/ 

Vaje v umiranju, vaje v življenju

Lucija Stupica – Luka Benedičič – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   

 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

  

Lucija Stupica: Točke izginjanja. LUD Literatura. Ljubljana, 2019.

   

Novo pesniško knjigo, ki je Luciji Stupici prinesla nominaciji za Veronikino in Jenkovo nagrado, v temeljih zaznamuje zasledovanje doma: kot kraja, kot koncepta in kot spomina. Značilno je prehajanje med substancami – časovnimi, prostorskimi, drugimi – in preurejanje konceptov, ki jih povezujejo. A nekaj (nekdo) je, ki stoji v sredi tega dogajanja: »Pisava vstopa v prostor, v zdaj nek drug čas, / a še vedno z isto bakreno skledo.« Pred bralcem je tenkočutna poglobitev v preplet »nežnosti in solz«, v katerem se poraja človeško življenje.

Pričujočo poezijo odlikuje zelo antropološki pogled. Stupica ima izjemen občutek za prostor, tudi v eteričnem smislu: kako vsebine napolnijo forme in prehajajo med njimi; kako si jih entitete podajajo – ali pa so si (entitete) podajane. Neprenehoma s pogledom – očesnim in notranjim – išče oblike in njihove meje. Življenje, ki se oblikuje na teh stikih – kot gibanje, kot prepih: »Verjetno je odgovor / v gibanju, vetru, veje same niso dovolj«. Gotovost najdeva v koncepciji doma, ki pa ni nekaj stalnega: nahaja se v trenutkih ljubezni, v iskrenih srečanjih, nekje v napredovanju časa. Sedanji svet se tako razkriva skozi usta potovanja v preteklost, kjer se zgodi trk. Včasih bolj duhoven, drugič bolj stvaren. Včasih je oboje: »Namesto stare slive je hiša, namesto jablane ograja.« Pesmi opisuje prenehane navade, opuščene rituale. Fotografije, ki povezujejo ljudi, potem ko jih je realnost odtrgala drug od drugega. To trkanje med realnostmi – sploh temi iz različnih časov – v pesnici vzbuja žalost, ki v nekaterih pesmih postane zadušljiva.

Veliko je govora o smrti. Tudi iz sedanjosti. Ena pesem občutljivo in spoštljivo naslavlja žabo, ki jo je ponoči snedla vidra. Druga hrošča, ki je v loku priletel v prostor in ni več mignil. Pesnica ga dvigne s tal in odnese ven, rekoč: »Preveč smrti je že tu«. Slednja nastopa v pesmih kot faktum in skrivnost. Neizbežnost, ki jo je potrebno sprejeti, čeprav je neizogibno, da nas bo vedno znova ujela na napačni nogi. Kljub temu pa tako pesnica kot življenje ostajata odprta za nove sreče, ki jih skriva bodočnost. So stvari, za katere je vredno – »kot novorojenka« – skočiti v smrt. Recimo dveletni otrok, ki bo, kot v filmu Tarkovskega, povlekel vrv, »in težak zvon bo zvonil«. Poezija pa – kljub pesničini nezaupnici, da so besede kot mojstrsko zrežirana igra – prihaja morda še najbližje misteriju tega, kar uhaja iz časa in se vrača vanj: »A če vsaj malo razumem ta svet, je nujno, / da pustiva poeziji, da si odmeri svoj čas. / Poezija je rob, po katerem hodiva, / rob, s katerega padava v nove skrivnosti.«

Stupičin premik v izrazitejšo melanholičnost sovpada z njeno izkušnjo življenja na Švedskem. Dialog med dvema domačnostima – ali morda, dvema tujostima – je v knjigi zelo prezenten. Občuti se kot dobrodošla in pesničini poeziji zelo naravna substanca, ko se drgnejo med sabo raznolike estetike, mentalitete in geografije: »V moji deželi so sanje večje, / v tvoji se sploščijo, postanejo ravnina.« Močno je navzoč motiv otoka. V pesmi Islomania pesnica opisuje privlačnost otokov, kot jo sama doživlja. Morda ima otok, v mentaliteti te poezije, tudi simbolno funkcijo: zgostitev substance, ki je sredi ničesar, pa vendar nekje. Možnost zbiranja, shranjevanja, zasidranja. Nekaj majhnega, skromnega – a (samo)zadostnega, čeprav obdanega z neizmernim. In pa posebna krhkost in mir, ki pritičeta otokom na severu: »prestaviti vse oljke in limonovce iz tvojih pesmi sem, / kjer z zapuščene ladje kdaj kakšen ribič / meče trnek v vodo, da skali neskončni mir / redkih, izbranih besed.«

