Med kovanjem besed v iskanju zlata

Iz niča (vsaj navideznega) izpod peresa pred mano vznikajo vsi ti nenavadni liki, njihova zgodovina, družinska ozadja, posebnosti, zapleteni odnosi med njimi, prostori, po katerih pohajajo. Vzamem nov list (dejansko odprem nov dokument, prispodobo lista in peresa bomo uporabili zavoljo ohranjanja romantično-nostalgičnega občutja pisateljevanja), kjer zasnujem vse detajlne podrobnosti; sinje-modra barva oči, na levi strani glave štrleč šop las, nevrotično mežikanje z desnim očesom, stalna uporaba določene kletvice, sposobnost letenja le ob lihih dneh meseca … Zavem se, da potrebujem še en list, saj bo zgodba potekala v fantastičnem in stvarnem svetu. Rabim tabelo, kjer bom lahko vzporejala glavno dogajanje obeh zgodb. In potem, če se mi slučajno ustavi, na plan potegnem še svojo najljubšo beležko, ki mora biti pri roki vsakič, ko se lotim nove zgodbe. Beležka »zavrženih junakov«. Tu se gnetejo vsi tisti nesrečniki in nesrečnice, ki so izpadli v prejšnjem krogu pisanja in se lahko tako vedno nadejajo, da se bodo slej ko prej znašli v povsem drugem svetu. Na tej stopnji se včasih prav zares počutim obrtniško. In všeč mi je tako. Postopek je bolj ali manj dodelan, izklesana tvarina postaja vse bolj oprijemljiva. Dogaja se, preden protagonisti vzamejo stvari v svoje roke, to pa je že druga plat zgodbe in veliko bolj negotov teren.

A vrnimo se k obrtniškemu delu. Kovanje rim je znana besedna zveza. Kovanje besed, skovanke. Kovači, kovači …, kaj že!? Le kako se kovanje povezuje z umetnostjo? Se. Tudi tu jezik, če sledimo izvoru, označuje tradicijo, v njem so zakodirana tisočletja izkušenj, tako objektivne stvarnosti kot tudi subjektivnih doživljanj. Marsikateri kovač v srednjem veku in prej ni bil le obrtnik. Bil je tudi alkimist. Žarenje njegovega ognja in udarci njegovega kladiva niso preoblikovali le kovin, spreminjali njihovega agregatnega stanja, ustvarjali kovinskih zmesi z novimi lastnostmi. Sposoben je bil tudi vstopanja v nevidne svetove, preoblikovanja svojega notranjega sveta, kar se je potem odražalo tudi v stvarnem svetu.

Povezava kovač – alkimist, se pravi obrtnik, ki dela tako z zunanjo materijo kot tudi »čarovnik«, ki dela z notranjo »materijo« in nevidnimi silami, odraža tedanjo družbeno naravnanost; vedenje o prepletenosti človekovega notranjega in zunanjega sveta.

Metalurgija je danes tehniška veda, ki nima nobene veze z duhovnostjo, kaj šele s čarovništvom. Kdaj torej smo osiromašili našo družbo za kovače-alkimiste? Kdaj in kako je prišlo do takšnega razkola med notranjim in zunanjim svetom?

Svet brez čudežev, pravljic in poezije

Pod današnjo težko premostljivo delitvijo med človekovim notranjim in zunanjim svetom je še veliko globlja sprememba celotnega kozmološkega pogleda. Descartes, matematik in filozof 17. stoletja, katerega teorije imajo še vedno velik vpliv na znanost, je bil zagovornik mehanicističnega modela, po katerem v vesolju vladajo predvidljivi zakoni. Človeškega uma in njegove nepredvidljive kompleksnosti ni bilo mogoče umestiti pod te zakone. Tako je Descartes utemeljil prepričanje, ki je temeljilo na dvojnosti, ločenosti uma/duha in materije. Descartesova materialistično mehanična kozmologija temelji na vzročno posledičnem načinu razmišljanja. Kartezijanska paradigma znanosti ne priznava tistih naših izkustev, ki jih ni mogoče pojasniti vzročno.

To je stoletja splošno sprejeta narava resničnosti, ki jo je potem krepil in ohranjal tudi Isaac Newton (ki je, mimogrede, poleg fizika veljal tudi za alkimista). Fizikalne zakone je utemeljeval na podlagi absolutnosti linearnega časa in prostora. Descartesova in kasneje Newtonova prepričanja so bila tudi podlaga mišljenju, da človek ne more kaj dosti vplivati na svet, če je resničnost podrejena mehanicističnim načelom. Lahko bi se reklo, da sta dva velika uma prispeval k stvaritvi navidezno varnega, a zelo suhoparnega sveta, v katerem živimo še danes.

