Andrej Blatnik: Ugrizi. LUD Literatura, 2018
Redko kateri ljubitelj, lastnik ali šepetalec psov je tako čuječ, da hipoma prepozna, katere vrste je pasji ugriz. Poznamo več tipov, seveda. Včasih pes ugrizne le opozorilno, včasih zares. Zgodi se, da šavsne, ker se igra ali ker vabi k igri. Ugriz je tudi njegov način zahtevanja, da ga ubogamo ali mu kam sledimo.
Potem pa so tukaj Ugrizi, novonastala knjiga zelo kratke proze Andreja Blatnika. Naslov ni naključen: beremo diapazon zgodb, ki jih lahko uvrstimo v različne tematske predalčke, medtem ko jih neločljivo povezuje – poleg kratkosti v formalnem smislu – njihova samozaverovana izčiščena dikcija, njihova hipnost, kratek časovni razpon dogajanja, in ideja o usodnosti stvari. Še en, bolj tematiziran skupni imenovalec je – negotovost. Kirurga sta v moralni dilemi, ali operirati povzročitelja načrtovane nesreče, v kateri je umrl njun kolega. Moški sope in pripoveduje o najčudovitejši noči, ki pa se morda ni nikoli zgodila. Ženska, ki si ne želi, da si ne bi želela otroka, briše s tal raztreščene špagete. Starejša gospa se sprašuje, na kateri točki njenega potovanja jo bo, kot napovedujejo zdravniki, izdalo telo. Naj bo njena snov nostalgija, kriza medosebnih odnosov, stiska sodobnega človeka ali subjektova osebna fantazija – vsaka zgodba je zaključena celota s svojimi liki in življenjskimi stiskami, ki jih grizejo, grickajo, meljejo ter njihove situacije in odločitve postavljajo pod vprašaj.
Čeprav je posamična zgodba dovolj zaokrožena, da ima svoj glas, pa je v zbirki dosti takih, katerih svet je premalo celovit ali vsaj premalo dodelan, liki pa preslabo razviti, da bi bilo zgodbe smiselno objaviti zunaj konteksta zbirke. To ni nujno slabost; gre kvečjemu za predanost idejni zasnovi zbirke in za posledico forme kratke kratke zgodbe. Najkrajša zgodba je denimo dolga le sedem besed. Drugo vprašanje pa je, koliko lahko nekatere od teh – manj dodelanih – zgodb prispevajo k celoti. V mislih imam zgodbe, ki ustrezajo (hudomušnemu, satiričnemu ali tragikomičnemu) tonu Ugrizov – ki so same na sebi majhni ugrizi, »ugrizki«, na katerih ni niti smiselno graditi podlage, ker bo ta prešibka, niti z njimi podaljšati zbirko in tvegati razvodenel vtis. V mislih imam denimo Trk. Primer zgodbe, ki je nekoliko bolj kompleksna, a razvodeni, je Grižljaji. Povečini so zgodbe sicer dovolj celovite in raznolike, da se to ne zgodi. V nekaterih primerih pa se zgodi tudi to, da so si zgodbe preveč podobne bodisi v razvojnem loku bodisi v tipu razsnove, zaključnega »hakeljca« – ali načinu, kako je ta povedan. Ker zgodbe že zaradi svoje kratkosti niso ustvarjene z namenom celovitosti svetov, ampak so prej bežni vtisi in drobna (a trdovratna) vprašanja, je nevarnost monotonosti še toliko večja – zatorej bi bilo smiselno katero od zgodb umakniti iz zbirke.
Posebna vrednost knjige je v avtorjevem slogu. Novost, ki jo prinašajo Ugrizi, je posebna skrb za ritem. Poleg (za Blatnika značilnih) kratkih, izčiščenih povedi je z zamenjanim besednim redom vpeljana notranja rima, mestoma tudi asonanca, ki sprva zmoti ali vsaj preseneti, ob večji pozornosti pa prispeva k dinamiki in predvsem poudari ironični značaj zgodb. Te pa ne le vsebujejo dotične pesniške elemente, tudi same po sebi so metafore. Včasih stvarne, drugič bolj abstraktne, tretjič že povsem abstrahirane ali, četrtič, komaj povedne. To pri avtorju sicer ni posebej novo. Pričujoče zgodbe tudi niso redek primer iz njegovega opusa, kjer je dogajanje izvzeto iz kraja-časa. Kar se posreči, saj je snov, ki se pretaka skoznje, bolj podobna spominu ali priložnosti ali usodi kot pa kateri od fizikalnih kategorij.
