/ 

Svoboda je prosti pad

Denis Škofič: Seganje

Cankarjeva založba

Ljubljana, 2017

 

Seganje je ribolovna tehnika, pri kateri ribič med plavanjem ali potapljanjem tipa za ribami in jih lovi zgolj s svojimi golimi rokami, brez kakršnih koli drugih pripomočkov. 

 

Seganje je tudi naslov druge pesniške zbirke Denisa Škofiča, ki je nadvse svež izbor intimne eksistenčne poezije. Hkrati je – v pomenskem in jezikovnem smislu – precejšnja razširitev prvenca Sprehajalec ptic, za katerega se je leta 2014 uvrstil med nominirance za Jenkovo nagrado. Pesniške pokrajine Seganja so občutno manj tesnobne, podobe manj mračne … In kljub temu da so bolečina, pomanjkanje ter nemoč še zmerom skupni imenovalec znatnega števila pesmi, jih Škofič pogosto naslavlja s humorjem, besedno igro in (samo)ironijo.

V novonastalo poezijo nas pospremi citat iz Gregorja Strniše, ki napoveduje notranjo napetost, nemir ter globoko hrepenenje vedeti, razumeti. Bralec je takoj seznanjen z osnovami ribiške terminologije, ki Škofičevo poezijo prek celotne zbirke zbrano umesti v [ta] kontekst, hkrati pa se že na strani 11 ob branju pesmi Insomnija pojavi klasično poetološko vprašanje, ki nakazuje tragiko Škofičevega pesniškega subjekta. Prvoosebni pripovedovalec te pesmi v prozi govori o črnih ribičih, spretnih in povsem neslišnih lovilcih rib, ki iz vode vlačijo na trnek ujete some, ki so vsaj tako veliki kot ribiči sami, če ne večji. Pripovedovalec nenadoma začuti, kako se mu v ustih nabira ptičja perje, tako kot somom, kadar primejo vabo (vrabca). Napreza se, da bi pobegnil, a se nazadnje le še čudi, s kakšno lahkoto ga črni ribič zvleče v svoj čoln, čeprav je sam veliko večji od ribiča. Pesem je pronicljiva, saj človeku namiguje, da medtem ko nekdo vleče njegov trnek, hkrati on sam vleče trnek nekoga tretjega. Še več: zastavlja vprašanje, ali je zares pesnik tisti, ki lovi svojo pesem, ali je nemara pesem tista, ki si prilasti (zasužnji?) pesnika. Škofičev subjekt se tako znajde v prostoru, ki se zdi izpraznjen vsakega smisla, zaradi česar se počuti nemočen, skorajda izdan. Popolnoma se zaveda, v kako brezizhoden in neprizanesljiv svet je postavljen ter koliko borbenosti je potrebne za obstoj v njem. Z nemočjo sega (grabi!) po smislu, ki je tako izmuzljiv, da mu kot reka spolzi med prsti, on pa mu toliko časa nasprotuje, dokler se ne znajde v protislovju (s samim seboj). Do morebiti ključnega spoznanja pa pride v pesmi Seganje, kjer Škofič zapiše: »Mogoče pa ne hodiš v reko zaradi rib /…/ Mogoče hodiš v reko zaradi kač, / zaradi njihovih ugrizov, ki prežijo med skalami /…/ Tvoje roke so prepredene z ugrizi, / tvoje roke so leglo ugrizov. / Tvoje roke.« V pesmi se zgodi svež obrat perspektive, kjer življenje naenkrat ni več iskanje dobrega, temveč pomeni soočenje s slabim – in preživetje. Roke so namreč telesni ud, s katerim sežemo v nov, neznan prostor in ga skušamo spoznati – ves čas so izpostavljene nevarnostim. S tem so tudi dobra metafora za vélike življenjske preizkušnje in naše soočanje z njimi.

