/ 

PCT – Potential Civil Threat

Luna J. Šribar – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Luna J. Šribar o poslani kratki zgodbi

Ponavadi se v svojih zgodbah ne posvečam trenutnemu dogajanju, ampak bolj univerzalnim temam. Dandanes, ko rek, da je resničnost bolj nenavadna kot fikcija, še kako drži, pa so razmere vsekakor nagovorile mojo zgodbarsko plat.

  

*** 

  

PCT – Potential Civil Threat

  

Že ob jutranji kavi, kot ponavadi se je zbudil prvi in družini pripravil zajtrk, so se mu roke tako tresle, da je skodelica kot ponorela šklepetala po porcelanastem krožničku. Ni se mogel umiriti, napetost je naraščala iz minute v minuto. Ščemenje in pritisk v čelnem režnju, plitko dihanje, preskakujoče bitje srca.

Hitreje je stopil po ulici, da bi vsaj malo razgibal telo in z njim sprostil tudi um. Za kanec bolje se je počutil, ko se je usedel in je motor avtobusa pomirjajoče zabrnel pod njim. Pred časom je sklenil, da bo iz ekonomskih in ekoloških razlogov uporabljal avto le še, ko bo nujno.

Ko je hodil proti grozeči sivi zgradbi, je pritisk v njem spet začel skokovito naraščati. Še nikoli ni počel česa takega. Vedno je sledil pravilom in delal to, kar se je pričakovalo od njega. Nič več in nič manj. Vse življenje. In ponosen je bil na to, še nikoli ga ni prešinilo, da bi lahko karkoli počel drugače. Do zdaj, ko se je zaradi vsega, kar se je dogajalo, droben glasek v njem uprl in postajal iz dneva v dan močnejši. Ne, to pot bo naredil, kot sam hoče.

Pred usodno odločitvijo cel teden ni spal, niti pomirjevala niso mogla opraviti svojega. A navsezadnje se je odločil in žena ga je pri tem podprla. Življenje se lahko v trenutku spremeni. To mu je zdaj postajalo vse bolj jasno.

Niti prijazen pozdrav sestre v čakalnici, ni pomiril naraščanja napetosti. Srce mu je bilo kot ponorelo, gotov je bil, da ga slišijo vsi v čakajoči. Le na hitro jih je ošinil, nikomur se ni upal pogledati v oči. Izročil je sestri zdravstveno kartico, ob tem ga je oblila rdečica, roka pa se mu je tako tresla, da ga je ona zaskrbljeno pogledala in mu svetovala naj raje sede. A prost je bil le še en stol in res ni hotel odžirati mesta komu starejšemu, ki bi se morebiti želel odpočiti. Po enournem čakanju in prestopanju ob steni, ko si je vmes že vsaj petkrat premislil in se že skoraj nameril proti izhodu, ga je zdramil blag sestrin glas.

»Gospod Polpol, lahko vstopite.«

Dvignil je glavo, se spogledal z njo in takoj umaknil pogled.

»Gospod Polpol na vrsti ste.«

Zdaj ni bilo več poti nazaj. V tistem trenutku, ko je bil od stalne napetosti že povsem izmučen, se je odločil sprejeti svojo usodo, pa karkoli mu je že namenila. Sklonjen je stopil skozi bela vrata proti svetlobi.

Doktor je imel kljub zgodnji uri prižgano majhno namizno lučko, tako mrakoben dan je bil.

»Prišel sem da …« Zataknilo se mu je, ni zmogel povedati do konca, a doktor ga je odrešil.

»Brez skrbi. Kar sedite.« Njegov blag glas je deloval nanj pomirjujoče. Odleglo mu je, začutil je, da človeku lahko zaupa.

»Cepljenje kajne gospod Polpol?« ga je zvedavo pogledal doktor.

»Eh, khm …« je zajecljal gospod Polpol, srce mu je spet začelo ponorelo biti.

»Ni problema,« se mu je spet odrešujoče nasmehnil doktor, »vem zakaj ste tu.«

Vstal je izza svoje mize, ob čemer je njegov stol žalobno zaškripal. Radoživo je stopil do vitrine in si nadel očala, ki jih je potegnil iz žepa halje. Odprl je steklena vratca, s prstom podrsel čez vrsto miniaturnih stekleničk označenih s številkami in ven potegnil tisto z rdečim pokrovčkom. Obrnil se je h gospodu Polpolu in ga toplo pogledal iznad očal. Igrivo je potresel s stekleničko pred njim in pomignil proti umivalniku. Stopila sta tja, doktor je odprl stekleničko in izlil tekočino. Opazovala sta kako se je zavrtinčila v odtok lijaka skupaj z vodo iz pipe.

»Opravljeno,« je prikimal doktor in obeh se je dotaknila svečanost tega trenutka, da sta za nekaj časa pomolčala.

»Sestra vas vpiše v register,« je le prekinil tišino doktor, »in to je to.«

Ko je gospod Polpol potegnil ven svojo karirasto denarnico, da bi poravnal storitev, ga je doktor še enkrat presenetil.

»Lahko plačate tudi s turističnimi boni, če vam je lažje.«

»Kako krasno!« je vzkliknil gospod Polpol, ki kar ni mogel verjeti, da bo celo prihranil pri že tako okrnjenem družinskem proračunu.

