Vsi tisti, ki radi žrejo, in druga veseljaška bitja

Milan Dekleva je bil avtor v fokusu Vilenice 2021. Luna J. Šribar predstavlja njegova dela za otroke.

Strahožer, knjigožer in palačinkožer …

Z vsemi temi, ki tako radi žrejo, se sooči deklica Lili, skupaj z njo mladi bralci, bralke in vsi ostali, ki se »zažremo« v opus del za mladino in otroke Milana Dekleve, sicer letošnjega avtorja v fokusu festivala Vilenica.

Osredotočila sem se na slikanice; pisateljev opus del za mladino in otroke je sicer obširen in sega tudi na polje kratke proze in poezije. Dela v grobem lahko razdelim na tista, ki kar kipijo od fantastičnih, ravno prav srhljivih likov, za katere se dozdeva, kot da bodo zdaj zdaj poskakali ven iz strani (Strahožer, Palačinkožer, Knjigožer, A so kremšnite nevarne), in tista, ki nam ob prebiranju umirijo dihanje, saj so junaki, junakinje počasne, melanholične narave (Rahlo pegaste sanje, Mala Alma na veliki poti).

Živahnejša dela gradijo na suspenzu; mladi bralci in bralke se skupaj z glavnimi liki, večinoma junakinjami, srečujejo z nenavadnimi bitji. Njihovo domišljijo vzpodbuja uporaba kreativnih »izmišljivk« (besed, ki jih ne boste našli v slovarju). Glavni junaki in junakinje so liki, s katerimi se mladi bralci lahko poistovetijo. Gre za radovedne otroke, ki se kljub začetnemu strahu podajo v raziskovanje, si, če je potrebno, priskrbijo stvarno ali domišljijsko podporo, in se na ta način soočijo s problemi. Nazadnje jih razrešijo, včasih ne le zase, ampak za celo družino. Stranski liki so bolj ali manj odgovorni odrasli, ki znajo otroku nuditi pravo mero utehe ali ga spodbuditi k raziskovanju, včasih pa tudi sami potrebujejo rešitev.

V trilogiji vseh »požrešnih«: Strahožeru, Knjigožeru in Palačinkožeru (vse te knjige so izdane pri založbi Morfemplus) nam Milan Dekleva skupaj z ilustratorko Suzi Bricelj pričara svet zabavnih pošasti in deklice Lili. Pri soočanju s pošastmi ji pomaga prijatelj strahec iz omare. V Palačinkožeru (Morfem, 2020) jima sicer ob strani stoji tudi oče, ki je v drugih dveh delih le obroben lik. Niti slučajno se namreč ni lahko spoprijeti s tem, da ti zginevajo palačinke, pa najsi si odrasel, kaj šele otrok. Izkaže se, da je skriti tat iz takšnega testa kot so palačinke, njegove oči so kot jajca, usta pa črna kot čokolada.

Če jim palačinkožera uspe odkriti, pa je v Strahožeru (Morfemlus, 2016) zadeva bolj zagonetna. O strahožeru vsi le govorijo, a ga v resnici nikoli ne odkrijejo. Jasno, saj je za tiste strahove, ki si jih ustvarimo kar sami, rešitev prav tako znotraj nas. Lili se s čarobno besedo –strahožer – ki ji jo zaupa oče, preden se odpravi od doma, tako pogumno zoperstavi vsem strahovom, vključno s pošastnimi domačimi pripomočki. Ilustracije Suzi Bricelj prepričljivo pričarajo strašljivo samotno občutje, ko se človek v primerjavi z vsem, kar ga obkroža, počuti tako majcenega. Lili v omari najprej naleti na strahca, za katerega se izkaže, da je prav bedno samoten in prestrašen. Pisatelj tako spretno zaigra na empatijo bralca, bralke, pokaže, da so tudi tisti, ki se jih bojimo, velikokrat sami in prestrašeni. Deklica izve, da se strah prav zares boji strahožera, čeprav ga ni še nikoli videl. Dekleva v nadaljevanju zgodbe naredi preobrat, saj se strahec nenadoma kar strinja, da bosta poklicala strahožera, če ju kdo napade, čeprav se ga je prej bal. Potem v kopalnici naletita na omelo, ki se strahca tako ustraši, da se polula. Pravzaprav misli, da je to strahožer, očitno se ga bojijo prav vsi. Ko se nesporazum pojasni, gredo naprej, kjer v kuhinji »ukrotijo« še grozni mešalnik, ki je prepričan, da so ga napadli sami strahožeri. Odprejo se vrata in vsi v grozi zakričijo: »Strahožer!« Tudi ata, ki vstopi, je tako zaprepaden, da pade na tla. Čarobni izrek res deluje.

