Matej Krajnc o poslanem tercetu
Tercet Se zgodi je nastal po zaslugi dveh dogodkov – naključne misli na doprsni kipec Beethovna, ki ga še vedno imamo v družini, in pogovoru o diskografiji Slovenskega okteta na uredništvu ene naših založb. Na videz prozaična dogodka, a po krajšem premisleku niti ne tako nedolžna, kajti rodila sta tretjo pesem, sprva komentar k neki drugi tretji pesmi, ki sem jo iz trojice umaknil, ker je »komentar« bolj sodil v kontekst. Se zgodi, kajne, in pri tem se ne da nič storiti. Kipec Beethovna bo ostal v družini.
***
Se zgodi
I.
sposobnosti razmišljanja so relativne; ko skozi
sobo prileti pelikan, ne razmišljaš, ali bi zaprl
pipo v kopalnici, ampak te prešine: morda je
žival lačna. morda bi pepsi, samo to imam,
sicer bi jo moral vprašati, ali jé tudi kaj iz
mikrovalovke. a pelikan pristane na doprsnem
kipcu beethovna, ki sem ga pred leti dobil
na dunaju, dobili so ga sicer starši, a so vsi
trije že preminili, zato je ostal meni. pelikan
ima rad klasično glasbo, to piše tudi v
živalstvu evrope. ne wagnerja, ker mu
predstavlja konkurenco, tudi čajkovskega ne,
ker je premil, šostakovič odpade, čeprav
za to ni posebnega razloga, tudi schloch,
olsen in tajaković, beethoven pa je nekje
v zlati sredini, čeprav bi tudi brahms ali
bach lahko konkurirala. pelikan to razloži
ob pepsiju – samo to imam. pazi, da ne
polije pijače po beethovnu. nato me
začne nagovarjati, naj mu prodam ta
kipec. skozme šinejo podobe srečne
družine izpred let, pelikan tega ne razume
povsem, pa mu zavrtim mojco pokrajculjo
s helidonove plošče in mu je všeč zelena
barva, zato razume. prosi me, če lahko
naročim še en tak kipec, saj sam še dolgo
ne bo letel na dunaj. živi v londonu, pravi, a
tja leti ponavadi preko grčije. seveda,
pomislim, grčija, antika, pelikani, homer,
pepsi, ribe. kombinacijo lahko izberete s
pritiskom na ustrezno tipko. tarifa je 0,006
evra na minuto + embalaža. dostavlja dhl.
razen beethovna. tistega dostavlja air france
po amazonovih tarifah. red mora biti. tudi
pri pticah.
II.
katrca, katrca, odmeva po hodnikih inštituta; vsi
vedo, da slovenski oktet spet snema. v šestnajstem
poskusu so zadovoljni in potem traja še tri ure, da
se poslikajo … ne vem, čemu tega ne poslikam še sam.
namesto tega povprašam, ali je v studiu dovolj
svetlo. kako naj bo v inštitutu svetlo, me premerijo
s čudnimi pogledi, studio ali ne, to zdaj sploh ni
pomembno, pomembna je akustika prostora. zapri
vrata, še rečejo, v samih telovnikih smo. grem, da
bi ne motil snemalnega procesa. pri izhodu srečam
ditko haberl, ki v sosednjem prostoru snema uglasben
ep don juan, byronovega, s poudarkom na desetem
spevu. (zgolj deset snemalnih ur ima na voljo.) (dvanajst!)
kartca, katrca, se še vedno sliši, očitno šestnajst poskusov
le ni bilo dovolj ali pa fotografiranje ni uspelo. božo
grošelj je katrce že sit. inštitut katrci naslednje leto
menda ne bo podaljšal pogodbe, a to je ne skrbi, saj ima
že obljubljeno službo na švedskem. le na oktet še
čaka: bo kaj ali ne. a dokončna odločitev je kernjakova,
on pride na inštitut šele ob osmih. kdo ve, čemu je
to relevantno.
III.
petnajst komajda brkatih skladateljev raztresa perje po prostoru, ki
še niti ni najet, kar je javna skrivnost. raztres poteka po načelu basovskih
ključev in potem fotografi ugotovijo, da je perje iz celofana. vonj ima
po kadilu, kar je spet javna skrivnost. basovski ključi nimajo pri tem
nobene besede, ker komajda dihajo od teže not, ki jim sledijo. brki
komajda brkatih skladateljev se zibljejo v različnih tonalitetah. nana
moskouri odpoje prvih nekaj partitur in vsi se strinjajo, da pavke v
aranžmajih nimajo česa iskati, sploh pa so preveč gobezdave; kaj pa
jih briga, kdo bo vso to reč najel! petnajst komajda brkatih skladateljev
poje »petnajst komaj mrtvih mož na krsti šestnajstega moža«, ki se še
ni izrekel o statusu: premiera mu ne diši, ni pa še dovolj star, da bi se
lahko zleknil s polno steklenico ruma. perje frči. ladja gori. drobna
ptičica pa žvrgoli, ali kako že gre tista pesem, ki jo nana moskouri
preskoči, ker ima sedemdeset in eno arijo dovolj, zlasti še, ker ni
nobena rimana in v njih ni zaslediti poezije, ona pa ne poje česarkoli.
raztres se konča z latinskim pregovorom. vrata se zaprejo z grškim.
»pijača in hudič sta jih spravila s sveta – juhuhu, juhuhu in polna
steklenica ruma«: na koncu celo v pravem razmerju psovk. čas za malico
pokaže besno nrav basovskih ključev; po malici jih povabijo v drugo
sobo na prigrizek, kar je grešno, je pa legitimno. teoretiki povejo,
da preveč hrane nikoli ne škodi. odtod pa potem tudi pride ples
petnajstih mož. pavke se vrnejo.
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
