/ 

Razmišljanje o umetnosti in reportaža s Slovenskih dnevov knjige

Meditativno petje Jana Krmelja v Pravoslavni cerkvi sv. Cirila in Metoda (posnetek Igor Divjak).      

     

Pred Moderno galerijo se je razprostrla hobotnica. Njena glava šotor, njene lovke zveznice v množici stojnic. Obiskovalci so se po ozkih kanalih gnetli med mizami večine znanih slovenskih založb, ki so svoje knjige ponujale po znižanih cenah. Četrtek, 16. maja, je bil svež, vetroven, a topel dan. Slovenski dnevi knjige, štiriindvajseti po vrsti, so se začeli že dan pred tem in se končali dva dni pozneje. Tako v četrtek kot preostale dni se je zvrstilo približno ducat dogodkov. Če naštejem nekaj literarnih: knjižne novosti Slovenske matice, pogovor s francoskimi avtorji, branje nominirancev za nagrado URŠKA, pogovor o Novi reviji, podelitev nagrade kritiško sito – in še. V realizaciji programa so se povezali Društvo slovenskih pisateljev ter Narodna in Moderna galerija.

   

***

   

Moje četrtkovo zbiranje vtisov za reportažo se je začelo opoldne, ko je bilo napovedano branje esejev Jana Krmelja in Esada Babačića. Pri založbi UMco je namreč izšla knjiga esejev, naslovljena Prostori, ki jih zapuščamo, kar je hkrati naslov letošnjih Dnevov knjige. Ker je Babačić svoj nastop odpovedal, je o vprašanjih prihajanja in odhajanja ta dan razmišljal le Krmelj, ki je branje popestril z zvočnimi efekti, predvsem z globokim, odmevajočim petjem. Avtor, ki ga je bilo posebej vredno poslušati zaradi njegove intimne izkušnje z gledališčem, je v iskanju imena za praznino, ki jo ustvari slovo od preteklosti – smrt v malem – prepoznal analogijo, ki je kmalu postala vodilna nit (ali prizma) mojega doživljanja sejma. Krmelj zapiše:

»Morda je vse skupaj preprosto, morda se res konča in začne v besedi dom: morda ves smisel in njegova odsotnost izhajata iz tega prostora, neizrekljivega doma, ki smo ga v nekem fiktivnem, nedostopnem trenutku v zgodovini zapustili in v katerega se vračamo, nedokončno, da bi se iz njega pojili. Morda v njem sovpadajo vse naše tenzije in kontradiktornosti. V tem prostoru bdi poezija.«

Poezija je za avtorja način vračanja domov, njen jezik pa je tak, da povezuje s prostori, »ki jih je zapustil očiten pomen,« na mesto katerega stopi razumevanje. Čustvo ali zavest kot resničnosti nimata pomena, četudi imata lahko vrednost in posledice. Ob sledenju njuni genealogiji trčimo ob večno vprašanje: Zakaj obstaja nekaj namesto niča? Jan Krmelj ta izvorni »nekaj« imenuje »dom«, obenem pa sugerira, da je maksimalno razumevanje – »popoln babilonski stolp« – morda uresničljivo ravno v ukinitvi jezika; ukinitvi pomena.

Prispodoba z babilonskim stolpom je bila, čeprav nenačrtovana, posebej posrečena, ker se je branje zgodilo v pravoslavni cerkvi sv. Cirila in Metoda. Kombinacija zvoka, prostora, besede in podobe je v prostoru učinkovala, preprosto rečeno, numinozno. Krmeljeva vprašanja o »domu« so se še jasneje umestila v ne le umetnostni, ampak tudi kulturni in religiozni kontekst. Tako kot vsaka umetnost razvija svoje specifike, da bi na svoj način trčila ob isto bistvo, morda tudi kultura brsti v različne smeri iz istih temeljev humanosti – religija pa pleza po različnih pobočjih na vrh istega hriba, tja med oblake transcendence.

   

***

   

Po branju so minile tri ure do naslednjega dogodka. Medtem sem v znak podpore knjižnemu sejmu – in da bi tudi sam profitiral od svoje skoraj fetišne tendence po tovrstnih simbolnih dejanjih – kupil izvod Lorce in se namenil v Tivoli brat Ciganski romansero.

Zatem sem se udeležil risarske delavnice Naredimo si naslovnico knjige. Potem ko so besede Jana Krmelja oživele pravoslavne stenske poslikave, me je zanimalo, kakšni so postopki, po katerih ilustracija izvabi največ iz besede. Ko sem prispel na ploščad pred Narodno galerijo, so bila tam postavljena stojala s papirjem ter škatle z voščenkami, svinčniki in temperami. Dve moški postavi sta stali poleg – pozneje sta postali voditelja delavnice. Po skoraj polurnem sedenju na klopci se je izkazalo, da odmaknjenost od stojnic in vetrovno vreme ne privabljata obiskovalcev. Bil sem namreč edini udeleženec. Zato smo stojala in pribor premaknili do Moderne galerije, tik ob stojnice. Čeprav sem dokaj transparenten, ko govor nanese na (moje) risarsko (ne)znanje, me je akademski slikar Nik Anikis Skušek motiviral, da lahko s prerisovanjem priljubljenih mojstrov, kot je Michelangelo, z veliko vaje – v nadaljevanju pa še z mentorstvom nekoga, ki ti predstavi metodologijo risanja – prav vsak osvoji potrebne gibe in spretnosti ter postane odličen risar. (Tisti dan sem doma prvič preizkusil beležnico, ki sem jo z namenom vaditi risanje kupil septembra lani.)

Ko smo se prestavili bližje sejmu, se je pretok ljudi povečal in k risanju je pristalo vse več ljudi. Ti, ki so pristali, so bili odrasli, risali pa so – tako se je izkazalo – le malčki, ki sem se jim tudi sam pridružil. Vsak si je izbral črko in v svoji risbi shematsko povezal tri like ali motive, ki se začnejo na to črko. Jaz sem z voščenkami dal obliko in barvo levu, lastovki in lokvanju, medtem ko je deklica zraven mene narisala »Taro, ki ima torto v obliki trobente.«

   

***

   

Po pol ure od začetka delavnice je svojo risbo narisalo pol ducata malčkov. Z odra pred Moderno galerijo se je zaslišalo dogajanje in ker sem ocenil, da sem svoj takratni risarski potencial že docela izčrpal, sem se namenil na performans Vse, ki je bil uprizorjen po istoimenski knjigi Janne Teller. Posebej sem se veselil, da mi bo uspelo v enem popoldnevu spojiti vtise treh različnih veščin: pisanja, risanja in gledališča – oziroma več mediatorjev: besede, barve, prostora, telesa in glasu. Uvod v performans me v tem pogledu ni razočaral: sedeč v zadnji vrsti, umikajoč se vse večjemu številu sedečih in stoječih gledalcev, sem z radovednostjo in neskritim navdušenjem sledil kmečkemu plesu Giselle, ki so ga mlade plesalke živahno odplesale, pri čemer so v rumenih krilcih spominjale na spomladanske trobentice. To zadnje pristavim namesto vrednostne sodbe, saj kot pesnik ne skrivam svoje nekompetentnosti v ocenjevanju baleta.

Potem je na oder po prstih pritekel črno-beli duo. Balerini sta se prepustili Elvisovemu glasu in ob nežnih, melanholičnih tonih pesmi Can’t Help Falling In Love s telesi dramatizirali zgodbo o intimi enega človeka, ki se odpre za drugega. Plesalki sta se z izmeničnim odpiranjem/zapiranjem prsi in razpiranjem/krčenjem rok prvo odpirali v svet, hip zatem pa vračali v svojo notranjost k premisleku in umiritvi. Po več takšnih epizodah je sledil poskok in nato tek z razprtimi rokami in odprtimi dlanmi, nazadnje pa zaustavitev v »zenovski« počep – princip sprave, prepustitve, zadovoljstva. S tem je bil uvod, ki ga je pripravila baletna šola Pirueta, končan in na oder je stopila gospa, govoreč »v jeziku Molièra«, ki se je predstavila kot Madame Furic. Ob posredovanju prevajalke Jasmine Erjavec je obiskovalce nagovorila kot direktorica »L’École française de Ljubljana« – Francoske mednarodne šole v Ljubljani. Sledilo je nekaj informacij o šoli; med drugim podatek, da je v zadnjem letu šolo obiskovalo 62 otrok različnih narodnosti, starih med 2 in 15 let, ki francosko šolo obiskujejo kljub temu, da marsikdo med starši ne govori francosko.

Ko je pogovor nanesel na tradicionalno francosko hrano, so moje misli za hip zastale, kajti vse videno in slišano ni sovpadalo z mojim predsodkom, kako naj bi bil videti performans, uprizorjen po angažirani literaturi. Ob pregledu programa je postalo jasno, da sem zgrešil lokacijo in se znašel v dilemi, ali kljub 10-minutni zamudi odhiteti na DSP-jev vrt. Po arbitrarnem sklepu, da bom sledil začrtani idejni poti, sem začel selitev – a ne na vrt, ker je bilo dogajanje zaradi vetrovnega vremena prestavljeno v hišo. Po nekaj napačnih ovinkih so mi prijazni mimoidoči namignili pot do sobe, kjer nisem potreboval niti hipa, da bi nadoknadil zamujeno.

   

***

   

V tesnem, s starši, prastarši in mlajšimi bratci napokanem prostoru je bilo sicer težko presoditi, ali večjo pozornost nameniti sunkom električne kitare, razgaljenim moškim prsim ali brutalno stiliziranemu štajerskemu narečju. Ob prihodu pa mi je kontekst takoj ponudila misel: »Včasih so se pogovarjal, kaj je prav, dans kje je meja.« Kmalu se je izkazalo, da gre za politično satiro. Mladi igralci, ki so v tem, uvodnem delu igrali vloge radikalcev, so prvo uprizorili tabor za urjenje v hoji »po naše, tko k je prov«, kjer so predstavili »svoj« manifest. Estetski element le-tega je bilo vse, kar si predstavljamo pod kulturo pljuvanja in zajebane hoje. Njihov vodilni moto, s katerim so ironično posnemali aktualne skrajne politične izjave, je bil, da so »proti narodu škodljivi, fanatični strpnosti!« Dialog je semtertja ponudil kakšen priboljšek, ki bi si ga utegnil prisvojiti kdor koli iz diapazona med self-helpom in alkimijo: »Ne smeš ti pokazat temi da se bojiš teme k jo zjebeš.«

V pestrosti politične kritike – od trgovine s sužnji do uzakonjene smrtne kazni – ni manjkalo trenutkov smeha, niti grotesknosti. Če bi poročilo pisal skozi kritiško lečo, bi se konkretneje vprašal, ali ni performansu manjkalo koherentnosti – bolj jasnih prehodov med prizori – in sploh celovitosti, ki bi zaobjela večplastnost problemov, ki jih izpostavlja, in gledalcem posredovala apel ali vsaj vprašanje. Tako pa bom le prikimal suvereni izvedbi, s čimer mislim predvsem navdušujoč igralski vložek mladih performerjev.

   

***

   

Če povzamem: četrtkovega dne knjige nisem preživel obdan s knjigami in njihovimi zgodbami. Dosti bolj sem bil vpet v komunikacijo s svetom umetnosti kot simbolno celoto in pa z reprezentanti tega sveta. Obenem pa ne morem mimo razmisleka o tem, kakšna je nadaljnja usoda in logična razvojna pot teh svetov. Jan Krmelj namiguje: »Resničnost je neskončno mediirana. Nemogoče jo je zajeti. Realno ne obstaja; resnica je prostor vmes, je diskurz, je na strani Želje.« Ob tem se sprašujem, ne da bi ponudil odgovore, kje je diskurz – resnica – v tako raznolikih načinih ustvarjalnosti, kot so pisanje, risanje, ples in igra. Kaj bi bil za vsakega od njih babilonski stolp, izguba »jezika« – kako bi se izguba pomena manifestirala v stiku med svinčnikom in podlago, nanosom barve in prazno površino, gibom in prostorom – besedo in tišino? In kakšna bi bila usoda kanona, ali pa konvencionalnosti – kje meja med »otroško« svobodo in »odraslo« profesionalnostjo? Ob ideji o premostitvi pomena v razumevanje, je na mestu tudi vprašanje abstraktnega »med-obstoja« vseh umetnosti. To je vprašanje, ki bi ob prevodu iz ne-jezika v jezik izpadlo nerodno, smešno ali (kar morda ne preseneti?) pesniško. Denimo: ali je beseda lahko modra? Ali pa: je risanje lahko ples?

Morda to niso vprašanja, ki bi dejansko odločala o usodi umetnosti. Niti niso nujno vprašanja, ki bi potrebovala ali sploh imela odgovor. Toda kažejo na naravo umetnosti. Porodijo se, čim odpremo vrzel med sedanjim in preteklim, ki nas opozarja na drugo, še večjo vrzel: med nami in »neizrekljivim domom«. Slednji je izvor in obenem cilj vsake umetnosti, ki je sama mediator med njim in nami, nosilci »Želje«. Zato se tudi kaže, da bo usoda umetnosti – navkljub glamuroznosti pred hipom odprtih vprašanj – vselej v naših rokah; v rokah kulminirane sedanjosti.

Prihodnosti umetnosti zato ne smemo misliti ločeno od prihodnosti človeka. Kajti prostori, ki jih človeštvo zapušča, niso drugega kot relikvije prostorov, ki jih je nekoč odprlo, se v njih naselilo. To zadnje – odpreti in naseliti jih – pa je morda glavna naloga umetnosti.

 

Preizkus v risanju pred Moderno galerijo (fotografije Živa Rogelj).

       

Knjižne stojnice založb pred Moderno galerijo (posnetek Igor Divjak). 

 

      

  

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

O avtorju / avtorici
Letnik '98, rojen v Kranju. Trudi se bivati v več krajih in časih hkrati, a mu ne uspeva. Od nekdaj ga vleče na Mediteran. Sicer ljubitelj filmov, peščenih plaž in gotskih cerkva. Kar je, je zmes matematike in mistike. Tudi urednik na portalu Pesem si in finalist Prangerjeve Mlade kritike.