Mala Lili se tekom zgodbe torej sooči z vsemi strahovi, najsi gre za pravi strah ali domače predmete; vsi se bojijo nečesa, česar niso nikoli videli. A važno je predvsem to, da deklica zdaj zna obvladati svoje strahove, kar lahko mladim bralcem in bralkam pomaga pri soočanju z lastnimi.

Pisatelj je skupaj z ilustratorko Suzi Bricelj ustvaril še enega, ki rad »žre«. V Knjigožeru (Morfemplus, 2018) oba glavna protagonista – Lili in strahca iz omare že poznamo. Če je bil v Strahožeru od odraslih likov prisoten le Lilijin oče, ima tokrat glavno vlogo odraslega njena mama, slikarka. Ata je prisoten ali bolje rečeno, zaznavno odsoten le na začetku, saj je povsem zabubljen v knjige. Lili tako od mame izve, da je njen ata pač knjigožer. Na naslednjih straneh se z deklico odpravimo v vrtec, kjer so nekatere knjige naluknjane, imajo oslovska ušesa ali so pomendrane. Lili je takoj jasno, da na delu niso bile niti miši, ne osli, ne sloni, ampak knjigožer. A ker si ga ne upa poiskati sama, drugi dan vzame v vrtec svojega prijatelja strahca. Medtem ko drugi otroci spijo v igralnici med knjigami res odkrijeta knjigožera., Z velikanskim gobcem in velikimi zobmi je prav srhljiv. Ko se strahec in knjigožer zagledata, se pošteno prestrašita drug drugega in zbežita vsak v svojo smer. Potem se le vsi skupaj spoprijateljijo. Ko pride ponjo v vrtec mama, jo Lili prosi, če gre lahko z njimi tudi knjigožer. Skupaj se odpravijo domov. V slikanici sem pogrešala le večji zaplet, ki bi se lahko zgodil med glavnimi protagonisti Lili, knjigožerom in strahom. Knjigožerova vloga bi bila lahko večja, konec koncev je požrl ogromno knjig in bi na neprisiljen način lahko malim bralcem in bralkam povedal marsikaj o njih. Recimo, zakaj ima nekdo tako rad knjige in kaj se zgodi, ko jih toliko požre.

A so kremšnite nevarne (Mladinska knjiga, 1997) je slikanica z daljšim besedilom in tudi tematsko namenjena malo starejšim otrokom. Razpoznaven stil ilustracij Zvonka Čoha, značilne frnikulaste, izbuljene oči in štrleči nosovi se mojstrsko ujamejo z vsebino, ki je na trenutke groteskna in vsekakor daleč od običajnega. Da nas utegne doleteti tak odmik od poznanega sveta, nas opozori že vabljivo nenavaden naslov. Že na začetku vpademo v na prvi pogled običajno konstelacijo starejše pubertetniške sestre Nine, ki ima do svojega brata Jureta nestrpen odnos. Razumljivo, saj ima za opraviti toliko pomembnejših stvari. Zadeva se takoj zaplete, saj Jure hip za tem, ko iz omare preveri, ali so kremšnite nevarne, pojasni, da ni Jure, temveč Egregor II. s planeta Xerox. Tu pa je po pomoti. Seveda se sprva zdi, da gre le za smrkavčevo zafrkancijo. Hitro pa nam postane jasno, da je zadeva še kako resna, saj sta Jure in Egregor II. dejansko zamenjala telesi in se je tako Jure znašel na Xeroxu. Osnovna ideja, da se v človekovem telesu naseli bitje iz vesolja, je pravzaprav grozljiva in je najbrž ravno zato večkrat kot v otroških zgodbah, uporabljena v grozljivkah. A vendarle se, v vsaki, tudi v otroški knjigi, prileže nekaj dobro odmerjene srhljivosti, tako da bralca in bralko ta zaplet zagotovo potegne. Egregor II. hitro pomiri šokirano Nino, saj ni prav nič nevaren, pa tudi z njenim bratom Juretom je vse v redu. Bitja s Xeroxa so pač glinena in se ne morejo premikati, zato rade potujejo v mislih in naselijo kako drugo telo. Glinenost in nepremičnost vesoljskih bitji mi je tu delovala nelogično. Od nekoga, ki je sposoben potovati v mislih in naseljevati druga telesa, bi namreč pričakovala tudi več fizične okretnosti. Po drugi strani pa je pisatelju uspelo izstopiti iz okvirov predstav o vesoljskih bitjih, ki so se v veliko generacijah oblikovale pod vplivom E.T.- ja. Poleg tega je ideja v ozadju zelo pomenljiva in pravzaprav, še posebej za te čase, tolažeča. Tudi, če se ne moreš premikati ali potovati, je lahko tvoj notranji svet nadvse razburljiv.

