/ 

Zapis na orošeno okno

Marko Kravos – Marko Sosič – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
  

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

V slovo Marku Sosiču

22.XII.1958. – 3.II.2021.

Paradigmatičen je naslov prvega knjižnega dela Marka Sosiča: Rosa ne steklu. Bilo je pred tridesetimi leti, ko mi je mladi gledališčnik, z vidno avtorsko zadrego – kot vsakdo ob takem prvem koraku v papirnato javnost – izročil rokopis svoje kratke proze: »Ne vem, kaj boš rekel, in če je za kaj. A nisem mogel ne zapisati.« Tako se je izgovoril. Skušal sem se držati strogo, kot se uredniku pri založbi spodobi, čeprav sva si bila kljub petnajstim letom razlike blizu, kot ustvarjalca, ki jima je na skrbi tudi lastni človeški habitat. Ki v Trstu, v kramarskem in z nacionalnimi krastami bogatem mestu ni prav podarjena dobrina.

Bil je manjšinec že po tem, ker si je za poklic in poslanstvo izbral umetnost: filmsko, gledališko, leposlovno, kdaj tudi prevajalsko. Seveda je bil Marko tudi privilegiran, ker je bil rojen in življenjsko navezan na svoj obmejni, zamejni, včasih zatohli, vsekakor pa izzivalni Trst kot Slovenec v Italiji. In torej kot vezni člen ali kot pohodna trava … manjšinski osebek.

In tako je bila njegova pisava, njegov izraz vseskozi zvesti popis človeškega občutka krivde in nemoči ob zlu, nepredvidljivi usodi – a ne v protestnem tonu, z uperjenim kazalcem – pač pa kot sled na orošenem oknu. Že ta prispodoba v naslovu njegovega prvenca je starokopitna, a saj je bila taka tudi vsa njegova proza. Ko sem rokopis takrat prebiral, sem zaznaval zgoščenost, ostrino povedi, lirično prizadetost in globinsko etično čutenje avtorja, do katerega dotlej nisem bil bližnjik, saj naju je ločevalo petnajst let razlike. Odtlej pa je tovarištvo in sopotništvo raslo v prisrčen odnos. Ne bi rekel prijateljstvo. Ne jaz ne Marko za tako razkošje nisva imela časa. Preveč sva bila vpeta v skrb za kolikor toliko zdravo in bogato človeško okolje, onkraj nacionalnih, jezikovnih in svetovnonazorskih ali generacijskih pregrad. Izpostavil bi Markova prizadevanja za stike in komplementarno ustvarjalnosti med Italijani, Slovenci, Hrvati, pa poklicni čut za solidarnost med pisatelji, gledališčniki, umetniškimi posamezniki in društvi: tudi pri Društvu pisateljev, Društvu dramskih umetnikov, pri naši Vilenici, na Borštnikovem srečanju. Povsod ga je bilo polno, in pri tem je ostajal dejaven – a na nevpadljiv, zaseben način. Tak pač, kakršen je v globini osebno bil: rahel, pesniško zasebniški, obenem pa zaskrbljen in odgovoren.

In taka njegova osebna drža se je s silovito iskrenostjo, intimnostjo odrazila v njegovem opusu. Zaradi te osnove in snovi je njegovo delo iskreno, avtentično, sodobno – ocenjeno kot posebno dragoceno doma na Slovenskem kot v številnih drugih jezikovnih okoljih. Upravičeno: Balerina, balerina, Tito, amor mio, Ki od daleč prihajaš v mojo bližino, Kruh, prah in še katera od njegovi knjig z zgodbami o običajnih ljudeh z večnimi dilemami, bolečinami, skrbmi in nežnostmi predstavlja izpis, kroki na orošeno steklo današnjega časa. Hlapljiva sled humanega bivanja na steklu omogoča nam in zanamcem vpogled v človeško mizerijo in ganljivo človečnost ob spotakljivi vsakdanjosti.

Samo brezčutnosti ne, nam govorijo Sosičevi junaki. In njegova smrt, tako znenada pri 62-ih letih, nas ganjene nagovarja, da ohranjamo njegovo knjižno, gledališko, filmsko delo pri roki, pred očmi. Morda bom – in bomo – tako lažje prenesli ločitev in praznino, ki se je tega februarja odprla v rodnem Trstu in povsod, kjer ljudje ta čas živijo ob meji. Med tem in onim svetom, med tem in onim duhovnim prostorom, do katerih je treba ohranjati poti, skrbeti za tanke brvi. Tako kot je to počel Marko Sosič za časa zemeljskega, poslej pa še v svojem izpisanem življenju.

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

      

Marko Kravos – Marko Sosič – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju
(fotografija Damijan Simčič) Marko Kravos (1943), tržaški pesnik, prozni pisec za otroke in mladino, esejist in prevajalec (iz it., sr-hrv., špan. ter iz narečij), diplomirani slavist. Četrt stoletja je vodil založbo v TS, nato par let katedro za slovenski jezik s književnostjo na Univerzi v Trstu. Predsedoval je Zvezi slovenskih kulturnih društev v Italiji, tržaškima Slavističnemu društvu in Slovenskemu klubu, ta čas je predsednik Skupine – Gruppo 85 v Ts; za časa Cirila Kosmača in Mire Mihelič je bil tajnik DSP, med leti 1996-2000 pa predsednik slovenskega PEN-a. Izdal je 18 samostojnih zbirk, 15 knjižnih izdaj za otroke. Preveden je v okr. 30 jezikov. Prejel nagrado Prešernovega sklada, zlatnik poezije v Celju, v Italiji pa vrsto nagrad vsedržavnega pomena, leta 2017 tudi nagrado za poezijo Društva bolgarskih pisateljev.