/ 

Posrandija

     
 
Barbara Skubic o izboru  kratkih zgodb za ciklus Poletje v Palestini
 
Kaj je palestinska književnost danes? Kdo in kje jo piše? Kaj jo navdihuje in kaj določa: jezik, tradicija, teme, dokumenti?  Za to predstavitev smo izbrali palestinske avtorje in avtorice, rojene po letu 1967, ki prozo pišejo v arabščini in večino časa živijo in delajo na Zahodnem bregu ali v Gazi. 
Maja Abu Al Hajat

       

Vse skupaj se je začelo z nepretrganim kričanjem – ostrim, jedkim kričanjem, tiste vrste, ki razjeda kosti. Čakali smo že več kakor pol ure in bila sem na tem, da sprožim svoj dnevni monotoni izliv preklinjanja, ki ga običajno začnem s preklinjanjem dne, ko sva se naselila v Jeruzalemu, nato se lotim dne, ko sva se poročila. Takrat gre Suhail navadno v protinapad in najprej prekolne dan, ko se je poročil z žensko z Zahodnega brega, potem pa vse okrog nas.

Jedkemu vreščanju ni bilo konca, še več, sledil mu je smrad, ki je ubil lakoto. Preverila sem. Širin je bila! Gora tekočega kakca, zabeljenega z vročim lulanjem. Tičala sem na zadnjem sedežu, v naročje pa sem imela stisnjeno Širinino ritko – in to bitje ni bilo niti videti nedolžno. V tistem trenutku ni bilo mogoče narediti nič. Daleč pred nami in za nami se je vila kača avtomobilov, ki so jezno hupali. Vsaj še kakšno uro se ne bo nič spremenilo.

Širin je začela tuliti v trenutku, ko sem jo namestila v avtosedež. Souhail je začel preklinjati dan, ko se je rodila, ta polulana smrklja s smrdečo ritko. Nato se je obrnil in spet zmerjal mene. Mene, mater, ki ni znala spakirati dodatne plenice, kakor to naredijo »sposobne« mamice, tiste, ki znajo iz svojih buhtečih borš potegniti natanko tisto, kar bo ritke njihovih otročičev ohranilo zdrave in čiste.

V tistem trenutku sem morala nekaj ziniti. Če bom povzdignila glas, ga bo morda to ustavilo in ne bo vztrajal. Odprla sem vrata avtomobila, da bi bilo videti, kakor da bom naredila nekaj norega, vendar ga ni to niti za trenutek ustavilo in mi je psoval očeta in mater in vse, ki so me kdaj poznali. Zvenel je kakor pokvarjena plošča, skoraj bi se zarežala, pa sem – kakor bistra, potuhnjena šolarka – raje umaknila pogled pred zdolgočasenimi pogledov potnikov v avtomobilih in začela brskati po prtljažniku in iskati pozabljeno plenico ali pa čisto navadno razcefrano cunjo, da bi obrisala, kar se obrisati da.

Našla sem samo prazne ovitke cedejev, plastične igrače in smeti – zmečkan papir in lepljive lizike. Razočarana sem odprla zadnja vrata in smuknila nazaj k Širin, ki je zdaj tako togotno vreščala, da je bila v obraz zaripla, kakor da je v vojni. Suhail se je poskušal pomiriti tako, da je v zrak puhal dolge vlažne izdihe, ampak je popolnoma ponorel, ko je eden od prežečih dečkov z mokro gobo in brisačo v roki udaril po avtu. Suhail se je zadrl dečku v obraz, da noče, da mu očisti usran avto, deček pa nazaj: »Kaj se pa dereš name, kreten!« in še naprej brisal vetrobransko steklo, potem pa vztrajal, da si zasluži pet šeklov, Suhailu navkljub.

Zadevo s petimi šekli je rešil deček, ki je končno popustil. V sporu z trmastim Suhailom, ki ga imam za največjega skopuha na svetu, je bil pametnejši. Avto se je premaknil za nekaj centimetrov, ampak Širin je še vedno vreščala. Od silovitega joka je v obraz pomodrela in tisti hip je kazalo, da bo za vedno umolknila, če ne bova česa ukrenila.