Zbirka je, glede strukture in umestitve v kontekst, zelo premišljeno zastavljena, saj Škofič spretno izkoristi svoje poznavanje področja ribištva, ko z opisi različnih ribolovnih tehnik in postopkov ustvari večplastno zgodbo, skozi katero preseva subjektovo doživljanje sveta. Dobršen del motivov iz Seganja se napaja v tematskem polju narave, predvsem vode in gozda. V ta namen pesnik po eni strani izumi simbolno močne neologizme, kot je nožorogi srnjak (srnjak, ki mu je subjektov ded med prerivanjem zlomil del roga, na istem mestu pa je srnjaku ostalo zarito rezilo, ki se je odlomilo od držaja dedovega noža): »Njegov lajež je oster / njegov lajež je sunkovit / ne morem si ga predstavljati / da bi pripet na verigi prišel iz pasje ute.« Po drugi pa obuja pradavne motive, kot je pripoved o bajeslovni ribi Faroniki, in jih skuša aktualizirati: »vsi razmišljamo / premlevamo / tuhtamo / mozgamo / kaj / katero / kakšno / vabo / bi nataknili / na trnek / da bi ujeli / ribo Faroniko.« Zgodi se, da s katero od pesmi vstopimo v svet, ki je kot sanjski; nizajo se podobe, perspektiva se menjava … bralec izgublja orientacijo, podobno kot se subjekt izgublja v Škofičevih pokrajinah: »Potem ko z velikimi žeblji na debla pribiješ vse pajke križavce / in ves bolan zmoliš zdravamarijo, / ker se zaveš, / da so modra svetloba pod tabo modrasi, /čeprav se boš odslej vedno prepričeval, / da niso modrasi, / ampak le modra rasa nestrupenih kač.« Vendar z zavedanjem, da pesnik od bralca ne terja nujno razlage po verzih – le nežno navzočnost in pripravljenost občutiti – pesmi učinkujejo in nagovarjajo.

Občasno dobi bralec občutek, da utegnejo biti stene Škofičevega pesniškega prostora prepleskane preveč enoznačno, monotono. Da ne ponujajo izhoda, torej da puščajo premalo prostora, da bi bralec ob branju poezije lahko migal prosto kot riba v vodi. Morebitno monotonost in ujetost pa razkrojijo posamezne (še) intimnejše pesmi, v katerih pesnik prehaja v razmerje do bližnjega; kjer se iskanje dvojine motivno izrazi skozi združevanje v eno. Primer tega je pesem Roke: »V igri luči in tenje so najine roke lahko ptici. / V igri svetlobe in sence so najine roke gnezdo.« Tudi v pesmih Ihtiologija ihtenja in Ljubosumje je uporabljen isti motiv. V pesmi Prsti piše: »Privreš / iz / sebe / in v / najino tišino / prideš z / mojimi prsti.« V tem kontekstu se lahko doživlja tudi naslov zbirke, torej seganje kot vstopanje v nov prostor; zlivanje v eno; trk dveh svetov … Tudi sicer so tematsko podobne pesmi pomemben del zbirke, ker za bralca predstavljajo most, da ne zgolj pasivno opazuje subjektovo eksistenčno stisko, temveč – na račun pesnikove čutne in izrazno močne metaforike – vanjo vstopi, jo so-doživlja. Ta konkreten sveženj pesmi je dober kontrast nekaterim drugim, ki poudarjajo brezizhodnost, saj se v njih prvič v zbirki zares izoblikujejo občutek bližine, življenjska moč ter (za)upanje v boljšo prihodnost.

