Mateja Polona Wallas – Kako shaja moje telo – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Žensko telo ne obstaja,
je zgolj podaljšek moškega telesa.
Žensko telo je zgolj besedilo (tekst),
diktirano s strani moškega.
Francoise Collin (Belgijska filozofinja – 1928-2012)
Na delavnici kreativnega pisanja z Gabrielo Babnik Kako shaja moje telo v sodelovanju z JSKD, smo slušatelji poslušali zgodbo Vinka Möderndorferja Suzana in dva starca. Zgodba je zasnovana po slikarskem platnu Ejti Štih, le ta pa po biblični osnovi iz Davidove knjge. Kaj nam zgodba v resnici pripoveduje, je še aktualna danes? Če da, kaj nam sporoča? In kaj nam pripoveduje Vinkotova Suzana? Na nekaj teh vprašanj smo odgovorili skozi spodnji sestavek.
Že od nekdaj je patriarhat okoli ženskega telesa gradil zgodbe, mite, poustvarjal resnice, uprizarjal iluzije, manipulacije, gradil sisteme, zakone, da je lahko utrjeval svojo moč in tudi ekonomijo. O tem govori tudi biblična zgodba Suzana in dva starca (Davidova knjiga), ki pripoveduje o mladi ženi, ki se je želela umiti na svojem vrtu sama in brez pomočnic. Opazujeta jo starejša moška, ki si jo poželita. Suzani uspe uiti, vendar jo obtožita varanja, češ da je bila z drugim moškim. Na sodnem procesu se zanjo zavzame mlad David, ki dokaže njeno resnico. Bilblična zgodba govori o nedolžnosti ženske, ki je obtožena prešuštva in pravičnosti razsodbe.
V zgodovini slikarstva najdemo motiv Suzane upodobljen mnogokrat. Primerjava med velikimi imeni baročnega slikarstva (Tintoreta, Rembrata in Artemise Gatileschi) nas ravno zaradi razlik v njihovih interpretacijah osupne. Pri vseh treh je v ospredje postavljeno golo žensko telo, ki je središče gledalčeve pozornosti, upodobljeno je v svetlih tonih, vidimo Suzanino golo oprsje, njeno gestikulacijo, ko skuša zakriti del sebe. Gledalci portretov postanemo del njenega trenutka, del njene osramočenosti, čeprav je privzdignjena na najvišji možni način; v čudovito estetiko ženskega razgaljenega telesa (bela barva, mehke linije, polnost telesa). Vendar pa oba slikarja preizprašujeta Suzanino željo, njeno dvoumljivost kot spogledovalke, pri njima je ženska tista, ki nosi v sebi nagnjene k prešuštvu, poželenju, ki starca premami. Slikarka Artemisia Gentileschi pa se upodobitve loti na drugačen način. Jasno nakaže, da Suzana ni želela pozornosti moških in upodobi njen odpor do starcev in izražene nasilnosti. Ni naključje, da jo je narisala prav ženska slikarka z izkušnjo spolne zlorabe.
Suzanina zgodba je tako tudi (ali celo izključno) avtorjev pogled na žensko, na njegov odnos do ženskega telesa, kaj ženska pravzaprav je in kakšna vloga ji je dodeljena v družbi. Zato je zanimivo, pogledati kako sta biblično zgodbo interpretirala slikarka Ejti Štih in pisatelj Vinko Möderndorfer.
Glasbena igra je nastala na podlagi slikarskega platna; oba avtorja v ospredje interpretacije biblične zgodbe postavita erotičnost ženskega telesa. Starca sta akterja iz ozadja, pravičnega sodnika skorajda več ni. Ejti Štih z rdečim platnom nakazuje na erotičnost in strastnost ženske, ki ne ve, da jo opazujemo (njen obraz je sklonjen nad kopalno kadjo,), starca pa sta za narisano črto (zid kot meja). Starca ne grabita, ne vlečeta in ne vstopata v najbolj intimen prostor Suzane. Vinko obdrži naracijo Suzaninega pogleda (ne ve, da je opazovana); tako starca ne oživi, sta nestvarna in zato njuno ogledovanje v resnici ni nasilno, ni fizično, ni zemeljsko. Tudi v igri (tako kot na platnu) je rdečina upodobljena v delu teksta, ki ga izpoveduje ženski glas Martine Merljak : “rdeče tapete,… rdečina večera” in v zadnjem stavku: “… kot, da bi nekdo življenje potunkal v gost rdečkast med”. Vinko se tu besedno poigrava z sladko krvavim razmerjem med ljubeznijo in ljubosumnostjo, med prešuštvom in maščevalnostjo.
V biblični zgodbi je Suzana objekt poželenja, objekt gledanja, brez lastne volje, želje, njena beseda ne velja veliko in samo moški (David) – subjekt jo lahko odreši. Tudi v Vinkotovi zgodbi je Suzana objekt, vidimo jo, a ne vemo kaj misli, kakšne so njene želje, mar res uživa “… ko se mili, gladi, se zapeni, malce popeva, gre z rokami med noge, se miluje, ko gre s prsti med polnima ritnima hlebčkoma?” Morda, a tega eksplicitno ne izvemo. Pripovedovalka, ki ima sicer ženski glas, je v resnici moški in to je pogled moškega, pogled drugega – vojerja, pogled na žensko telo kot objekt. Tudi ko se oblači: “…z vznemirjenjem ženske , ki se oblači za večerni ljubezenski zmenek…se oblači v fino in gladko perilo”. Kdo je v resnici Vinkotova Suzana, kaj počne, kaj ljubi, je kaj žalostna? Je utrujena od nošenja vrečk, se počuti staro, iztrošeno? Je sama, se počuti osamljeno? Tega v pripovedi ne izvemo, saj je v resnici prava Suzana tista, ki je umrla zaradi ljubosumnega moža, ki se je hihitala, ko je tramvaj zavijal mimo okna in cvilil kot košara polna mladih mucic. Naša prava Suzana je tista, ki je želela oditi iz zakona, ki je ni osrečeval, ki je napisala pismo ob odhodu in se še zadnjič ljubila s svojim ljubimcem, ne da bi slutila v kakšno past se je ujela. To je ženska subjekt – tista, ki je odsotna v svojem lastnem izrazu in nima glasu, v resnici ne obstaja (saj je mrtva), nje ni – je zgolj ubesedena zopet skozi moško pripovedovanje. “Je prasica”, kot pravi njen mož: “…vse ženske so prasice”, ki moleduje za svoje življenje, obljubi svojo ljubezen, in preden jo usmrtijo, prosi za svoje življenje. V Vinkotovi zgodbi ni tistega drugega, ki bi jo rešil – ali pač!. Morda je tisti drugi nekdo pravičnejši, nekdo, ki je celo nad umrlima starcema, ki njo – našo pravo Suzano pošlje v nebesa, oba moška pa v vice. Pravica torej zmaga.
Žensko telo je strašljivo, njegova povezanost z naravo je moške vedno ogrožala. Žensko telo je bilo povezano s čarovništvom, obtoženo sprege s hudičem, s prepovedano spolnostjo, orgijami, z detomori in drugimi perverznimi praksami. Žensko telo je zapeljevalo, bilo nečisto in vredno kaznovanja, mučenja in ostalih manipulacij. Ob Vinkotovi zgodbi Suzana in dva starca dojamemo, da žensko telo od nekdaj v resnici ni njeno. Ženske so zato odhajale na cesto in zahtevale, da lahko svoje telo uporabljajo na način kot same želijo, svobodno. Želele so pravico do splava, konec zakonskega nasilja, želele so pravico, da ljubijo, pravico do znanj o lastnem telesu. Petdeset let kasneje imamo skoraj povsod formalizirano enakost spolov, pa vendar se gibanja, da “Suzane” dobijo svoj glas bolj glasne kot kadarkoli poprej. Nasilje za štirimi stenami, še posebej v obdobju epidemije je v porastu, pravica do splava je ogrožena, sistem si zopet želi razpolaganja z ženskim telesom. Ne katerikoli sistem. Patriarhalni. Zato je zgodba o Suzani danes aktualna in jo je potrebno reinventirati, poustvarjati. A ne na ravni “… razkrečenega mednožja , njenega dražečega in redkega cveta, ko se ustavi pred starcema z nasršenim mednožjem”. Ženska je več kot urejevanje lastnega telesa za ljubezenski zmenek in je več od tega, da je žrtev ljubosumnega moža in nesposobnega ljubimca.
“Me smo pravnukinje čarovnic, ki vam jih ni uspelo sežgati” so leta 2017 glasno kričale protestnice v Ameriki, ko so protestirale proti tedanjemu ameriškemu predsedniku in tako štiri leta kasneje kričijo še glasneje z novimi poudarki: “Uničite patriarh, ne zemlje”. Feminizem in ekološke ideje imajo skupno točko in sicer, da je patriarhat izkoriščal tako naravo kot tudi žensko telo in da je temu potrebno narediti konec. Današnje Suzane obstajajo in se znova poustvarjajo v najrazličnejših kontekstih in so zares pravnukinje čarovnic, ki nam jih ni uspelo sežgati. To so Greta Thumberg, Malala Yousafzai in tudi Mia Skrbinac, Nika Kovač in vse tiste, ki se borijo, da ženska o svojem telesu odloča sama.