Kljub obsežni tematizaciji smrti in minevanja pa je na obzorju Točk izginjanja tudi jasnina; ne toliko obet, kot predvsem sidrišče in točka vztrajanja – vsemu izginjanju navkljub. Deloma tudi iz ponižnega priznanja: »Midva veva malo.« Žarki svetlobe so najbolj povedni v ljubezenskih verzih, ki so pogosto oblikovani kot skupna pripoved dveh ljubimcev, včasih kot njun dialog. Pogovori in izpovedi, ki pa so v glavnem zaobljube; drobne besede in dejanja, navidez stoično skromna, sicer pa globinski izraz zapriseženosti k skupni poti: »Tvoja roka išče mojo. Resnična je. Na isti obali sva, a to je šele začetek.«

Odličnost teh pesmi je odprtost za svežino, ki prodira v utečene forme. Te niso le podobe; tudi poezijo in človeka opisuje pesnica kot formo, kot idejo. V sklepni pesmi zapiše: »Samo ideje smo, ki jih življenje obrne po svoje.« Manj kakovostna plat knjige pa je njena neodločenost – nihanje med odprtostjo in zakoličenostjo, naporom in vdanostjo. Vsakodnevne prigode, ki so včasih postopno in nežno razprte v hvaležnost, čudenje ali pa malodušje – so drugič prehitro in prenasilno poantirane. Čuti se, da se pripovedi v pesmih dogajajo – če ne začenjajo, pa vsaj končujejo – v širokih referenčnih okvirjih. Srečanje s smetarjem je nujno tudi srečanje z njegovim nedoumljivim veseljem, željo objeti cel svet. Pesničino prizadevanje izraziti esenco izginjanja in prehajanja stvari (in med stvarmi) je ena od največjih odlik Točk izginjanja, mestoma ponesrečeni, nepotrpežljivi, prisiljeni poskusi le-tega pa njena največja pomanjkljivost. Komunikacijskih kanalov (med stvarmi) je v pesmi veliko, zato je neprijetno, če se zaključek pesmi – ki stremi k odpiranju pogleda in duha – zoži na ponavljanje že večkrat izražene nemoči. Malodušje je bilo navdih za veliko dobrih pesmi v knjigi – v nekaterih pa se nato obrne proti toku in pesmi preveč upočasnjuje.

Motivika smrti in ljubezni je v poeziji neizčrpna in neprekosljiva. Nekakšno arhetipsko moč ima, ko Stupica opisuje in upesnjuje vztrajanje, ki je deloma stvar ljubezni, deloma pa naivnega, a vseeno krepostnega zaupanja. V ciklu Pisma in glasovi zapiše: »Morda ta hišica sredi gozda s prenizkimi stropi, da bi lahko hodil zravnano, uči ponižnosti.« Na koncu pesmi pa: »Dovolj ponižnosti, rečeva. Nocoj ne bova spala. Legla bova, se držala za roke in poslušala zgodbi drug drugega.« Mislim, da pesnici ta ganljiv in vselej relevantni dialog odlično uspe. Zapisi, ki bi v kontekstu katere druge pesniške zbirke – tudi Stupičine – lahko izpadli osladni ali patetični, se v tej knjigi izrazijo kot polni in pomenljivi ter povsem umestni, nič kaj pretirani. Sicer izvrstnemu projektu pa mestoma zagode preveliko malodušje. Kar zbirka pogreši, je drobec več zadržka (prostora za skrivnost!) v sladkih trenutkih seganja med žive stvari; in njihovega poseganja v moj/tvoj vsakdan.

P.S. Abstraktna in stilizirana naslovnica je prav moteč in neprijeten kontrast stvarni, all-too-human notranjosti knjige …

  

  

Lucija Stupica: Šepetalka

  

Hotela sem napisati pesem o krastači,
ki sem jo srečala na poti domov.
Na cesti ob hiši je počasi merila svojo smer
in se ni pustila motiti, ko sem jo dohitela.
Nekje na sredi sva nato obstali in se obrnili vase,
brez nog in glav, oslepeli od zahajajočega sonca,
prebodeni s tišino otoka, občinstvo druga drugi.
Nekje na sredi sva obstali,
dokler ni trenutek počil in naju prehitel.
Zjutraj je svetloba razkrila nočno dejanje:
mokri odtisi vidrinih nog in ostanki nečesa,
kar je še včeraj bila moja šepetalka.

     

   

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

 

Preostali prispevki in literatura na portalu 

  

Lucija Stupica – Luka Benedičič – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.   
O avtorju / avtorici
Letnik '98, rojen v Kranju. Trudi se bivati v več krajih in časih hkrati, a mu ne uspeva. Od nekdaj ga vleče na Mediteran. Sicer ljubitelj filmov, peščenih plaž in gotskih cerkva. Kar je, je zmes matematike in mistike. Tudi urednik na portalu Pesem si in finalist Prangerjeve Mlade kritike.