/ 

Ko meduza se pogleda v zrcalo

samospevi-meduzinih-kac
Vid Sagadin Žigon: Samospevi meduzinih kač. ZUK Murakon, 2018.

         

Kaj je ono – tam? Je to temina, ki se plazi izza ovinka? Morda lepljive lovke hobotnice? Nekdo, ki te bo imenoval? Vse to je, in hkrati nič od tega, kolikor je vse le iluzija prostora in časa – večno vračanje enakega (Nietzsche).

Vendarle pišem o nečem: o knjigi, ki je znala zgostiti kri svojega jezika in na papir odtisniti svoj trpeč obraz. Samospevi meduzinih kač so četrta pesniška knjiga Vida Sagadina Žigona, po Drevoredu (2010), Špilungi (2015) in Metamorfozah (2017) – na poti med bralce je že peta, Kroženja.

Kako sploh pisati o knjigi, ki je tako izvirna in samosvoja? O njej glasno spregovorijo naslovi pesmi, skupaj šestnajstih: Missa funebre za Moniko, Oda prašičjemu repu, Urok kruhovih cmokov, Žalostinka postaranih deklet, Brezpogojna slast postanih rib ipd. To niso banalnosti ali prazne ironizacije. V njih je paradoks polnosti praznine in lepote v grdem, bogastva v ubogem. Skozi zbirko je metafizična vsebina karseda priklenjena na telesnost in vsa njena zla: uboštvo, bolezen, smrt. Od tod metafore, tudi groteskne, ki presunejo.

Poti do očiščenja zdaj ni skozi puščavniško askezo, niti svetniško ekstazo. Samospevi so potopis notranjih pokrajin, polnih hrupa, trenj, krvavenja. Rane se ne celi, ampak se jo odpira. S črnilom se ne varčuje. To je poezija dvoma in upanja, ki hodita z roko v roki. Naj bo kar koli: sebstvo, Smrt, Nič, resnica, pesništvo, preteklost, prihodnost. Pesnik je brez dlake na jeziku. Iskren v svojem čutenju in besedi, ne prosi za strinjanje. Hoče biti slišan.

Omenili smo že, da so Samospevi nekakšna upesnjena duhovna odisejada. Vzniknili so kot odgovor na življenjsko obdobje, ko se je zgrnila tema, polna osebnih, družinskih in drugih tragedij, ki so avtorja zaznamovale. Pričujoča poezija ni navaden »ventil«– je preživetvena tehnika. Kar je takoj presenetljivo, je primerjava knjige s preostalimi pesnikovimi zbirkami. Avtor, ki je začel s pisanjem izčiščenih dvovrstičnic (Drevored), zdaj piše razpotegnjene pesmi – pesni eruptivno, zgoščeno, čustveno nabito, semtertja (brez ključa) uporablja inverzije in rime … Ne cilja več na berljivost in izčiščen tok. Od zdaj stavi na intenziteto. Njegovo orožje sta slikovitost in škandal.

Silovitost pisanja gotovo ima svoje čare, toda s seboj prinese navlako. Sentimentalnost, dolgovezja, prenatrpane brezkončne povedi, ponavljanja (ipd.) so nevarnosti sami po sebi, a denimo še stvar okusa. Ob prerivanju skozi gmoto vsebine, ko ta enkrat pristane na nerodnih asociativnih preskokih značilno nepesniških besed ali nerodnih eksplanatornih formulacij, ki rušijo lok in liričnost pripovedi (»moj / užitek postane tvoj užitek, morda / nekoliko predrugačen, a to je / bolj stvar različne rabe besed kot / dejanskega občutja«), pa marsikomu prekipi. Podobno gre reči glede stopnjevanja abstraktnih dejanj, katerih izvrševalec in naslovljenec je lahko kdorkoli iz mnoštva zaimkov vseh vrst (»zvečer si operem lase v lavorju med / tvojimi nogami, ki mi bodo z blazinicami / svojih prstov trli črve ljubezni s tvojih / premnogih ran, ki me prebadajo.«)