Egregor v nadaljevanju Nini predstavi življenje na Xeroxu in ji razloži, da tamkajšnji prebivalci izgledajo kot neke vrste krompir z veliko očmi. Pove ji tudi, da so zelo hladni. Pokaže ji fotografijo sebe in očeta, na kateri po zaslugi ilustratorja Čoha pravzaprav bolj kot krompirja izgledata kot dva drekca. Kar pa, prav nič ne dvomim, otroke zagotovo zabava. Kakor jih utegnejo nadvse zabavati tudi nepoznane stvari s Xeroxa. Buzentrop, denimo, je marmelada v kockah, hamerzekser pa je matematika kristalov. Morda pisatelj na tem mestu zamudi priliko, da bi otrokom na jasen način približal tudi kakšne dejanske zakone delovanja vesolja. Omenja sicer ukrivljenost prostora in črne luknje, a se dlje ne spušča.

Tudi v tej knjigi se pojavi ideja, ki jo Dekleva uporablja v več svojih drugih delih, in sicer, da se nam zdi nevarno tisto, kar nam je nepoznano. Egregor se boji praktično vsega, saj ničesar in nikogar ne pozna – kremšnit, ulic, gojzarjev, mame, očeta … Nini se zdi to sprva čudno, a ji pojasni, da bi se tudi ona zagotovo bala hamerzekserja, ker ga pač še nikoli ni videla.

Sledi soočenje s starši, ki delujejo precej nevrotično. Mama je igralka v gledališču in je zelo živčna, tako kot pred vsako premiero. Egregor II. v obliki njenega sina Jureta jo, kljub njeni začetni nejeveri, pomiri s hipnozo, tako da je v polni pripravljenosti vživeti se v svojo vlogo. Ko mama vsa vzhičena odvihra, v sobo prikolovrati še oče. Tudi on deluje povsem raztreseno, prototip norega znanstvenika, atomskega fizika, ki se že dve leti neuspešno trudi matematično dokazati prostor enajstih razsežnosti. Ko ga Egregor nedolžno vpraša, če rešuje križanko, oče pobesni. »Preklet mulc,« je zasopihal oče in para mu je švistnila iz ušes, »preklet mulc, a ti sploh veš, da je od tega odvisno vse moje in tudi tvoje življenje?«

Tudi ta problem Egregor z lahkoto stre in očka ekstatično odpleše na inštitut.

V sicer zabavni epizodi s starši je z nekaj psihološkega uvida mogoče prepoznati tudi bolj temačno ozadje. Mentalno odsotna starša, ki sta zaposlena predvsem s svojimi skrbmi in se ne menita za otroke. Situacija, ki jo lahko reši le čudež z neba, se pravi vesoljec. Kaj niso to pogoste čudežno-herojske otroške fantazije? Rešiti vse probleme očeta in mame, da bi lahko srečno živeli.

