»Kar pridi, nisem podvržena okužbam, pa naj gre za prehlade ali ideološke nevšečnosti.«

Kdaj sem se prvič srečala z Jolko Milič, se ne spomnim. Verjetno je bilo v mojem osnovnošolskem ali srednješolskem obdobju na dogodkih v Kosovelovi knjižnici Sežana. Osebno sva se spoznali šele v mojih študentskih letih, ko sem se začela ukvarjati s poezijo. Ves čas sem občudovala njeno delo, sposobnost, jasnost in neposrednost izražanja, predvsem pa polemičnost. Želela sem ji biti podobna, a sem kmalu ugotovila, da je Jolka ena sama in neponovljiva. Spoznanje je bilo zame seveda boleče, a pri Jolki sem vedno dobila tolažbo, včasih na tak neposreden način: »No, ker sva že pri obupu, včasih je koristno, da tu pa tam malce zdvomimo vase, saj prevelika gotovost nas dela arogantne in zoprne in škodi tudi naši kvaliteti. Le predolgo ne sme trajati in niti gojiti ga ne smemo, ker s tem postane nekakšno odvečno breme. Če nas komarji pikajo, je boljše, da se pred njimi zavarujemo, kupimo kakšen repelent, ki nam pomaga, da se ne vdajamo obupu.«

Leta 2006 sva se pogosteje družili, ko se je lotila prevajanja moje pesniške zbirke v italijanščino. Pri Odtenkih v medprostoru/ Sfumature nello spazio intermedio (izdana 2007). Nisem bila ravno ‘odlična učenka’, svojo ‘učiteljico’ sem pogosto spravila v obup, ker sem se izmikala njenim vprašanjem. Nekaj let zatem pa je Jolka ugotovila, da sem le dosegla napredek, čeprav sem občasno potrebovala njeno tolažbo. Časa je vedno primanjkovalo obema. Velikokrat sem ‘skočila’ k njej le za pet minut, a teh pet minut se je raztegnilo na dve uri, ki sta minili kot zvezdni utrinek. Leta 2018 mi je pisala: »Torej pri meni velja še vedno dom odprtega tipa, z malo varianto. Od desete dopoldne dalje do 19. ure zvečer se lahko kdorkoli oglasi, ne da bi se sploh najavil. Do desete malo pospravim svoj brlog, a na žalost nobeden niti ne opazi izboljšave. Nikomur pa ne dam metle in cunje za prah, tako da lahko prideš mirnega srca. Te bom vesela, samo po sebi umevno.«

Pogosteje sva se srečevali v knjižnici, ki je bila Jolkin drugi dom. Nikoli ne bom vedela, ali je bilo naključje ali del načrta, da je Jolkina članska izkaznica nosila številko 1. Jolka pa ni bila zgolj njena članica, strastna bralka, vneta obiskovalka, goreča oboževalka, bila je njena zunanja sodelavka in ambasadorka. Prav po njeni zaslugi se Kosovelova knjižnica Sežana ponaša z bogato zbirko poezije, po čemer se razlikuje od drugih splošnih knjižnic. Veliko knjig smo naročili na osnovi njenega predloga, veliko pa nam jih je tudi podarila, zato ker, kot je zapisala: »(J)az imam navado, da podarim knjižnici vsaj en izvod, ko jih nimam veliko na razpolago, ko jih imam več, pa sem vam vedno z veseljem dala več, kakšen izvod tudi za podružnice /…/ ker vi in moj arhiv so prvi dobitniki.«

Dokler je lahko, se je udeleževala dogodkov v naši knjižnici in v njih aktivno sodelovala z vprašanji in komentarji. Zlasti navdušena je bila nad mladimi ustvarjalci. Ko je večer izzvenel, se je po navadi hitro odpravila domov, v svoj prevajalski svet. V njeni sobi je gorela luč vse do jutra, kajti »čas vse hitreje frli, da mu nismo na splošno več kos.«

Knjižnica je izdala tudi nekaj njenih del, med katerimi velja izpostaviti pesniško zbirko v Sežani rojenega pesnika Danila Dolcija Ne znaš izbirati/Non sai schegliere (2010) ter knjigi z verzi njej ljubega Srečka Kosovela Misli in prebliski in še marsikaj ter Ne vprašaj me, kaj je življenje, živi! (2013), s katerima je knjižnica obeležila 65-letnico ustanovitve in 50-letnico poimenovanja.

Jolka Milič je svetu približala slovensko pesniško besedo. Velikim pesnikom so se pridružili tudi pesniki s Krasa in primorskega prostora. Prav po njeni zaslugi so prevodi pesmi članov Literarnega društva Zlati čoln in Združenja književnikov Primorske predstavljeni v kar nekaj zbornikih, za kar smo ji neizmerno hvaležni.
In zdaj je odšla. Nekam daleč.

A je bolj kot kdaj v naši bližini, v nas in z nami.

Beseda hvala je premalo za vse, kar nam je pustila.