/ 

Naučila sem se, da mi je pri pisanju najpomembnejša svoboda 

Marija Andrijašević – Katja Šifković – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Marija Andrijašević , hrvaška pisateljica in pesnica.

Z njo se je pogovarjala Katja Šifkovič.

Tisto poletje, ko je gostovala na Dnevih poezije in vina, je bilo še posebej vroče. Spomnim se sopare, ki se je dan za dnem dvigala iz ptujskih kamnitih ulic in naju, kako se odpravljava proti ptujski Supernovi. Ker kam pa boš peljal pesnike na Ptuju? Ne vem točno po kaj sva šli, ampak pogovarjali sva se o starših, kako je vsem težko, ampak nekaterim res bistveno težje. Marija Andrijašević, najprej pesnica, potem pisateljica, mojstrica pisane besede je nedavno prejela nagrado T portala za najboljši roman Zemlja bez sutona (Fraktura, 2021), v katerem obravnava kompleksnosti spominjanja, družinske travme ter konca sveta. Nedavno je izšla tudi njena pesniška zbirka davide, svašta su mi radili.

   

Si pisateljica ali pesnica? Kaj si najprej?

Ker že dolgo ne pišem več poezije, se je tista pesniška identiteta, ki sem jo gojila nekoč davno, nekako sama od sebe umaknila v tišino. Letos, v začetku pomladi, pa sem se končno lotila pisanja pesniške zbirke, o kateri sem že dolgo razmišljala in jo končala nekje sredi septembra. Imenuje se Temeljenje kuće in bo izšla pri Frakturi naslednje leto. Pri tej zbirki mi ni pomembno le to, da subvertira in na novo piše priročnik o temeljenju hiše, vprašanju želje po lastnem domu in nezmožnosti, da bi jo dobil, ampak, da mi vrne tisto mojo pesniško navado, nekakšno pravico, da mi ni več neprijetno, ko me kdo poimenuje pesnik, ali ko vseeno razmišljam o sebi. Pri pisanju poezije in proze so velike razlike. Nekaj, o čemer želiš pisati v romanu in o tem razmišljaš en teden, boš o tem pisal naslednji dve leti ali nekaj mesecev. Pri poeziji dve leti razmišljaš o nečem, potem pa vse napišeš v enem tednu. Disciplina in način dela sta drugačna. Sta pa čustveni in ustvarjalni vložek enaka. Nikoli nisem čakala, da se mi pojavijo navdih ali motivi – delam vsak dan, tudi ko sem na dopustu. Gledam, opazujem, pišem, prepisujem. Zapravljanje časa, ko ga je tako malo, se zdi neverjetno razkošje.

   

Kaj pomeni pisati v tem trenutku?

Vztrajati v svojem in tujem vsakdanjem svetu navkljub. Ohraniti zdrav razum, kolikor je le mogoče. Tam, nekaj tisoč kilometrov stran, še vedno traja vojna v Ukrajini. Tu, pri nas, begunci in migranti še vedno poskušajo priti do svobode, pa čeprav v obliki tople postelje. Tukaj, v Zagrebu, od koder se odzivam na ta intervju, si feministična združenja, ki že leta delujejo pri zaščiti reproduktivnih pravic žensk in pravice do splava, vsak dan prizadevajo za to, da se nam ne bi zgodila Poljska oz. Amerika – da po Roeju proti Wadu ena za drugo zvezne države počasi padajo na vprašanje pravic do splava. Tukaj, prav tukaj, od koder pišem, pisati pomeni opozarjati vsak dan, dokler nam črke služijo.

   

Lahko živiš samo od pisanja? Je ta poklic breme ali dobro, pozitivno poslanstvo (ali blagoslov?)

Trenutno ne morem preživeti s pisanjem in ne vem, kaj bi se lahko zgodilo v prihodnosti, če bi bilo tako. To možnost bom pustila odprto, saj prihodnost s tega vidika pušča vse odprto. S pisanjem ne morem plačati niti stanovanja, komunalnih storitev, niti plačati za kakšno željo, ki se pojavi mimogrede. Lahko pa živim od pisanja v intimnem smislu – meni se zdi, da pisanje kroji način življenja in opazovanja sveta. Vse moje prioritete so, tako kot sama beseda, na črko p: pisanje, pes, služba (prev. posao), preživetje, prijatelji, postelja, prostor, potovanja … Mislim, da bo vedno neločljiv del mene, tako kot želja, da pridem v stik s svetom, da zahtevam od njega, kot zna zahtevati tudi on od mene.