»Ampak,« ga je vseeno zaskrbela dobrobit prijaznega doktorja, »turistični boni se lahko prenašajo le med ožjimi družinskimi člani.«

»Brez skrbi, gospod Polpol,« ga je pomiril doktor. »Imam zveze tudi tam.«

Ko sta si bratsko, kot da se poznata že vrsto let, segla v roke, se je iz čakalnice nenadoma razlegel hrup, sledil mu je še visok, vznemirjen sestrin glas, ki ga je takoj ukazovalno utišal moški glas. Še preden sta se doktor in gospod Polpol zavedla kaj se dogaja, so se vrata tako sunkovito odprla, da so tresknila v steno, skoznje pa so se sočasno skušali zdrenjati trije širokopleči možakarji v popolni bojni opravi. Črni neprebojni jopiči, črne hlače, visoki škornji, s črnimi maskami čez obraz skozi katere so brezkompromisno žarele le oči.

»KSE,« je zašepetal gospod Polpol in ni vedel ali bi se onesvestil kar zdajle ali bi počakal še nekaj trenutkov.

Tudi doktorju je bilo v hipu jasno, da sta doživela vdor nikogar drugega kot same Kronske specialne enote.

»Doktor Nevaks, obveščeni smo bili,« je zagrmel najširši izmed moških, ko se jim je eden za drugim le uspelo preriniti v ordinacijo. Glas se je povsem ujemal z njegovo srhljivo podobo.

Doktor je zbral vso avtoriteto, kar jo je v tistem hipu premogel in se vzravnano postavil pred specialca.

»Nimate pooblastil kar vdirati,« je rekel mirno, a odločno.

Specialec ga je premeril z bliskajočim pogledom.

»Imamo jasen indic, da prihaja tu do kriminalnih aktivnosti.«

»To je zdravniška ordinacija,« je rekel doktor Nevaks, čeprav je vedel, da je KSE-jevcem to še kako jasno.

»In tole je prazna steklenička,« je z železnim glasom presekal gost zrak glavni specialec.

Vzdignil je stekleničko z roba umivalnika in jo podržal vsem na očeh.

»Igle pa ni nikjer,« je dodal tisto, kar je bilo jasno že na prvi pogled.

Doktor je zajel zrak: »Nobenih pravih dokazov nimate.«

A KSE-jevcem ni bilo več do razpravljanja. Čas je bil, da preidejo na naslednjo fazo.

Gospod Polpol, ki je do zdaj le otopelo opazoval dogajanje, se je kar naenkrat znašel v središču pozornosti. Akcija je bila usklajena, kot bi jo pred tem vadili dneve.

Težki škornji s škripali po parketu, ko se mu je glavni specialec grozeče bližal.

»Imam ženo in dva otroka!« je s piskajočim glasom vzkliknil gospod Polpol in stopil korak nazaj.

»Ste potencialna grožnja, upornik,« je trdo pribil specialec.

»Imam službo in psa,« je še bolj negotovo zajecljal gospod Polpol.

»Ogrožate sebe, družino in družbo,« se ni pustil zmesti specialec.

Gospod Polpol je zadel ob mizo za preglede. V naslednjem hipu se je že znašel z licem pritisnjenim ob mizo v železnem prijemu specialca. Njegov razum je na tej točki zablokiral, ni mogel več predelovati dogajanja, vse skupaj je postala zmes bolečine in zvokov. Škripanje vratc vitrine s cepivi, trganje rokava njegove srajce, zvijanje druge roke za hrbet.

Glavni specialec je dvignil roko, sončni žarek, ki je ravno tisti trenutek prebil oblake se je zalesketal na konici igle. Že naslednji trenutek jo je zabodel gospodu Polpolu v roko.

Krik, ki se je izvil iz njega je zamrznil kri vsem v čakalnici.

»Vi niste usposobljeni za cepljenje!« je zakričal doktor, ko je specialcu prepozno skušal potegniti prazno injekcijsko iglo iz rok.

»Smo!« se je glasil odločen odgovor. »Imamo Odlok!«

Iz žepa je potegnil trikrat zganjen papir in ga pomolil doktorju. Ta ga je ošinil in premagano sklonil glavo.

Gospod Polpol se je mehak kot cunja, s popolnoma prazno glavo sesedel ob mizi.

Glavni specialec se je obrnil k mlajšemu kolegu: »Sporoči na Vrh, da je PCT obvladan.«

»Preboleli, cepljeni, testirani?« ga je zmedeno pogledal novinec.

»Daj ne seri,« je revsknil glavni. »Zabeleži si že kode, če si prebutast, da bi si jih zapomnil. To je Potential Civil Threat.«

»A,« je prikimal mlajši, ki pravzaprav zaradi neznanja tujega jezika, še zmeraj ni razumel ničesar. A odločil se je, da ne bo več spraševal, ampak bo kot ponavadi rajši samo pokorno sledil navodilom. Vedel je, da je odločitev prava. Bili so na misiji in nič jih ni moglo zaustaviti. Družbo bodo rešili pred pogubo, pa naj stane, kar hoče.

Tako ponosno je premišljeval, ko so zapuščali sivo zgradbo in pred seboj vklenjena potiskali oba kriminalca s črnimi kapucami čez glave.

Zapisano septembra 2021, med četrtim valom epidemije koronavirusa

 

Luna J. Šribar – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.    
O avtorju
(fotografija Šimen Zupančič) Življenje in medčloveške odnose jemlje z rezervo. Zelo resno jemlje svojega psa, mačka in seveda pisanje. Ker se ji je vsakodnevna stvarnost od nekdaj zdela smrtno nevarno dolgočasna, nikoli ne preneha brskati globlje, pa najsi to pomeni obsedeno branje, pisanje ali ustvarjanje alternativnih ekonomskih skupnosti s socialno odrinjenimi ljudmi. Njen romaneskni prvenec Starinarnica je izšel v začetku leta 2018, piše in objavlja pa tudi kratke zgodbe.