/ 

Štiri pesmi

   
Manca Klun – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

Manca Klun o poslanih pesmih

Pesmi so prišle do besede na različnih krajih, na klopi v parku, na postaji podzemne železnice ali v tišini doma. Nekatere so me s svojo nujo priti na plano presenetile, nekatere pa sem potrpežljivo čakala s prsti na tipkovnici.

 

***

 

Rosengarten

    

Razkazujem svoje bele noge, svoja bela stopala.
Vsak, ki gre mimo, pusti nekaj na meni –
spomin na bosa poletja mogoče,
mogoče samo blisk priprtih oči.

Nemščina počasi pada v uho, pred mano vstaja Thomas Mann
in njegovi nesrečneži (predstavljam si jih take),
pripenjam jih na ljudi, ki hodijo mimo.

V parku vonj prvih vrtnic, vonj nekdanjih meščanov v izbranih oblekah,
okrepljenih po dopoldnevu v toplicah, odtisi njihovih zadnjic na lesenih klopeh,
delam se, da med vojno niso bile uničene, da še obstajajo vezi, ki se jih da dotakniti,

med zdaj in takrat,

da so pokopana le trupla in ne ves svet pod prahom Vezuva,
da se premika vezivo stoletij, da nit ni le v zgodbah,
ti kamni so ostali, iz hiš nazaj v hiše v enakem zaporedju
iz nič, v zavetje, v dom,
njihov,
naš,
njihov.

  

***

   

Spreminjam se v množico neznanih obrazov

  

Stojim.
V čakanju utripam z ljudmi okoli sebe,
nekaj kratkih trenutkov nas poveže v isto gmoto vdihov in izdihov.
Nekateri kričijo, ko jih nosi gor in dol, kopljejo globoko vase in
iz sebe mečejo vse, česar bi se radi otresli,
mečejo na tla, ob stene, vame,
kot klike zimskih virusov
iščejo oči,
ki bi prenesle prenos,
ki bi prenesle premikanje
od znotraj navzven,
v bitja,
ki bijejo sede
na trdih kovinskih klopeh,
v trpežnih zamazanih pajacih,
belo pokapanih škornjih,
zgubani v gube,
se gubajo tudi v besedah,
ki jim kot po naključju
padajo iz ust, grla, požiralnika, trebuha,
kjer so ležale napol prebavljene napol izmišljene napol žive.
Zlogi, zalepljeni skupaj,
kot so se naučili,
nič več
kot to.
In oči,
ki še vidijo,
ne isto ampak enako,
oči, ki sledijo premikom teles,
toploti, ki jo oddajajo,
ki pomeni življenje,
ki utripa.

     

***

  

Uloviti sonce

  

Če hočeš uloviti sonce,
(če hočeš ubežati sencam)
se moraš sleči
kos za kosom
do golega,
da bi se posrkalo vate.

 

***

   

Sono un animale di vetro

   

S tisoč očmi, pripetimi na površino telesa,
jasna, prosojna,
da se vidi skozi in naprej v daljave,
segreta od sonca,
položena med njegove žarke,
iz dneva v dan
se napaja iz vira vesolja
na polici,
ki prenaša težo,
prenaša toploto,
z vseh strani objemajoč
stekleno žival.

       

     

    

Poezija drugih avtorjev in avtoric  

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

       

Manca Klun – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

    

    

O avtorju / avtorici
(Fotografija: Alessandro de Oliveira Bastos) Pesnica je v javnost stopila s haikuji, nato je pesmi objavila v Mentorju, Rukopisih, Literaturi ter zbirki Novi svet. Zadnje čase svojo poezijo dopolnjuje tudi z glasbo v projektu Vague Wanderer.