: “Končajte to vojno. Prekinitev ognja zdaj!” Pa malo potolčemo po pultu. A še vedno v obzorju sionizma: Izrael je nedotakljiva svetinja. Odločnejši ton ubirajo države globalnega Juga, denimo Brazilija in Južna Afrika – tožba slednje na ICJ še vedno poteka. Izrael seveda ignorira vsa navodila sodišča in nadaljuje s s svojim terorjem. Izjave teh držav so nedvoumnejše: obsojajo apartheid in zahtevajo kazensko odgovornost. Edina država, tudi sama žrtev sionistične agresije, ki se aktivno zoperstavlja Izraelu, je Iran. Odzivi denimo britanskega vrha na iranski raketni napad na izraelsko vojaško infrastrukturo so patetični in hinavski le na prvi pogled – Izrael lahko v samoobrambi nediskriminirano pobija otroke, če jim ravno ne razstreljuje ušes in rok, medtem ko mora katerakoli druga bližnjevzhodna država pač trpeti tepež suroveža, ki jo maltretira. Ti odzivi so v resnici istovetni odzivom Izraela – aktivno so pomagali pri obrambi. Izrael je generalnemu sekretarju združenih narodov celo prepovedal vstop v državo, ker da ni dovolj obsodil Irana. Pri čemer ne gre za poveličevanja države ali režima, temveč zgolj dejstva. Ko islamistični – ali katerikoli drugi – fundamentalizem postane aktivni borec za svobodo in proti rasizmu, okupaciji ter genocidu, potem veš, v kako globokem kurcu je vsa liberalna demokracija na tem svetu, kako globoko je zabredla vsa svetovna protiimperialistična politika. Ki je tako ali tako že dolgo brez prave moči.
Da ne naštevamo dalje: vse to so znane reči, na katere smo žal še preveč navajeni. Dodajmo oziroma ponovimo le še, da bo Izrael svoje zločine nadaljeval, dokler jih bo lahko. Svetovno mnenje je povsem protisionistično. Ves svet protestira proti izraelskemu militarizmu. To nastrojenje bo postopoma prešlo v politični mainstream. Očitno je realpolitika kot filozofija, vedno pride za časom. Minervina sova vzleti, šele ko pade mrak. Politika se spremeni, ko jo v to prisilijo okoliščine.
Prav tako lahko zopet navedemo nekaj že znanih razsežnosti sionizma, ki so bila do nedavnega marginalizirana, v splošnem neaktualna in zgolj predmet specifičnih raziskav in diskurzov, če že. Najboljši predstavniki slednjih so prav Judi, denimo Norman Finkelstein iz ZDA ali Illan Pape iz Izraela. Svetovna javnost se za to ni menila, v politični in institucionalni srenji pa je bil antisionizem skorajda bogokleten. Kdor je v ZDA, Veliki Britaniji ali Nemčiji razglašal Izrael za zatiralni režim, je v najboljšem primeru obveljal za antisemita. Takšne obtožbe so bile denimo usodne za nekdanjega laburističnega voditelja Jeremyja Corbyna. Še prejšnji teden je na ameriški televiziji CBS voditelj avtorju Ta-Nehisiju Coatesu zabrusil, da se njegov esej o Izraelu in Palestini bere kot teroristični priročnik. Pisec je zgolj poročal o tem, kar je doživel v svojem enotedenskem potovanju na Zahodni breg. Ko temnopolti Američan pač posebej sočustvuje s Palestincem pod militaristično oblastjo in v državi judovskega supremacizma. Kot potomec sužnjev in segregacije in kot Američan, katerega država je glavni razlog za izvajanje izraelskih zločinov. Kar ni nič čudnega; sionistična dezinformacijska kampanja je vse od ustanovitve države Izrael eno najmočnejših in najuspešnejših propagandnih strojev našega časa. Negova mogočna orodja so najmočnejši zahodni medijski konglomerati in zabavna industrija hollywooda. Ta propaganda se zdaj podira kot hiša iz kart. Zrušili so jo izraelski bombniki.
Samoumevne postavke sionistične ideologije torej dokončno dekonstruira prav genocid. Omenjeni Ilan Pappe v svoji knjigi Deset mitov o Izraelu izvrstno demantira vse sionistične aksiome z enačenjem antisemitizma z antisionizmom. Ob tem se skristalizira, zakaj najmočnejše zahodne države tako trdovratno branijo Izrael; ne gre le denimo za britansko zunanjo politiko kot tisto, ki je omogočila državo Izrael, temveč kar za ideologijo nacionalnih držav. Ideja o državi z eno nacijo je izrazito evropska in Izrael danes izvaja njeno najradikalnejšo verzijo. Vanjo so inkorporirali še drugo veliko evropsko idejo in prakso – kolonizacijo z etničnim čiščenjem. Njen rezultat je lahko seveda edinole apartheid. Ni čudno, da se je sionizma tako goreče oprijel evropski antisemitizem … Najefektivnejša med sionističnimi strategijami pa je seveda instrumentalizacija holokavsta – ker so nacisti nad Judi izvedli največji zločin vseh časov, lahko Izrael počne, kar hoče. A še enkrat ponovimo: čas uvidevnosti z Izraelom in Nemčijo je za vse čase mimo; podoba Netanjahuja in Gallanta pred belo zastavo z modro Davidovo zvezdo bo v prihodnosti padla v isti rang s preteklimi nemškimi veljaki in drugimi simboli. Kako slabo se bodo postarali šele vsi sionistični gobci in apologeti genocida v medijih in na socialnih omrežjih …
Poanta ni v naštevanje teh bolj ali manj znani stvari, temveč da vse to počasi postaja del splošne zavesti, ki je že poglaviten del javnega diskurza in se bo postopoma vtisnila tudi v politično ravnanje. Čemur bo gotovo sledila čedalje večja izolacija Izraela. Žal se je za naše sicer otopele etične živce moral zgoditi genocid in tudi nasploh bo ta postopnost vedno predolga, kajti Gaza je uničena, genocid se nadaljuje, množično pobijanje in izseljevanje se širita, Izrael govori o napadu na iransko jedrsko infrastrukturo, česar se lahko loti le s še večjo vpletenostjo ZDA … Zato moramo biti glasni še naprej, ponavljati, dokler ne bomo slišani, obsojati, dokler lahko. Če ponovimo poanto zadnjega protesta v Ljubljani: besede niso dovolj, čas je za prekinitev stikov z Izraelom na vseh institucionalnih ravneh in zavzemanje za sankcije. Ne sme biti več dvoma in nimamo več o čem debatirati; izraelska vlada je fašistična, država militaristična, njena ideologija rasistična, njena zgodovina je etnično čiščenje. Tako je, treba je poseči po poduhovljenem jeziku: njena družba je izgubila dušo.
Kakšni časi, da se človeku zapiše: mineva eno leto od genocida, ki še traja ..