Če je glede vzpostavljanja literarnega okolja kaj oporečno, potem je to serija zgodb, ki so sicer izvirne aluzije na zgodbe iz socializma in komunizma dvajsetega stoletja, a ravno s svojo historično umeščenostjo ustvarijo vrzel do drugih zgodb, ki bi jo veljalo zapolniti z novimi zgodbami, vzetimi iz drugih, komplementarnih krajev in časov dvajsetega (ali katerega drugega) stoletja. Z integracijo takšnih vsebin bi Blatnik dvignil zbirko na še višjo raven, predvsem pa bi ji zagotovil večjo celovitost.
Je pa, mimogrede, precej sveže, kako se zgodbe tega sklopa končujejo z aplicirano modro mislijo. Denimo: »Najboljše postane, ko je končano.« »Danes so bile dovoljene sanje, jutri bo nov dan.« Ali: »Buden človek zmeraj najde pot.«
Če smo v standardni kratki zgodbi vajeni stopnjevanja, vrha in delčka razsnove, je pri zelo kratki prozi običajno prisoten le še prelom v vrhu. Včasih špičast, včasih presenetljivo položen. Blatnikovi liki se nahajajo v robnih situacijah, pogosto stisnjeni v kot. Kljub temu da je njihov miselni svet v pogonu, pričakovanju, celo razburjenju, pa so subjekti večinoma pasivni. Izhod iz zgodbe je nejasen, če sploh obstaja. A ravno v tem je kleč teh zgodb: če bi bile v kateri koli okoliščine nedvoumno razrešljive, bi jo to ukinilo. Njihova čarobnost – in da, gre za kategorijo vere in smotra – je v tem, da so situacije nesamoumevne, liki (pogosto) togi – narativa (ali njen ton) pa, po drugi strani, suverena in samozadostna. V pomenu: nič hudega, če nisi prepričan, kako naprej, ali če si že povsem zgubljen, ali če si zaverovan v nekaj, kar te ne osrečuje – ti samo pojdi naprej.
Kar me je torej pri branju najbolj prepričalo, nista bila niti slog in zgradba niti pestrost literarnih svetov, pač pa sama mentaliteta, ki jo pisatelj vgradi v svoje zgodbe. V zbirko pospremi z motivom, vzetim iz Tisoč in ene noči, kjer si Šeherezada rešuje življenje s pripovedovanjem zgodb: »Zgodba na dan, in navsezadnje se razreši vse. Človek samo odnehati ne sme.« In kar je v Ugrizih najbolj pretresljivo, je ravno zaverovanost zgodb (in njihovega nevidnega pripovedovalca – avtorja?), pa tudi subjektov, v neko vseprisotno, skoraj neizbežno smotrnost reči. Morda bralec ne bo dobil orodij in pravil za življenje. Dobil pa bo občutek, da je negotovost lahko vrednota, ki človeka odpira svetu. Kaj več lahko sodobni bralec prosi od pisatelja?
V Drugi zgodbi, eni boljših iz zbirke, Blatnik zapiše: »So kraji, kjer ne vedo za smrt Boga ne za zaton smislov in ne za majhne zgodbe.« In nadaljuje: »To so kraji, do katerih je treba priti, pa čeprav ne zapustiš domače postelje.« Da, morda je čez zimo najbolje ostati doma. Skuhati vroč janežev čaj, se oviti v odeje. In vzeti v roke Ugrize.
***
Andrej Blatnik: Poblej to roko
Poglej to roko, kako se kot da nevede dotika njenega stegna. In poglej to stegno, ki se pretvarja, kot da nič ni, pogovor nad mizo gre naprej, kozarci žvenketajo. Pa vendar je to dotik, s katerim se lahko spremeni vse, kar je pomembno zanju – ona bo morda sporočila možu, da zdaj pa zares ve, da ne moreta več naprej, da se bo treba pogovoriti o delitvi otrok in premoženja in narediti razpored za prihodnje popoldneve, vikende in počitnice, in on bo morda sporočil sebi, da so se leta, ko je o vsem lahko odločal sam, iztekla, da bo spet treba misliti v dvojini.
Poglej to roko, ki bo morda spremenila vse, z enim samim dotikom. Traja že dolgo, a tudi če bi trajal manj, ne bi bilo drugače, sprožilo se je, kar je spalo in čakalo, in nič več poti nazaj. Poglej to roko, ki zdaj spreminja vse, in se sprašuj: kam bo ta roka prišla?
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
