Genocid v živo

Zadnji dve leti sta bili za Zahodno zavest najbrž dokončno iztreznitveni. Konec zgodovine po liberalistično je bil že res od svoje artikulacije dalje neskončen vir posmeha in zaničevanja, a smo ga z vso perverznostjo lepih duš vendarle živeli, kot da je golo dejstvo, sanjana samoumevnost, ob kateri se bo svet že nekako poštimal sam od sebe. Čeprav se je ta sen sproti dekonstruiral, razkrajal in trgal od samega začetka, se vera v njegovo substanco ni zmanjševala. Ljudje so bili kar naprej osupli. Propad komunizma, konec zgodovine in skorajda takoj sledi vojna v osrčju Evrope. Genocidi. Etnična čiščenja. Fundamentalizmi. Vojni zločini, preventivna agresija v imenu obrambe, koncentracijska taborišča, diktatorji. Begunci, pardon, ekonomski migranti. V naših lepih liberalnih dušah ždi neka temeljna retardiranost, ko kar naprej z odprtimi gobci zijamo in s sladkorno peno na ustih bentimo, kako se lahko dogaja, kar se po svetu sicer dogaja neprestano. Takšna je bila, ne prvič ne zadnjič, denimo začetna osuplost na začetku vojne v Ukrajini. Zaradi lokalnega imaginarija in prozornega rasizma je denimo precej bolj ganila kot ponovni izbruh nasilja v Palestini.

Ponovni izbruh je seveda le neposredna in specifična manifestacija nasilja okupiranih Palestincev, ki sicer s tihim konsenzom največjih sil dehumanizirani životarijo pod okupacijskim nadzorom konstantnega državnega, militarističnega in naseljevalskega nasilja, na katerem temelji država Izrael.

Pričakovani brutalni odziv na Hamasov napad iz koncentracijskega taborišča Gaza se je hitro spremenil v najbolj divjo nezaslišanost, kar bi si jih naš zahodnjaški um lahko predstavljal. In si pravimo: »Nikoli si nisem mislil, da bom lahko genocid spremljal v živo.« In se spet sprašujemo, kako je možno, da se to dogaja, kako lahko to dopuščamo. No, v zadnjih trideset letih smo dopustili marsikaj, da ne naštevamo. Ob političnem establešmentu, ki ga glede Izraela na Zahodu vodi triglav ZDA, Velika Britanija in Nemčija, nas stvari ne bi smele presenečati. Nemčija, katere vsak nov odrasel državljan bo moral menda priseči zvestobo Izraelu, zaradi očitnih razlogov, spremenjenih v toksično politiko krivde in spomina, spričo katere so kritične protisionistične judovske osebe razglašane za antisemite, na kar je ob debaklu s podelitvijo pred kratkim opozorila prejemnica nagrade Hannah Arendt, v ZDA živeča rusko-judovska piska Masha Gessen. Velika Britanija je na začetku 20. stoletja omogočila vzpon tedaj sicer obskurne sionistične ideologije, zaradi česar ga kot država tudi tako srdito brani, da ja ne bi priznala kakšnega zgrešenega ravnanja v preteklosti, katerega posledice so aktivno katastrofalne še posebej danes. ZDA pa kot glavni materialni in idejni ter najmočnejši podpornik države Izrael, ki imajo dejansko moč, če bi si jo le drznile izvrševati. Zunanja nemoč in notranja razrahljanost politike EU je očitna in redki državniški pozivi z dvomom v čistost izraelskih masakrov so povsem benigni. Tudi razkorak med politiko in, recimo temu, ljudstvom je tu najskrajnejši, saj le redki bodisi zaslepljeni bodisi plačani zagovorniki Izraela dejansko podpirajo vsesplošno pobijanje, a razločitev oblasti od ljudstva prav tako vodi do simplificirane čistosti na eni in koruptivnosti na drugi strani ter prekriva temeljne preplete mehanizmov gospostva.

Predvsem je treba opozoriti na nekaj preprostih in očitnih, večkrat povedanih pa še zmerom ne dovolj ozaveščenih dejstev. Sedanje genocidno divjanje izraelske vojske v besedah in dejanjih ni nič novega. Vojna je nadaljevanje politike z drugimi sredstvi. Vojaški genocid in etnično čiščenje je nadaljevanje siceršnje izraelske politike z drugimi sredstvi. Izrael, edina demokracija, da ne rečemo liberalna demokracija na Bližnjem vzhodu, kot ga radi imenujejo njegovi apologeti, ima v modernem dojemanju politike vendarle določen problem. Polovica njegovih državljanov in ljudi na ozemljih, ki jih okupira, je iz te krasne mavrično demokratične utopije bolj ali manj nasilno izločena. Takšna demokracija prej kot v našo sodobnost spada v antiko; največji grški zgled demokracije je zaradi samoumevnosti suženjstva za nas seveda neprebavljiv. Mimogrede, tudi beseda in dejanja izraelskih elit, medijev in vojske so skorajda istovetni staroveški senzibilnosti, ko je bila dehumanizacija sovražnikov, zasužnjenje premagancev ali genocid nad njimi tako rekoč nekaj samoumevnega, tako na zmagoviti kot poraženi strani. Kakorkoli že, demokratična optika modernosti ima za družbeno ureditev, ki z nasiljem privilegira eno družbeno skupino pred drugo, uveljavljeno ime: apartheid.