Ni nenavadno, da je Descartes iz svojega modela spoznavanja izključil mite, legende in poezijo. Tu se dogodkov ne dojema samo kavzalno, ampak tudi sinhronicitetno.

Magijski kozmološki red

Pojem sinhronicitete, načelo nevzročnega povezovanja, kot ga je označil Jung, se nanaša na smiselno povezovanje na videz nepovezanega psihičnega pojava na eni strani s sočasnim zunanjim pojavom na drugi strani. To so naključja, povedano preprosteje. Tudi struktura besede kaže na ravno nasprotno ozadje pomena, ki ji ga pripisujemo »na – ključ«, torej nekaj, kar skriva smiselno razlago, le »odkleniti« jo je treba.

Jung sicer ni odkril nič novega, le ubesedil je način drugačnega dojemanja kozmološkega »reda«, ki najbrž obstaja že od davnine (Znano je, da je Jung svoje delo v veliki meri gradil na preučevanju staroselskih družb). Gre za mišljenje, da so pojavi in dogodki povezani še kako drugače, ne le z zakoni mehanike. Narava takšnega mišljenja je zajeta v magijskem mišljenju oziroma magijskem kozmološkem sistemu, seveda je to oznaka s perspektive t.i. zahodnega uma. Marcel Mauss, antropološki klasik, poudarja, da svet magije stoji nad tem svetom, se pa od njega ne ločuje … kot da je utemeljen v neki peti dimenziji. Zagotovo bi si imela s pesnikom Paulom Eluardom, enemu od začetnikov nadrealizma marsikaj povedati, saj je ta svoja občutja ubesedil zelo podobno: »Obstaja še en svet, a je znotraj tega«.
Magijsko mišljenje (vključno z obredjem), kamor bi danes marsikdo umestil tudi alkimijo, temelji na delovanju s pomočjo stičnosti in podobnosti, kar pa je osnovano na podmeni medsebojne soodnosnosti vsega. To pa je ravno nasprotje našega dojemanja sveta. Če za hip skočimo še na področje »dušeslovja«, naj bi bil morebitni globlji vzrok porasta depresij v naši družbi tudi v občutku odrezanosti od sveta in sobitji. Ta občutek nam torej pomaga vzdrževati in krepiti tudi znanost.
Magijsko mišljenje temelji na povezanosti našega notranjega in zunanjega sveta in medsebojnega so-vplivanja. V srčiki magijskega mišljenja je, da lahko človeški um vpliva na grobo materijo, z določenim obredjem (ki upošteva stičnosti in podobnosti) pa lahko izzovemo spremembe v zunanjem svetu.

Svet umetnosti vsekakor deluje znotraj magijskega kozmološkega reda. Ne le, da je pri ustvarjanju »dovoljeno vse«, vključno s čudeži in ne-vzročno povezanimi dogodki, gre tudi za stalno preigravanje in so-vplivanje med notranjimi in zunanjimi svetovi. Sicer so prvi opisi magije med umetnost in magijo postavljali enačaj. Šlo naj bi za manipulacijo s simboli, podobami, besedami za doseganje sprememb v človeški zavesti. V bardski tradiciji denimo so bili ljudje, ki so »upravljali« z besedo zelo spoštovani, drugi so se jih tudi bali, saj naj bi manipulirali z magijo. Dojemani so bili kot transformativna sila, ki lahko spremeni človeka in družbo. Tudi iz reka »to cast a spell – izreči urok« lahko vidimo, kako veliko moč ima v magijskem mišljenju sama beseda in kako pomembna je lingvistična komponenta.

Kartezijanska paradigma znanosti nam je torej iz naših kozmoloških predstav, načina razmišljanja in vsakodnevnega delovanja temeljito izrinila »čudežno«. Vse bolj pa se nakazuje, da si bo »zahodni« racionalni um »čudežno« oziroma magijsko mišljenje lahko povrnil z dognanji sodobne znanosti (kar je svojevrsten paradoks), posebej z odkritji na področju kvantne fizike.

Na začetku je bila beseda.

Lahko k temu bibličnemu stavku pristopimo tudi z znanstvenega gledišča? Se lahko beseda oziroma informacija, obravnavana kot potencialno »snovna« substanca označi za podstat fizičnega univerzuma? Vsekakor ta pristop postavi na glavo teorijo o ločenosti našega uma in materialnega sveta.

