/ 

Naključje ne bo odpravilo meta kocke

Matjaž Zorec – Aleš Mendiževec – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!  

Aleš Mendiževec: Naključje in jaz, Filozofija za Louisa Althusserja, spremno besedilo Mladen Dolar, Maska, 2022.

Naj tekst izjemoma začnem osebno in literarno obenem, poustvarjajoč Uvod v knjižni prvenec Aleša Mendiževca Naključje in jaz. Filozofija za Louisa Alhusserja; ta se začne z izpostavitvijo usodno naključnega ljubezenskega srečanja v Kunderovi Neznosni lahkosti bivanja. Sam začenjam z doživljajskim spisom – medtem ko tole tipkam sredi noči v podnajemniškem stanovanju, ki ga delim s signifikantno drugo, se je začel z v paradigmo implodirajočim kratkim stikom kontingenc. Bilo je standardno kolovratenje po ljubljanskih nočeh, z isto tovarišijo v istih pajzljih. Prijatelja ravno eksava pir, preden se bova odpravila v klub; s svojo pijačo ne prideš not. Mimo prikoraka neka senca, dva, tri metre stran. Spomnim se je od včeraj, za sosednjo mizo je z nekom tretjim  govoričila o nečem. Ne vem, zakaj sem si zapomnil ime. Pokličem. Pride poleg, pozdravimo se, nekaj čebljamo. Kolega ji reče, naj gre z nama. Ne more, ker mora domov. Ampak jo mika. Vrži kovanec. Vrže. Pade na cifro. Z nama gre. Zdajle, deset let po tem, ta oseba sladko dremlje za mojim hrbtom. Človek ob vnazajšnjem pogledu na svojo ljubezensko štorijo lahko samo osupne, kot bi te kdo napisal. Težko se je upreti tej orakeljski misli. A že bližje zrenje desekularizira. Usoda, specifičen skupek naključij. Naključje ne obstaja, kar pomeni zgolj, da je naključje vse.

Nenavaden uvod v recenzijo filozofskega dela – študioznega, strokovnega, konceptualno diskurzivnega –, hkrati pa je med vsemi recenzijami najbrž najprimernejši. Ne zaradi intertekstualne igre ali literarne pretenzije, temveč duha Mendiževčevega dela, ki piše in razmišlja intenzivno, teoretsko, pojmovno in z referencami, citati, obširno bibliografijo, stvarnim kazalom; siceršnja slogovna lucidnost in komunikativnost knjige se na glavnih teoretizirajočih mestih nezgrešljivo zlevi v kompleksno govorico filozofije. Predelana doktorska disertacija, resno čtivo, kje je tu prostor za neznosno lahkost, s katero smo začeli?  V materiji, materialnosti same filozofije, katere ena glavnih poant je ravno razrahljanje vsakršnih fatalističnosti in njihovih nujnih fantastičnosti – filozofski razmislek o mreži naključij ravno dopušča možnost odprtosti in obenem onemogoča kakršnakoli zakoličenja. Gona knjige smo se dotaknili malo višje, precizno bi se glasil: konceptualizirati naključje onstran standardnega dualizma, ki je bodisi teleološki narativ usodnosti – vsa tako imenovana naključja so le delčki neobhodnega razvoja – bodisi čista arbitrarnost – poljubno žvaljenje prigod brez kakršnihkoli mehanizmov. Onstranstvo oziroma šele zdaj tostranstvo, presegajoče binarno mišljenje o naključjih, se imenuje – kontingenca; okoli vsakega centra so nepreštevne postranskosti z ne manj bogatim, četudi neosrediščenim življenjem. In ta ali ona glavna nit je le ena od neštetih možnih. Lahko se zgodi. Lahko se zgodi drugače. Ali pa ne. Nujnost je morda res nujna, ni pa usodna. Odvzeti dokončnost nujnosti usode. Hitro se zaciklamo, a neprestana igra kontingenc neprestano cikla samo sebe, če je ne zremo v temeljni odprtosti. Reprodukcija naključij je poligamna.

Glavnina knjige je teorija, ta je tudi njen najrelevantnejši del, ima pa še dve formalno odlični plati. Ena je njena montaža, ki tiči v omenjeni literarizaciji; slednja vsakomur olajša vstop in predstavo v teoretiziranje, barva njegovo sivino in mu znižuje abstrakcijo. Gre za knjižni sendvič: dve literaturi, Neznosno lahkost bivanja na začetku, Molloy na koncu – ljubezen v prvi že poznamo, v drugi je zgled ideološko neinterperljivega lika – in debela obloga filozofiranja med njima. To je resda izšlo iz univerze in akademskega diskurza, a divja ali raje aleatorična misel diha v svetu, kamor nam je predočena. Tako nas lepo privede v svoje vzporejanje, razporejanje, pletenje, razpletanje kontingence, od tam nas odvaja tudi onstran branja. Kot prilike v evangelijih, a z nasprotno ambicijo: noče nam razodeti bistva, temveč razrahljati njegovo nujnost, skicirati brbotanje njegovih nepreštevnih mnoštev – mnoštev danosti, vzporednih tekov, odklonov, križanj, potencialov, katerih neprestano prepletanje potem porodi ta ali oni, kot od zmerom dan kanon bivanja. Ki se neprestano spreminja, a po nobeni uniformirani nujnosti, temveč nujni interakciji večplastij. K temu, torej očrtu filozofije, se vrnemo.

Druga knjižna odlika bi bil, kot je to z vsakim resnim delom filozofije, predgovor oziroma uvod, v katerem avtor mapira svoj poskus, s tem pa tudi ves naš proces branja, refleksije, samega nahajanja. To naredi s preciznim podajanjem našega mislečega, beročega, knjižnega, pravzaprav življenjskega momenta, ko se v gomili hiperinformacijske dobe in razvoja tako imenovanih umetnih inteligenc vsako naše podvzetje sprevrže v vedno redundanto spodletelost. Mislimo, beremo, pišemo, dihamo prepočasi. So najlepše pesmi že napisane, smo peli včasih, čemur lahko spesnimo nov refren: ne najlepše, napisano je več kot vse, kar se v vsakem trenutku še nebrzdano reproducira – slediti novim tekstom samo o Althusserjevi filozofiji, na primer, je zaradi gigantske mase kvantitativnosti nemogoče. Kar velja za pravzaprav vse. Od strašne realnosti, nemogočnosti filozofiranja zaradi vsemogočnosti digitalnega arhiva, ti klecnejo kolena. A je tudi blaga vest. Ne le, ker, mimogrede, to slejkoprej končno dokazuje nesmiselnost piflarskega akademizma in daje nevidene potenciale za vzpon novih kreativnosti; rekel bi, da prav srž Mendiževčevega filozofiranja spodkopava tudi vsemogočnost te izgubljenosti v greznicah informacij. Uvod je knjigin življenjski znak, maksima, da misli resno: ne bo nam zgolj golo teoretizirala o kontingencah pa strukturi pa subjektu pa imaginarnem pa naddoločenosti in tako naprej in tako dalje – ne, vržena je v aktivni doprinos k mišljenju in življenju, postajajočem kipenju; tudi med najbolj strokovnjaškim ekspliciranjem nas ne pozabi spomniti na to. Doktorat je stvar benignega akademskega sektorja, a njegova misel, ki se zdaj s pravo antidoktorsko pozo, četudi strokovnim besednjakom, kolovrati med našim laičnim življem.

In zdaj še k stvari – filozofiji, imenovani aleatorično mišljenje. Prostora imamo samo za osnove njenih poglavitnih tez; delno smo ju že skicirali. Postajanje aleatorične strukture – kako se na mnogoplastnosti kontingenc zamaskira tisto, čemur pravimo dogodek, usoda, nujnost, metafizika; kako v vsakem velikem enem migetajo množice manjših, nebistvenih enih, od katerih ima vsako potencial postati naddoločena paradigma, kot to poimenuje knjiga, odvisno on konstantne medsebojne gravitiranosti. Stvarnost nima nobene transsubstancialnosti, temveč je vedno zgolj danost obstoječega. Da pride do tega in ne česa drugega, je stvar iger kontingentnosti. Isto velja za tisto, čemur pravimo subjekt, ki ni preprosto nek prevladujoč gon ali osebna muha, temveč splet neprestanega gonjenja, kot nam je pač dan moment biti, pravo nasprotje konstantne fatalnosti, s katero se doživljamo in duševno obolujemo. Treba je malo oladiti, se preboleti in si vzeti oddih od sebe brez zaciklanja v psihoze transcendentarjenja naših subjektivnosti. To bi bila deskripcija, izpostaviti pa gre še nekaj fundamentov, na katerih se vrši Mendiževčevo filozofiranje.

Najprej od daleč; vse do zdaj povedano nenazadnje že dolgo vemo – ni Enega, kardinalni filozofski koncepti so potvorbe, človeka je treba razsrediščiti, velikih zgodb je konec in tako naprej. To nenazadnje filozofija počne že stoletja. Problem je, da – premalo oziroma, kar je isto, tega ne počne zares. Razglašanje konca velikih zgodb se obnaša kot velika zgodba, teorija decentralizacije zapade v past novih centralizacij, politično mišljenje deklamira moralistične zimzelenosti, beg od človeškega pobegne k prečloveškemu. Mendiževec tako poda primera specizma in posthumanizma, še vedno operirajočih v strukturi humanizma. Ki v kali zatira možnosti subverzije. Kot njegov mojster Althusser je dosleden antihumanist. In njegov kanon je – materializem.