Najbolj razsvetljeni zahodni liberalci – poleg seveda nujne in brezpogojne obsodbe Hamasa in kakršnegakoli palestinskega odporniškega gibanja – glavno krivdo za današnje stanje pripisujejo skrajno desničarski in šovinistični vladi Netanjahuja. Saj je hotel uzurpirati ustavno sodišče in suspendirati demokratične pravice celo kritičnim skupinam judovskega prebivalstva! O Netanjahuju, človeku, ki je v voditeljski politični in vojni diskurz povrnil Biblijo, ne bi izgubljal besed, naj je čustvenemu človeku še tako, mikavno, četudi neokusno citirati Erdogana. Kdo bi si mislil. Prej je treba poudariti, da za sedanje že res stopnjevano stanje v temelju ni kriva nobena sedanja politika – glede palestinskega vprašanja je današnja izraelska politična krajina skorajda tako enotna kot glede nadaljevanja vojaških operacij –, temveč sama srž, na kateri je utemeljena sionistična država Izrael ter predvsem njeno agresivno, vojno, okupatorsko in politično delovanje v 80 letih njenega obstoja in še posebej od okupacij leta 1967 naprej. Ne bi rad zapadel v abstrakcije, ali ima Izrael pravico do obstoja; njegov obstoj je dejstvo in tako je treba z njim operirati – nujno pa je treba kar naprej ponavljati, da je bil ustanovljen kolonialno in z zločinom, da svojo kontinuiteto vseskozi ohranja z militarizmom, zločinsko okupacijo in vse večjim judovskim supremacizmom ter politiko naseljevanja. Ja, tudi v Izraelu obstajajo kritični glasovi, hura za demokracijo, treba pa je vedeti, da so to nemočni in obrobni obskurneži. V času vojne pa je demokratično več kot sprejemljiva otroška pesem, ki državotvorno poje, kako bodo očistili Gazo …

Izraelski apartheid torej. Najbrž ni naključje, da svetovno, če že ne Zahodno čast na prizorišču globalne politike rešuje Južna Afrika: ta je na Meddržavnem sodišču Združenih narodov Izrael obtožila genocida. Rezultat bo prej kot od pravice in res očitnih indicev genocidnega ravnanja odvisen od političnega lobiranja. Lahko pa najbrž prav Južna Afrika postavi stvari v kontekst, ne sicer kot neposredni zgled, temveč bolj ohlapno časovnico dogajnaja. Če namreč ne izbruhne tretja svetovna vojna, bo proces osvoboditve Palestine, emancipacije Arabcev in dejanske demokratizacije Izraela slejkoprej dolg in boleč. Težko si je sicer predstavljati mednarodno izolacijo, bojkot, sankcije, izločitve iz mednarodnih procesov, odrekanje vojaške, ekonomske in moralne podpore etc., posebej ker na kratki rok podpori ZDA ni videti konca. Slednje so praktično edina sila, ki bi lahko preprečile izraelsko masakriranje. Tudi sodba v škodo Izraelu realno najbrž ne bi imela haska. A to je bolj ali manj vse, kar lahko storijo akterji brez možnosti neposrednega vpliva. Slovenije kljub pozivu in jasni državljanski podpori skoraj gotovo ne bo med njimi. Ubrala bo srednjo, varnejšo pot z izbranimi besedami, da ja ne bo kdo užaljen. Izrael je, mimogrede, brezpogojno podprla Nemčija. No, od največjega genocidneža do apologeta genocida najbrž je neko napredovanje.

Naši protesti bi morali biti slednjič bolj prepleteni in vmešani v diskurze ter ravnanja oblasti – šele ko bodo ti ali oni tako imenovani voditelji začutili resne posledice svojih zunanjepolitičnih besed in dejanj na notranjepolitični sceni, bodo zares spremenili svoja ravnanja. Podobno bo tudi Izrael pobijal, čistil, naseljeval, okupiral, uničeval bolnišnice in šole … dokler bo lahko. Človek se ne spremeni, če se mu ni treba. Država še manj. Na načelni ravni ni dovolj Netanjahuja in njegovo šovinistično bando označiti za genocidne manijake in vojne zločince, temveč je prej bolj prikladna treznejša, zadržana, a brezpogojna obsodba in sprememba temeljnih postavk izraelske države. Izraelska genocidna taktika boja s Hamasom – ubij človeka in ubil boš bolezen – je najbrž obsojena na neuspeh, če ji seveda ne uspe eliminirati in razseliti vsega prebivalstva. In tako imenovani teroristi bodo, spet ne prvič ne zadnjič, tako ali drugače pogajalska sila, s katero bo treba računati.

Medtem se boji odvijajo dalje, genocid teče. »Kako smo lahko to dovolili,« se bodo v prihodnosti spet spraševale lepe duše. In morda vsaj tedaj rekle: »Hecno, kako barbarsko je ravnala edina demokracija na Bližnjem vzhodu in kako skorajda človeško so videti ti srednjeveški islamistični fanatiki.«