/ 

Vztrajnost v životarjenju

Marko Pogačar – Bog ne bo pomagal, 2018, založba V. B. Z., prevedel Jurij Hudolin

 

Marko Pogačar je lokalno in globalno skoraj gotovo najbolj prepoznaven mlajši pesnik nekdanje Jugoslavije. Je pa tudi tudi idejno aktivna in vplivna, trendsetterska ter obenem moralno osrednja figura postjugoslovanskega literarnega polja, nemalokrat kritična do delovanja domačih literarnih institucij in dela piscev različnih generacij. Pa tudi ideoloških konjuktur in političnega stanja v svoji državi.

Naslov njegovega proznega dela, Bog ne bo pomagal, bi lahko interpretirali tudi realpolitično, saj zgodbe prihajajo iz jezika države, v kateri so še kako budni klerofašistični sentimenti in v kateri so se s podporo dela klera zgodili nekateri najhujši zločini proti človečnosti v zgodovini. Vendar Pogačar opozarja, da stvar nima zgolj te razsežnosti, temveč se opira v neki ontologiji, ki stavi na manko metafizične opore v Bogu ter ta manko želi pokončno preživeti.

To je proza, ki bi jo lahko opisovali kot prozo pesnikov. Kjer naracija ves čas razpada na koščke, kjer so dogodki nejasni in raztrgani ter razmetani po vejah jezika, ki stalno buhti. Jezik je pravzaprav tisti glavni junak in prek njega bitje, imenovano človek, določeno z jezikom, ki skuša preživeti v opustošenem simbolnem in materialnem univerzumu. Vztrajati, kot Beckettova pesniška proza. Vztrajanje zapisujočega in protagonista sta tu pravzaprav izenačena: napor pisanja je napor življenja, onkraj vsakih klišejev o “trdem pisateljskem delu”: ne gre za obrtniški napor (ki ga v primerjavi s preostalimi delavci pisateljem ne bi bilo več treba dokazovati), ampak za napor na višji, ja, rekli bomo, metafizični ravni – ne glede na to, če se s Pogačarjevimi prepričanji stirnjamo ali ne.

Liki bezljajo, vegetirajo v odsotnosti pomena, vegetirajo do okultnosti. Napor po vzpostavitvi kakršnegakoli smisla, smisla, ki bi omogočil naslednji grižljaj, je tudi napor v jeziku, napor vedno znova artikulirati nekaj, kar ima smisel, vedno znova spodleteti in poskusiti bolje. Seveda pa tudi ta odsotnost smisla, ta odsotnost metafizičnega oporišča ne more brez svojega zgodovinskega ozadja in ni naključje, da se kakšne zgodbe dogajajo tam na začetku devetdesetih, tik pred veliko travmo, ki je raztreščila nek javni simbolni red, kaos obdobja, v katerega se je rodila Pogačarjeva generacija, brezstalnost, prek katere je zakoračila v življenje. Vendarle dogajalni prostori in položaji niso epski, ne dotikajo se velike zgodbe, mala zgodba je njihov teren, še preden se je dogodila kot ideološka norma sodobnosti. To so male zgodbe samotnežev v socialističnih blokovskih naseljih, parov z njihovimi konvencionalnimi etapami, zavržencev, ki želijo umreti – v njihovih besedah se le redko znajde politika, če že, pa prej kot (navidez) spremljevalni pojav. Zgodbe tu morda sugerirajo, da je bil svet nesmiselen še pred velikimi modernističnimi podvigi, iz katerih je vzniknila Jugoslavija, da nobena velika ideja ne more, kolikor je dosledna in sofisticirana, nadomestiti votlosti smisla. A ne gre za postmodernizem, sploh tisti lokalni ne, Pogačar je preveč potopljen v jezik, preveč načitan in prevelik antifašist, da bi se prepustil sentimentalnemu liberalizmu, površnosti in občim mestom tukajšnjega postmodernizma, farsičnim ponovitvam nove romantike. Nasprotno, kar je vsakdanje, je najbolj neumljivo, skrivnostno, sestavljeno, razpršeno, nedumljivo skoraj do religiozne razsežnosti, ki se ji ta pisava upira.

Poleg vztrajanja bi bila naslednja beseda, ki bi jo smotrno uporabili v povezavi z zgodbami, životarjenje. Vztrajanje v životarjenju, ki je pravzaprav edino počelo človeškega življenja v takšnem svetu. Vendarle pa je to veselo vztrajanje v životarjenju: tu ni zagrenjenosti, neuresničene ambicije, ampak je prečiščeno životarjanje, kristalizirana mukotrpnost, mučenje kot nekakšen namen in ne sredstvo.

Drugi liki imajo imena neopredeljivega izvora in se znajdejo na obskurnih, nedomačnih krajih in s svojo a-topičnostjo zarisujejo neko globalnost, zapolnjenost horizonta z nesmislom, kar ob Beckettu seveda nekoliko spomni še na Kafko, to vsesplošno razpršeno in navidez na mnoge stvari aplikalbilno, izpraznjeno referenco, ki pa jo tu uporabljamo povsem resno – stvari res spomnijo na Kafko.

Te zgodbe je treba »žvečiti«. Kar se v njih dogaja, kjer se dogajajo, to se razstaplja v jeziku in se sestavlja z izdatnim bralskim naporom, ki se poveže z naporom pisanja. Zgodbe – mestoma neprebavljive, a jih je treba prebaviti – dokazujejo, da tudi v našem prostoru in času, tudi v tej generaciji, proza še ni mrtva, ampak vibrira v vsesplošni komerializaciji in komodifikaciji literature v sprejemljive produkte, ki ne izzivajo naše kognicije in ne trpinčijo naše duševnosti, temveč jo božajo s paleto nabora standardnih emocij.

Vseeno se na koncu lahko vprašamo – zakaj kriviti Boga, da temu svetu ne bo pomagal?