Že Einstein je dokazoval (o tem koliko je k njegovim odkritjem prispevala njegova prva žena Milena Marić Ruzić, še vedno potekajo debate) prepletenost energije in materije, ki naj bi bili tako povezani, da sta pravzaprav eno. Njegove teorije so vzpodbudile raziskovanje begajočega vedenja svetlobe. Svetloba ima značilnosti valovanja, hkrati pa tudi značilnosti delcev. Že dolgo tega je postalo jasno, da je dualistični kartezični/newtonski model pomanjkljiv v samem temelju: na subatomski ravni. Gre za osnovo, saj so delci, ki tvorijo atome temeljni gradniki vsega snovnega. Najosnovnejša sestavina našega t.i. snovnega sveta so tako valovi (energija) kot delci (materija). Elektroni imajo maso, ki je tako neznansko majhna in obstaja tako kratek čas, da se zdi dejansko neobstoječa. Materija na subatomski ravni je tako »izmuzljiva«, da se nenehno pojavlja in izginja, nima torej samo snovnih, ampak energijske lastnosti. Pojavlja se v treh dimenzijah in izginja v »nič« – v kvantno polje, ki presega prostor in čas. Elektron v nekem trenutku obstaja kot val neskončnih možnosti, v naslednjem se pojavi kot trdni delec. Kvantni fiziki so odkrili, da človek z opazovanjem vpliva na vedenje energije in materije. Šele ko opazovalec svojo pozornost usmeri na kateri koli položaj katerega koli elektrona, se ta pojavi v naših koordinatah prostora in časa. Kvantna fizika to imenuje »kolaps valovne funkcije« ali »učinek opazovalca«. Vse »plavajoče« možnosti elektrona ali drugega kvantnega delca se sesedejo v dogodek na fizični ravni. Zaradi tega uma in materije ne moremo več pojmovati ločeno. Na subatomski ravni se torej energija odziva na našo pozornost in postane materija. Seveda tu ne govorimo o neposrednem opazovanju, saj gre za osnovne delce. Gre za nezavedno ali zavestno usmerjanje naše pozornosti na določeno stvar.1

Kvantno polje imenujemo tudi polje ničte točke (povzemam po Lynne McTaggart 2004). Fluktuacije v tem polju so še vedno zaznane na temperaturi absolutne ničle, najnižjem možnem energijskem stanju, ko naj ne bi bilo več nobene snovi, ki bi povzročala gibanje. Leta 1911, s poskusom Maxa Plancka, enega izmed začetnikov kvantne teorije, so fiziki videli, da prazen prostor kar kipi od aktivnosti.

Glavna predpostavka kvantne fizike v zadnjih tridesetih letih je (povzemam po McTaggart 2004), da je sama osnova našega vesolja valujoče morje energije, eno samo ogromno kvantno polje – morje mikroskopskih vibracij v prostoru med stvarmi. Če to drži, je vse soodvisno. Vse, vključno z nami je iz istega osnovnega materiala, na najbolj temeljni ravni smo živa bitja skupki kvantne energije, ki nenehno izmenjujemo informacije s tem neizčrpnim morjem energije. Izkazalo se je, da skladno s kvantnimi procesi deluje tudi človekov um, ki naj bi bil po stari znanstveni paradigmi povsem zunaj zakonov materije. Naše zaznavanje je posledica součinkovanja med subatomskimi delci naših možganov in morjem kvantne energije. Ljudje dobesedno utripamo z našim svetom. Na najbolj bazični ravni smo torej vsi prepleteni med seboj in svetom. 