Takrat sem pomislila k vragu z vsem in se odločila. Nič ni kazalo, da se bo zgodilo to, kar se je. Z eno jezno kretnjo sem odprla vrata, pograbila Širin in jo položila na sovoznikov sedež, vrata zraven nje pa pustila odprta. Promet se je malo sprostil, ampak moje dejanje je onemogočilo kakršen koli premik stoječih avtomobilov za nami. Avtomobili so besno trobili, in še in še, dokler ni vsaka celica v mojem telesu prav tako hotela glasno zahupati. Dvignila sem sredinec in ga pokazala v vse smeri, da so lahko vsi videli, kako z mano ni šale. Nato sem ga pokazala še Suhailu, ki se je začel dreti in to ga je utišalo.

Njen kakec je bil zelen, nič podoben siceršnjim rdečerjavim kupčkom – posledica tega, da je jedla kremno juho iz molohije, polno česna in koriandra. Temno zelena je silila izza plenice ob straneh in spredaj, skoraj do vratu. Smrad je napolnil avto. Vse bi še nekako šlo, če ne bi Širin tako močno brcnila, da jo je z glavo vrglo na prestavno ročico, zelena brozga pa se je razlila vsepovsod. Končno sem ji slekla plenico in jo dala na tla. Morala sem se je znebiti, preden se začnemo premikati. Nobene posode ali škatle nisem našla, celo navadnega kartona ne. Plenico sem morala odložiti na kakšnem primernem kraju: vsi so buljili vame, nisem mogla izpasti kot divjakinja, je kratko malo zabrisati na bankino in oditi. Navdih je prišel od mimoidoče mačke: zagledala sem jo in pomislila, da moram plenico zakopati. Edino tako bom utišala tuleče hupe na nami. Ob robu ceste zraven ograje je bila zemlja mehka in primerna za kopanje. Kopala sem z rokami in glava mi je gorela od besa. Rila sem skozi živalske iztrebke in človeško scanje, kopala in kopala. Končno sem plenico posadila v zemljo in pazila, da sem skrbno skrila kraj zločina. Obrisala sem si roke in stekla v avto.

Širin ni nehala jokati, niti ko sem se znebila njenih kakcev. Izvlekla sem svojo – zeleno – osebno in vanjo vložila zdelano dovoljenje za bivanje; pri tem sem si ponavljala, kako bo Suhail zagotovo rekel, da potrebujem novo dovoljenje, ali pa naj vsaj to zalepim. Ustavila sva se pri nadzorni točki; Suhail je vojaku pokazal najine dokumente in dovoljenja, stopil iz avta, odprl prtljažnik za pregled, vse normalno, pobral dokumente in smo šli.

Širin je pred nama odcepetala v hišo. Bila je lačna, midva pa tudi. Pogrela sem kremno molohijo od včeraj in jedli smo.

Vsega tega se ne bi spominjala, če se ne bi naslednji dan nekaj zgodilo. Dan se je začel kakor po navadi, Suhail je z avtom pobral mene v službi in v Širin v vrtcu. Nismo prišli do nadzorne točke Kalandija, kjer so vladali osuplost, vzdihi in bizarnost. Suhail je ustavil dečka, ki nam je dan prej poskušal pobrisati vetrobransko steklo in ga vprašal, kaj se dogaja. In četudi deček najbrž še ni pozabil Suhailovega obraza, je lahko izdavil le »Posrandija, Posrandija«. S Širin v naročju sem izstopila iz avta. Prišli smo do kraja, kjer so se zbirali ljudje in strah me je postalo, saj so stali tam, kjer sem včeraj zakopala plenico. So vojaki to izvedeli in me zdaj hočejo prijeti?

