/ 

Birżebbuġa 2014

 

Malteška književnost je v središču letošnjega festivala Vilenica. Petra Semoliča, ki je z Immanuelom Mifsudom uredil knjigo Wara Settembru Antologija sodobne malteške književnosti,  smo zaprosili, da iz nje izbere najljubšega avtorja in avtorico.

 

 

Peter Semolič o izbrani pesmi Immanuela Mifsuda

Immanuel Mifsud je zagotovo prvo ime sodobne malteške književnosti. V svojih delih se loteva različnih tabujev malteške družbe, tudi v pesmi Birżebbuġa 2014, v kateri tematizira Sredozemlje oziroma podobo Sredozemlja, kot se je izoblikovala v malteški književnosti pod močnim vplivom britanske kolonialistične idealizacije Sredozemskega morja. V njegovi pesmi je pojem »Sredozemlja postal ambivalenten, saj so legende in miti obledeli vpričo nedavnih migracij Afričanov v Evropo, od katerih marsikdo tragično konča v morju.« (I. Mifsud, spremna beseda k antologiji Wara Settembru / Po septembru«).

 

 

***

 

 

Birżebbuġa 2014                               *(Briżebbuġa je vas na južnem delu Malte)

 

Odvežem trak, naj se vse razkrije.
Hitro zapreš oči ali pa se zagledaš v daljavo.
Nekje zunaj za oknom
polzijo mimo nenavadne podobe,
podobne čolnom, ki se zibajo na odprtem morju, obteženim s kriki
visokih mož, ki še nikoli niso videli takšnih voda;
ženske v osmem mesecu, s popki, štrlečimi proti obali;
utišani otroci, cmeravi dojenčki, ostanki kapljic mleka – nič več.

Hitro, stopi k oknu, zavonjaj val, ki prihaja
in ti zbudi lakoto po kruhu in paradižniku – rdečem, zrelem in okroglem.
Pojdi, zajahaj val, bogat z vonji, ki te kličejo,
te zgrabijo in te sučejo in te pustijo vrtečega se v grozi.
Zdaj počij na valu, vrnil ti bo mamo.
Obleka brez rokavov, klobuk z mehkimi širokimi krajci,
hrustljavi raki, ki jih je nalovila;
potem ti vonj vrne očeta, ki išče
morske ježke – gledaš ga, ko se potopi hudičevo globoko,
ko se vrne na površje, okomatan v hobotnice, ko skuša ostati na nogah,
medtem ko val še kar prihaja – zdaj izrisuje Gizzy, čisto veselje
v rožnatem bikiniju, resnično luč zaliva Birżebbuġa z njenim
bujnim oprsjem, in slediš njegovemu zibanju.
Kako sladko diši ta najbolj blažen med valovi.
Pogumno se zazri vanj, kako moder je! Kdo ve, kolikokrat
si se kot otrok vsako pomlad odkradel proč
in nestrpno naslikal modrino vala v svojo beležnico,
ko si si predstavljal, kaj vse naj bi ti prineslo poletje.
Hitro, stopi k oknu, ne poznaš smeri vala,
vrste kontejnerjev leže prežijo nanj v pristanišču,
da bi ga prestregli in zlomili, ga oropali moči.

In zlomljeni val se razbije … koliko dihov nosi?
Koliko vzklikov mami-mami-reši-me! reši me!?
Koliko solz, sloves, koliko smrti?

V zalivu Birżebbuġa moj otrok vzklikne:
»Poglej, kako svetlo je morje! Kot srebro!« … Strmi.
»Poglej! Vidiš, kako se bliskajo? Tam spodaj so ribe!«
In prosi, da bi šel v vodo preganjat se
s ciplji in oradami, prosi, da bi šel plavat z babicami; jaz pa
se bojim, da bi se kakšna zablodela želja, kakšne raztrgane sanje podrgnile ob naju,
naju požgečkale po podplatih, belih kot papir.
Ker to, moj dragi otrok,
ni morje, kot ga poznam.
Ko sem bil tvojih let, so vsi veliki pesniki pisali,
da se to morje ne stara; da se ne bo nikoli postaralo.
Večno modro je naše morje, so nam govorili.
Lahko so se potapljali za koralami brez kisikove bombe, brez potapljaške obleke.
In morje, v katerem so živeli, je bilo polno barve in polno glasbe;
omamno, svetlo, z morskimi vetrnicami; morje je pozvanjalo
z zvonovi, ki so skrivnostno doneli iz globin …
In verjel sem, kar so rekli.
In poveličevali so naše morje, ki kipi od zgodovine,
junake, ki spretno plujejo stoletja in stoletja;
o, koliko ladij in letalonosilk
in neštetih ribičev, bogov in kraljev
je želelo rešiti mornarje –
in, oh, koliko siren, ki so veselo prepevale
o sladkih pregrehah,
jih je želelo utopiti.
Pesniki so mi povedali vse to in prisluhnil sem jim in si beležil:
»naše morje je čista zgodovina«, verjel sem in pisal.

In potopil sem se kot riba vse do dna,
naj mi morje pove zgodbe, poljubil sem usta valov – bila so sladka.
In poln radosti sem se vrnil na površje: imeli so prav!
Prinesel sem s sabo prodnik in prgišče peska z morskega dna!
Dal sem ga pod vzglavje, da bi ponoči slišal,
kako me velika plamenka kliče: »Vrni se k meni, ostani tukaj.«

Toda danes, priznam: bojim se morja.
Ne ostrižev, orad in zobatcev, ki so nekoč svobodno plavali,
ampak nedokončanih knjig na dnu –
plašijo me:
visoki moški, ki še nikoli niso videli takšnih voda.
In noseče ženske, nabrekle, polnih maternic, za vedno zaprtih.
In lačni otroci, ki sprašujejo:
Kaj se dogaja? Kje je dom?
Vsi skupaj in vsak zase mi govorijo,
da se morje pesnikov stara.
Njegova svetlo modra barva brez dvoma vidno ugaša.
Korale so izginile in morske vetrnice, ki so ostale,
so potemnele še bolj od morskega dna.
Zato, če se že hočeš potapljati, oprtaj si kisikovo bombo
in pazi, da ne zaideš predaleč od obale.
Verjemi mi, teh voda ne boš prepoznal,
čeprav si jih že videl.

 

 

Po angleškem prevodu Maite Xerri prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič

(fotografija Radovan Čok) Vera Pejovič je slovenska pesnica in prevajalka, ki od leta 2004 živi v Luksemburgu.

(fotografija Nina Medved) Peter Semolič je pesnik, pisatelj, pisec radijskih iger, esejist in prevajalec. Je soustanovitelj pesniškega bloga Poiesis in ustanovni član Kulturno umetniškega društva Poiesis. Živi v Ljubljani kot svobodni književnik.

 

 

Immanuel Mifsud
O avtorju
Immanuel Mifsud (1967) je predavatelj književnosti na Malteški univerzi. Objavil je več proznih in pesniških knjig ter knjig za otroke, v malteškem jeziku je spesnil tudi nekaj izvirnih uspavank. Za svoje delo je prejel številne nagrade, tako nacionalne kot mednarodne, med drugim leta 2011 Evropsko nagrado za književnost. Njegova dela so prevedena v številne jezike, tudi v slovenščino (pesniška zbirka Prgišče listja in roman Jutta Heim obe deli sta prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič).