Marjanca Kočevar – pesmomat – izbrane pesmi

  


o, da bi mi zraslo
divje meso
me preraslo
podivjalo
me branilo pred menoj
in drugimi
ko bi se divji šipek
zatrnil v kožo
in se razcvetal rdeče
kot ljubezen

  

*** 

  

Vsi me poznajo tu doli

  

tečem po svoji
zarasli njivi
ne rodi več žita
voda ji prepeva
elegije
vsako noč
vsak dan
vsi
me poznajo tu doli
mesec
vrbe
in
ta zarasla pot

  

*** 

  

Innoncencia IV.

  

bel stolp
raste pred mano
s stoterimi odprtimi okni
srebrne šipe žvenketajo
v akustičnem prostoru
prsti se dotikajo
bleščavih sten
in mrak se gosti
po njem stopam
kot po gladini vode
ni čudež
resnica je
samo še vrata
odprem
nisem medeja
ki bi puščala
krvavo sled
vse je belo belo
brez krivde
a s kaznijo
magnezijeva luč
modrikasto gori
nad vodo
zora se s spreminja v ogenj
podstavek iz belega kamna
ostaja za mano
topel kot poletna reka
v plitkem snu
tega krhljivega časa

  

*** 

  

Dvojstvo

  

zapis v gubah
in jara želja
v razkoraku
prvi rezek vonj
spoznanja dvojstva
v nosnicah
tak droben srh
animaličen instinkt
v genu
in drget v drobovju
kot bi lačen volk
zagrizel v meso
v injasti obleki
sem ujeta
bele omele cvet
se zajeda v razpoko
vrh bisera iz pekoče soli
suha žeja v krvi spi

  

***

   


Kako ubesediti stradivarko?

ta pesem
je iz družine stradivark

besede so vse
iz delavnice mojstrov
prišepetavajo mi
družinske skrivnosti
zapečatene v mesing

a kako jih uglasiti
jim dati ton in telo

za koliko volčjih zim
muževnih pomladi
poletnih razplodenj
jesenskih smrti
da bo ravno prav

kakšna žima v loku?

jaz napenjam belo
lipicanci so jo
iz mladičev napredli,
zato so ti črni
zateglo nagnjeni
v nočni horizont

v njih vibrato usedlin
naloženih vame

ko se strun dotaknem
postanejo zlati prah
v pritajenem žarenju
mojih plemenskih živali

ki jih jezdim v kresnih nočeh
da bi razumela
njihovo pragovorico
in jo ubesedila
v pesem
o kateri vam govorim
že ves čas

   

    

Preostali prispevki in literatura na portalu Vrabec Anarhist