Točno tam, kjer je bila zemlja dovolj mehka, so iz nje pognala tri drevesa – gigantska drevesa, ki so zrastla čez noč. Nemogoče, da bi jih kar čez noč kdo posadil. Vojaki so jih že od jutra poskušali izruvati, ta drevesa, obložena z belimi plenicami – prvo s takimi, porisanimi z medvedkom Pujem, drugo s plenicami z modrimi rožami in tretje s tistimi za večkratno uporabo. Vsako od dreves je imelo svoj vonj in barvo. Eno je bilo rumeno (driskasto, je rekel nekdo), drugo zeleno (in dobro sem vedela, od kod zelena), tretje pa je bilo zasušeno rjavo in je zaudarjalo po falaflu in gnilem fižolu.

Veje so se šibile od zrelih plenic, obilne letine, ki se je ni dalo obrati. Vsi so osuplo stali in samo vojaki so se smeli približati drevesom, v poskusu, da bi jih izruvali.

»Poklicali so specialne enote,« je rekel tip, ki je stal zraven Suhaila. »Očitno terorizem. Že od jutra nobeden od vojakov ne zdrži ob nadzorni točki. Smrad je mogoče strupen, živčni plin, pravijo.«

Ekipi ni uspelo obvladati visečih plenic. Pobrali so vzorce, jih položili v epruvete, nato pa epruvete v bele kontejnerje. Vzeli so vzorce lubja in okoliške prsti.

Mediji so analizirali dogodek po dolgem in počez. Skrivnostna drevesa, ki so zrastla iz nič. Zimzelena drevesa, ki dnevno obrodijo na stotine s svežim kakcem prepojenih plenic?

»Analize kažejo, da na tem kosu zemlje rastejo tri vrste plenic,« je poročal moški v sivi obleki in s cvetlično kravato in poudaril, da gre pri eni vrsti za ceneno prepuščajočo, vse tri pa so magnet za muhe iz celotne regije, in da vsako približevanje omenjenemu področju privede do takojšnje zadušitve zaradi smradu. Pričakovati je, da se bodo v odsotnosti takojšnje in radikalne rešitve razširile kuga in druge bolezni. Drugi so fenomen pripisovali genskim mutacijam, do katerih je prišlo v prsti, zaradi reakcije kakcev z atmosferskim pritiskom, gostoto in fuzijo.

Okupacijski vojaki so se bali za svoja življenja. Mnogi se niso hoteli vrniti na delo, kljub sankcijam, ki so jih doletele.

Mi pa nismo nikoli spremenili svoje poti. In mnogi drugi tudi ne. Neprizadeto smo šli vsak dan mimo »Posrandije«, in nikoli se nismo pozabili zahvaliti dobrim posranim drevesom, ki so nam tako zelo olajšala življenje.

Včasih smo zaprli okna avtomobila, včasih pa ne. Smrad zunaj se ni bistveno razlikoval od tistega znotraj.

 

  

    

Kratke zgodbe drugih avtorjev in avtoric 

Prevedla Barbara Skubic

Barbara Skubic se je po končanem študiju dramaturgije odpravila po svetu, prišla pa je do Kaira in tam ostala. Domov se je vrnila šele, ko je znala toliko arabsko, da je lahko začela prevajati. Leta 2006 je za prevod romana Pot med palačama (*cf. 2006) egiptovskega nobelovca Nagiba Mahfuza prejela nagrado za najboljšo mlado prevajalko. Leta 2108 je bila v žiriji za nagrado IPAF. Vmes je prevedla zajeten kupček knjig iz angleščine in arabščine. Živi in dela na več krajih, večinoma v Ljubljani. 

   

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

         

     

Maja Abu Al Hajat
O avtorju
Maja Abu Al Hajat se je rodila v Bejrutu in živi v Jeruzalemu. Objavila je tri pesniške zbirke, številne otroške zgodbe in štiri romane. Vodi Palestinsko pisateljsko delavnico, ustanovo, ki skuša spodbuditi branje v palestinski skupnosti s projekti kreativnega pisanja in pripovedovanjem zgodb z otroci in učitelji.