/ 

ALOJZ REBULA (21. junij 1924 – 23. oktober 2018) – klasje in kruh

   

Težko si je predstavljati, da je Alojz Rebula nastopil pisateljsko pot v povojnem Trstu kot slovenščine nevešč: zaradi prepovedi šol in jezika na Primorskem. Toliko večja je bila zato njegova strast z materinščino po koncu vojne, ko je slovenščina lahko zaživela v javnosti in se ji je predal kot ustvarjalec. Opojenost samorastnika, ki se kaže v stilistični izdelanosti njegove pisave. A po drugi strani je tudi njegov življenjski kredo temeljil prav na jeziku, besedi. Ni se sicer mogel poklicno posvetiti literaturi, kot bi bilo po njegovi meri – v Trstu to zdaleč ni bilo mogoče, pač pa je zanjo živel dobesedno do zadnjega diha: pred nekaj tedni je v Trstu izšel njegov zadnji roman Ob pritoku Jangcekjanga.

Bil mi je profesor latinščine in grščine na klasičnem liceju, ob koncu petdesetih in začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, štiri leta. Ta čas je izdal svoj roman Senčni ples (1960) in pisal svoj veliki, veličastni tekst V Sibilinem vetru (1968). Bil je prevzet od klasične filologije in jo skušal kot nazor in estetsko mero prenesti na učečo mladež. A večkrat smo dijaki zlahka zaznali, da je prišel v šolo poučevat naravnost od pisalnega stroja…

V moj spomin se zdaj, ob smrti, vpisuje kot sejalec v primorsko književno prst po dolgi prisilni prahi /pustivu za časa fašizma, ko se na slovenskem zahodnem koncu ni moglo razviti za celo generacijo ustvarjalcev. In je bilo treba obnavljati mediteransko tradicijo v pisavi in obenem biti kompetitiven s sodobnimi literarnimi pojavi v soseščini in svetu. Imena Pregelj, Bevk, Gradnik, Gruden, Kosovel, Bartol, Kosmač nakazujejo, kako pomembno je bilo nadaljevati to dediščino na Slovenskem.

Po tej sledi in izročilu je Alojz Rebula ustvaril opus, ki je svetovljanski in starožiten obenem. Večkrat postavljen v davno zgodovino, a nič manj občutljiv do dilem individualca našega časa. Zavezan kraškemu bregu s svojo mikroklimo v vrtačah, prav tako pa razpet v vetru, ki prihaja iz globin človeškega in prenika do transcendenčne osi stvarstva. Prav slednje je dajalo Rebulovim književnim delom na Slovenskem posebno mesto.

Pred natanko dvema mesecema je umrl Ciril Zlobec: iz istega kraško sredozemskega okolja, z isto mladostno izkušnjo – in z enako odgovornostjo predan besedi, predvsem pesniški, pa tudi človeški in narodnostni identiteti. Obema sta bili prva popotnica italijanska kultura in umetnost. Zato sta v sebi tem lažje prepoznavala izvirno slovensko identiteto in način, kako z njo mehčati robove meja in omejenosti – in to danost bogatiti prav v razmerju do soseda.

Tako Rebula kot Zlobec sta jemala to kot priložnost, da si ustvarjalen v velikem svetu. In se, zvest samemu sebi, počutiš v njem doma in na svojem!

   

   

Marko Kravos
O avtorju
(fotografija Damijan Simčič) Marko Kravos (1943), tržaški pesnik, prozni pisec za otroke in mladino, esejist in prevajalec (iz it., sr-hrv., špan. ter iz narečij), diplomirani slavist. Četrt stoletja je vodil založbo v TS, nato par let katedro za slovenski jezik s književnostjo na Univerzi v Trstu. Predsedoval je Zvezi slovenskih kulturnih društev v Italiji, tržaškima Slavističnemu društvu in Slovenskemu klubu, ta čas je predsednik Skupine – Gruppo 85 v Ts; za časa Cirila Kosmača in Mire Mihelič je bil tajnik DSP, med leti 1996-2000 pa predsednik slovenskega PEN-a. Izdal je 18 samostojnih zbirk, 15 knjižnih izdaj za otroke. Preveden je v okr. 30 jezikov. Prejel nagrado Prešernovega sklada, zlatnik poezije v Celju, v Italiji pa vrsto nagrad vsedržavnega pomena, leta 2017 tudi nagrado za poezijo Društva bolgarskih pisateljev.