Če je bilo raziskovanje »čudežev« kot so bili denimo parapsihološki pojavi s stališča uradne znanosti prej domena »čudakov«, danes svetovno najbolj uveljavljene znanstveno raziskovalne institucije, denimo Laboratorij za raziskovanje anomalij na Univerzi v Princentonu (PEAR) še malo sramežljivo sicer, stopajo na celo preučevanja parapsihologije. Profesor Robert Jahn, nekdanji direktor PEAR-a, je ob nekem eksperimentu komentiral: »Nobena fizična sila nima takšne sposobnosti izogibanja času, kot prav psihična. Videti je, da lahko zavest nekako širi svoj vpliv zunaj prostora in časa.« (povzemam po Tošič 2003 in Gabor 2008)
Potemtakem bi lahko sklepali, da so naše izgovorjene in neizgovorjene besede vključno z mislimi, občutki, tudi nezavednimi naravnanostmi veliko močnejša sila, kot je denimo gravitacija, ki deluje v omejenem prostoru in času ter z razdaljo izginja.
Je kvantno polje torej »svet magije«, ki ga je med staroselskimi ljudstvi spoznaval Mauss, pa še marsikdo in ga Eluard opiše tako poetično? Je z delovanjem kvantnega polja lažje razumeti tudi pojav sinhronicitete? Tovrstni dogodki se zdijo veliko bolj razumljivi, če univerzum deluje kot celota in smo prepleteni prek kvantnega polja ter se stvarstvo odziva na nas, mi pa imamo dostop (oz. potencial za dostop) do celote, njegovih posameznih delov in to mimo linearnega poteka časa in fizičnega prostora. To pa nas že zelo približa tudi opisu v okultizmu dobro znane Akaške listine, astralne ravnine itd … S teorijo kvantnega polja se lahko pojasnjujejo tudi pojavi s psihološkega in psihoanalitičnega področja, denimo kolektivna zavest, arhetipi in seveda tudi teološke vsebine, kot je vseprežemajoči sveti Duh.
Občutje enosti je najgloblja raven mističnih doživetji. »Vse je del enega ali eno je vse,« je ubesedil že Hermes Trismegist, ki velja za utemeljitelja alkimije.

Alkimist – kovač – umetnik

In kako teorija kvantnega polja torej odseva v alkimiji? Je analogna temeljni alkimistični predstavi o »prasnovi«, ki najbrž izhaja iz egipčanskega verovanja. Po tem vedenju naj bi bog ali nek nadnaravni um izoblikoval svet iz temne kaotične gmote, pramaterije, ki ni snov v običajnem pomenu besede, temveč le možnost za njen obstoj, saj vsebuje vse oblike in fenomene življenja. Bogata zakladnica alkimističnega vedenja se je sicer oblikovala na podlagi mnogih znanj in verovanj, med drugim tudi grške filozofije. Že grški filozof in matematik Demokrit (470 do 380 p.n.š.) je oblikoval idejo mikrokozmosa, v katerem so vse podobe, fenomeni, ideje ali misli konkretne materialne snovi, katerih lastnosti se lahko izrazijo prek opazovalca. Tudi duša je po Demokritovo sestavljena iz subtilnih iskrečih se atomov.

Po poglabljanju v tvarino mi postaja vse bolj jasno, zakaj se ob »kovanju« besed, svojih protagonistov ter njihovih zgodb včasih počutim tako obrtniško. Beseda je potencialna materija, moji junaki, junakinje, kakor tudi protagonisti drugih ustvarjalcev, ustvarjalk tako ne prihajajo iz niča, kot sem zapisala na začetku. Prihajajo iz kvantnega polja, s katerim smo vsi prepleteni, umetnost pa je prav tako materializacija kvantnega polja. Paracelsus, zdravnik in tudi dobro poznan švicarski alkimist iz 16. stoletja, je domišljijo opisal kot magnet, ki s svojo močjo pritegne snovi neskončnega stvarstva v človekovo notranjost, kjer se preoblikujejo.
Domišljijsko delovanje je zajeto v podobi notranjega alkimista, alkimistke, v liku kovača.

1 – Brez strahu, ne bomo preskočili na poenostavljeno sliko samopomočnih duhovnih priročnikov, po katerih lahko z vizualizacijo ali dovolj močno željo življenje oblikuješ po svojih potrebah. Stvari so seveda veliko bolj kompleksne, med drugim na delovanje kvantnega polja (kvantno polje pa nazaj na nas) vpliva okrog osem
milijard drugih umov – in kot vemo, bolj kot na zavestni na nezavedni ravni.

VIRI IN LITERATURA:

Gabor, P. (2008): »Sinhroniciteta in teorija polja ničte točke. Magija in šamanizem nekoliko drugače.« V: Anthropos, let. 1-2, št. 209-210, str. 223-247

McTaggart, L. (2004): Polje; Po sledi nevidnih sil v vesolju. Ljubljana: Ara

Roob, A. (2011): Alchemy & Misticism. Bonn, Taschen GmbH

Trismegist, H. (2001): Corpus hermeticum. Ljubljana, Nova revija (Zbirka Hieron)

Dokumentarni filmi:

What the bleep do we know

The landscape of Alan Moore

Alan Moore: Language, Writing and Magic