   

Kaj vam pomeni Tportalova nagrada za najboljši roman?

Pomeni mi veliko, predvsem pa mi pomeni vrnitev pred občinstvo. Nekakšna prepoznavnost, ki s seboj prinese bralce, ki bodo morda bolj kot naslovnici knjige ali nekomu, ki že petnajst let ni bil aktiven na literarni sceni, zaupali žiriji. Po drugi strani pa mi je veliko pomenila tudi finančno, saj je zraven prišla še denarna nagrada, ki mi je za nekaj časa zagotovila eksistenco. Vem, da so verjetno že vsi naveličani poslušati, da so nagrade (samo) to – finančno zadoščenje za pisca. A na žalost so to pravila trga. Če bi pisateljem omogočali, da živijo od pisanja, menim, da bi mnogi pisali manj in posledično tudi manj pričakovali od nagrad in prevodov. Vpliv predlogov iz raznih natečajev bi zato tudi bistveno manj vplival na pisateljsko izraznost in da, literarni prostor bi bil bolj živahno mesto – imeli bi veliko bolj raznoliko in svobodno literaturo, da ne rečem bolj ekstravagantno, žanrsko in spolno raznoliko.

  

Kako si začela pisati Zemljo bez sutona? Je bil to dolg proces ali se je navdih za zgodbo zgodil v trenutku?

Roman sem resno začela pisati poleti 2017, takrat sem vsaj naredila nekaj prvih konkretnih korakov v obliki pisanja prvih poglavij. Leto prej sem napisala nek splošni sinopsis, o katerem sem razmišljala od diplome leta 2015, a nisem našla ne časa, niti energije, da bi vstopila v ta zamišljeni svet. Končala sem jo leta 2020 na Lastovu, kjer sem jo nenazadnje tudi začela pisati. Zgodilo se mi je torej točno to, kar sem omenila kot eno elementarnih razlik med pisanjem poezije in proze. Moram še omeniti, da je tisti splošni sinopsis popolna polomija – formulacijsko pisanje in pisanje, ki povzema, ni zame. Naučila sem se, da mi je pri pisanju najpomembnejša svoboda – moja svoboda osvobaja tudi moje junake.

   

Roman obravnava ekološko katastrofo – zanima me, kako pisati o koncu, ne da bi pisal o brezizhodnosti?

Skratka, sprejmimo, da se ne vrti vse okoli nas, da je to obdobje antropocena, v katerega smo prišli, resen ovinek.

    

Kakšno je tvoje mnenje o avtofikciji? Kako nujna se ti zdi?

Seveda je nujna, kot vsaka determinanta v literaturi. Ustvarja prostor za izražanje tam, kjer nekatere druge fiktivne zvrsti tega ne dopuščajo, ker niso fleksibilne glede marsičesa – od tradicionalnih okolij do elitističnih pogledov na določene literarne zvrsti in komu pripadajo itd. Mislim, da literarno ustvarjanje Annie Ernaux govori o nujnosti avtofikcije. Na primer, kako zelo se je od leta 1974 odprla tematika (notranjega) življenja žensk. Gre za dolgo in vztrajna pot, zlasti ko gre za literaturo, ki je v vseh pogledih družbeno relevantna in ne sloni na vprašanjih intimnega kot individualnega in zasebnega ter »navdihujočega«, temveč politično in družbeno relevantnega. Potrebujemo pa vso literaturo, ne le avtofikcije.

  

Česa se lahko danes naučimo iz literature?

Lahko se naučimo česarkoli, če si le dovolimo. Branje knjig pomeni branje sveta in pomeni branje časa, v katerem živimo. Ni treba, da nas literatura pretrese, dobro pa je, da nas opozori, nas prisili, da zmajemo z glavo, nas osupne, včasih celo premaga. Nas prisili, da živimo. Po drugi strani pa literatura ne zmore vsega, niti ji ni treba. Je pa težko družbi, ki je ne neguje.

 
Marija Andrijašević – Katja Šifković – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   
O avtorju / avtorici
Marija Andrijašević, pesnica, in pisateljica, mojstrica pisane besede, je nedavno prejela nagrado T portala za najboljši roman Zemlja bez sutona (Fraktura, 2021), v katerem obravnava kompleksnosti spominjanja, družinske travme ter konca sveta. Nedavno je izšla tudi njena pesniška zbirka davide, svašta su mi radili.