Stalna usoda skorajda vseh materializmov je nehoteno zapadanje v idealistične zanke. Naključju ne dopuščajo ne duha ne diha ne sluha. Menda nas v vsaki zakotni ulici mišljenja nekje čaka Hegel, ki vzgojno lopne po glavi in postavi stvari na svoje mesto. V mrežo govorice in logike, ki s stvarjo operirata in nam jo predočujeta, nikoli pa nista stvar sama. Aleatorični materializem poznega Althusserja, glavni vir Mendiževčevih izvajanj, je poskus avtentičnega materialističnega mišljenja, ki precizno sledi skorajda povsod prisotni splošni idealizaciji in humanizaciji ter pozorno prebira nujnosti ideologije, filtrirajoče dioptrije, s katerim si legitimiramo naše pragmatičnosti. Nimamo kapacitet, da bi tule temu sledili podrobneje, lahko pa navedemo dve mišljenji, ki sta trčili na ta materializem in katerima sledita Althusser in Mendiževec. O funkcioniranju ideologije, Spinoza: “Iz kakršnega koli razloga bi človek odločil spolnjevati ukaze najvišje oblasti, bodisi ker se boji kazni bodisi ker upa v nagrado, bodisi ker ljubi domovino bodisi ker ga v to sili kako drugo čustvo, bo to vsekakor odločil samostojno, vseeno pa bo delal po ukazu najvišje oblasti. Iz tega, da človek nekaj dela iz svoje glave, ni mogoče sklepati, da to dela iz svoje pravice, ne pa iz pravice oblasti: naj ga žene ljubezen ali naj ga strah potiska stran od slabega, vselej to dela iz lastnega svéta in odločitve; zato bodisi država ne obstaja in nima pravic do državljanov bodisi te pravice obsegajo vse, s čimer je mogoče doseči, da se ljudje sklenejo podrediti. Posledično, karkoli naredi podanik, ustreza ukazu vrhovne oblasti, pa naj ga žene ljubezen ali strah ali (kar je najpogosteje) upanje in strah hkrati, ali pa spoštovanje, ki je občutek, sestavljen iz strahu in občudovanja, ali naj ga vodi razum: v vseh teh primerih vsekakor dela po ukazu oblasti, ne pa po svojem.” O materialističnem mišljenju, Marx: “Konkretno je konkretno, ker je povzetek mnogih opredelitev, ker je torej enotnost mnogovrstnosti. V mišljenju se zato proces povzemanja kaže kot rezultat, ne pa izhodišče, čeprav je dejansko izhodišče in zato tudi izhodišče opazovanja in predstave. Po prvi poti se celotna predstava razblini v abstraktne opredelitve, po drugi pa abstraktne opredelitve pripeljejo k reprodukciji konkretnega po miselni poti. Hegel je zato zašel v iluzijo, da je treba realno pojmovati kot rezultat mišljenja, ki se v samem sebi strinja, se poglablja in se iz samega sebe giblje, medtem ko je metoda napredovanja od abstraktnega h konkretnemu za mišljenje le način, da si konkretno prisvaja, ga reproducira kot duhovno konkretno. Nikakor pa to ni proces nastajanja konkretnega samega.”

Vse to pa ne pomeni kakšnih razčlovečenj, arbitrarnosti ali, dramatičnejše, nihilizma, kot vedo dobro kričati plemenite moralne duše, temveč ravno nasprotno. V polju kontingenc ravno za razna prazna ničevanja, ki so vsa le potrjevanja transcendentalnih imaginacij, ni prostora; nismo središče vesolja, nismo drugega od živali, ne vemo, kaj mislimo. Ja in? Materializem tudi v najboljših decentralizacijah še vedno vidi humanoidne interpretacije – gre pa za to, da znamo misliti danosti, videti, kako lepenkasto se producirajo, in prepoznati njihove idejne hieroglife. To pa odpira možnosti za nove vale drugačnih praks. Naključje jih ne omalovažuje, temveč jim šele daje možnosti opolnomočenja.

Matjaž Zorec – Aleš Mendiževec – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju / avtorici
Matjaž Zorec je dolgoletni samozaposleni v kulturi (književnik, kritik, avtor radijskih oddaj, urednik), nekdanji odgovorni urednik Radia Študent in njegove Redakcije za kulturo in humanistične vede. Avtor pesniške knjige Troheji in literarne radijske oddaje Literarni incest. Letos sta predvideni izdaji dveh njegovih knjig.