Denis Škofič je intelektualen pisec. Svojo zbirko razume do podrobnosti in zgradil jo je tako večplastno, da je bralec ne more enolično interpretirati. Doživlja jo lahko kot dramatično izpoved ujetosti; (nadrealistični) sanjski svet – svet podob in raziskovanja meja jezikovnega izraza; blodnjak motivov in simbolike (tudi antične in biblične), ki čakajo, da jih bralec sestavi v mozaik … Knjiga je tako odlično izhodišče za bralca, ki se želi spustiti v labirint zornih kotov in se v njem izgubljati, da bi se znova našel. In kljub temu da je poezija v Seganju izrazito poezija čakanja in sprejemanja (rastí), nikakor ni poezija obupavanja. Da bi avtor to poudaril, pogosto vpelje neologizme, se igra z besedami, jih ponavlja, obrača – moč invencije še posebej poudari v pesmi Kaj si pa mislila? … Skuša torej narediti prostor za (vedro) pričakovanje. Ustvari celo križanko, ki bralca ustavi nekje na polovici knjige in od njega terja tehten razmislek, nemalokrat tudi refleksijo o prebranem, kar lahko bralsko izkušnjo še dodatno poglobi (odvisno od tipa bralca). Posamezne rešitve skupaj tvorijo motivno polje, ki je odsev Škofičeve poetike. Dostikrat gre tudi za besedne igre, na primer: rešitev stolpca razorožiti srnjaka je kar razrogačiti. Čeprav pesniku ne moremo očitati pesniške nespretnosti ali šibke metaforike, pa se pogosto zgodi, da nekatere pesmi s svojo (pre)intenzivnostjo – predvsem so to eruptivnejše pesmi v prostem verzu – bralca po posameznih verzih sicer nagovorijo in predramijo, a ga kljub ritmu in dinamiki po zaključku pesmi pustijo praznega. V tem pogledu zbirko rešujejo dobro načrtovana struktura knjige (dodatno podkrepljena z ilustracijo na naslovnici, ki je delo avtorja in Helene Zemljič), oprijemljiva vsebinska nit ter pesmi v prozi, ki dajejo Škofičevemu glasu trdnost in perspektivo.

Po Škofičevo smo ljudje nemalokrat podobni pacifiškim lososom, ki izčrpani derejo proti toku na kraje razmnoževanja, da bi porodili življenje, četudi bo njihovo lastno s tem izgubljeno. A dokler sta v naših dejanjih prisotna volja in (čeprav včasih omejena) svoboda odločanja, je vsak napor upravičen. »Svoboda je prosti pad,« namigne avtor. In če je dobra literatura »pravo razmerje med sentimentalnostjo in tragiko«, potem je Denis Škofič s Seganjem zadel v polno.

 

 

Denis Škofič: Nožorogi srnjak

 

Njegov lajež je oster
njegov lajež je sunkovit
ne morem si ga predstavljati
da bi pripet na verigi prišel iz pasje ute
njegov lajež je podoben kriku nočne ptice
njegov lajež je sličen skovirjevemu oglašanju
ne morem si ga predstavljati
da bi prišel iz ptičje hišice
njegov lajež je kovinski
njegov lajež je svinčen
ne morem si ga predstavljati
da bi ob vsaki polni uri prišel iz stenske ure
čeprav niha kot ogromen perpendikel
lahko pa si predstavljam njegov nožev rog
kot kazalec na Kubinovi Smrtni uri
njegov nožev rog z zarezo za noht
zareza za noht kot lunin ščip
z mlajem upanja da bi ga lahko zaprl
ko laja v polno luno
v kateri pobliskuje rezilo
ki si ga je priostril ob reki
z drgnjenjem ob zlomljene kamne
s trenjem ob polomljen prod
nekateri otroški strahovi
ne odrastejo skupaj z otrokom

 

 

O avtorju / avtorici
Letnik '98, rojen v Kranju. Trudi se bivati v več krajih in časih hkrati, a mu ne uspeva. Od nekdaj ga vleče na Mediteran. Sicer ljubitelj filmov, peščenih plaž in gotskih cerkva. Kar je, je zmes matematike in mistike. Tudi urednik na portalu Pesem si in finalist Prangerjeve Mlade kritike.