Ko rešita težave staršev, se Nina in Egregor soočita še z največjim izzivom. Kako spet spraviti Jureta in Egregorja v svoji telesi? Glede na to, da se je zamenjava, kot pojasni Egregor, zgodila, ko sta se nehote prekrižali njuni misli, bo za ponovno menjavo treba ponoviti enak postopek. Treba je le najti misel, o kateri največkrat razmišlja Jure, da bo potem isto mislil še Egregor. Čeprav Nina pojasni, da njen brat ves čas razmišlja le o raznoraznih traparijah, uspeta najti pravo misel. Jure vsake nekaj minut reče sestri A boš tiho, krota histerična. Hm, je to nekaj, kar bi lahko slišal od svojega očeta, ko zmerja mamo? Bi morda tale družina res potrebovala vesoljski čudež za rešitev problemov? Kakorkoli, rešitev je prava. Ko Egregor pomisli takisto, se zgodi menjava in brat Jure je nazaj.

Sicer pa je knjiga A so kremšnite nevarne tako polno okusna kot obljublja naslov. Prava za otroško logiko in domišljijo, ki še ni okovana v okvirje »realnega« sveta odraslih. Kipi od zabavnih domislic, porednih ilustracij, presenetljivega razpleta dogodkov in domiselnih preobratov.

Če so doslej opisana dela pisateljevega opusa za otroke nadvse živahna in se po njih nadobudno sprehajajo bitja različnih resničnosti in svetov, pa slikanica Rahlo pegaste sanje (POZOJ Velenje, 2003) ustvari drugačen vtis. Deluje, kot nam pove že naslov in ilustracija na naslovnici, zasanjano. Zasanjano do te mere, da sploh ne vemo, kaj je resničnost in kaj sanje. Teksta je malo, na vsaki strani le po stavek ali dva, ilustracije Petre Preželj, razpotegnjene čez vse strani, so sicer pisane in močnih barv, a delujejo nežno. Vsebine torej ni veliko, vtis, ki ga ustvari, je nejasen. Do konca zgodbe pravzaprav ni jasno, ali gre za sanje, ki mislijo, da so se spremenile v deklico Nino, ali ona sanja njih. Najbrž pa to niti ni pomembno. Zgodba deluje, kot bi Dekleva dejansko želel ujeti neoprijemljivost in abstraktnost sanjskega sveta, ki se ne ravna po logiki stvarnosti.

Tudi dvojezična slikanica (besedilo je prevedeno v kitajščino) Mala Alma na veliki poti (Mladinska knjiga, 2020) se razlikuje od pisateljevih bolj živahnih del. Ilustratorka Huiquin Wang s temnimi barvami in senčenjem ujame melanholično samotni duh Alminega popotovanja. Pisanje spominov je zame kot dihanje in bitje srca. Je bilo moje samotno potovanje okrog sveta beg od doma? Najbrž. Tako začne Alma svojo prvoosebno pripoved od žalostnega otroštva, ki jo je gnalo v širni svet, naprej. Krhko telo ni zaustavilo neukrotljivo svobodnega duha. Dekleva uspe v slikanici na preprost način zajeti glavne prelomnice Alminega življenja, izpostavi tisto, kar jo je najbolj gnalo – znanje jezikov in knjige – spodbujalo njeno že tako širno domišljijo. Alma mlade bralce in bralke popelje po svojih poteh, po plavajočih indijanskih vaseh na jezeru Titikaka, po zasneženih vrhovih perujskih Andov, po skrivnostni Kitajski, razkrije jim kipec Li Tieguai, ki jo je na potovanjih spremljal vseh osem let in jo reševal iz težav, govori o starodavnih verstvih, obredih čarovništva in vraževerja, južnomorskih otokih, šamanih, zamaknjenih v napovedovanje prihodnosti … Čeprav se pisatelj zaradi omejenosti besedila v slikanici le z nekaj besedami dotakne krajev, ki jih je popotnica obiskala, se zdi, da knjižica skupaj z ilustracijami uspe zbuditi občutek odprtosti in širine Alminega/našega sveta in najbrž tudi zdramiti že tako radovedni otroški duh.

Preostali prispevki in literatura na portalu