Kaj torej vznikne, ko ranjeni človek vstavi roko v svojo rano – ko Meduza zagleda samo sebe v zrcalu? Pesnikovo pisanje je srečanje s smrtjo. Tisto »bedno, staro, neokusno cipo«. Smrt, kot jo doživlja, ni biološki fenomen; je proces vračanja v nič, v brezimno brezno, kjer bit obstaja le še skozi nepartikularno. Napoveduje jo z zimo, ki je »prišla v goste še pred tvojim rojstvom.« Piše: »Ne izdaj me, boginja Trenutka, / v katerem vsakič znova umrem. / Naj tvoje prelestno telo postane / moje nabodalo, tvoja hrbtenica / pa moj neodložljivi križ.« Vsak trenutek je smrt v sebi; je poln mikrosmrti preteklega in neuresničenega prihodnjega. Sagadin Žigon se po ničejansko sooča s temino, ki preži nanj: gleda jo – in ona mu vrne pogled. Postane soustvarjalka njegove usode: njegova hrbtenica je in tovor (križ) na njej, sprehaja se po njegovi hiši, »pijana od predsmrtnega krika,« in s špičastimi nohti praska z njega omet. Je kakor nujni kaos, ki ga izziva, spreminja, uči novih veščin. Toda ne zlahka in ne brez norčije, česar pesnik ne prezre: »vsi, ki smo še, smo harlekini, ujeti v smrt.«

Za pesnika je smrt najbolj temeljna resnica. In kar je res, je »na robu / smeha, in seveda greha.« Smejoča se Buda in oderuh se valjata skupaj v istem blatu. To blato je Nič – neizrekljivo neimenovano. Življenjski proces je preobrazba/vrnitev/očiščenje v primordialno obliko bivanja – je luščenje ometa hiše: »ti pa rabiš praznino, / da v njej se okoplješ, tebi pa zadostuje Nič, / da se vanj zaljubiš.«

Nič je potreben, kajti »vsak tvoj Jaz je laž, ki / jo skrivaš pred sabo.« V pesmi Izpoved raztrganega zmaja, pesnik ponudi rešitev z besedami: »Jaz sem, ki sem.« Ime, ki se skriva za ometom, je svoboda – identitete, odločitve in hrepenenja. Ko jaz ni več Jaz, lahko postane Drugi. Tedaj nisem več svoje življenje, niti svoja smrt. Ves manifest o pesnikovem samorazodetju se razkrije z besedami: »Samo ena je svoboda. Svoboda biti, / kar hočeš biti.«

Njegova svoboda je tudi blaznost – v njej odjebe »Hafise / in Rumije in podobne mumije, ki slavijo / pijanost.« Navkljub pesimizmu in demaskiranju sveta kot odra trpljenja, pesniku ne verjamem vseskozi. Blaznosti kontrira, čim zapiše: »pa vendar v prsih nekaterih še vedno / sveti svetloba, ki ni od tukaj in prežarja / sobane vse bolj hromega telesa.« Skozi temo sije svetloba, ki prinaša upanje in osmišlja. Praznina Niča se sveti kakor bakla. Je svetilnik človečnosti … Rumi pa pleše v soju njene mesečine.

Pesnik-alkimist s svojo novoizšlo poezijo zariše napol mitično pot, po kateri hodi. Njegov človek je v svoji človečnosti empatično bitje, zato so Samospevi povabilo k izgradnji Človeka iz sebe. Cena za to je bralčevo prostovoljno trpljenje, saj to mezi iz vsakega lista knjige – in iz presunljivo živih, transcendentnih, dehtečih ilustracij Kaje Brezočnik!

Preden sklenem ta zapis, moram še pritrditi Iztoku Osojniku, ki v spremni besedi označi našega pesnika kot romantika. Samospevi so lirični s komaj kakšno primero iz meni znanega pesniškega sveta. Piše o nikogaršnjih ranah, »ki se sušijo na pesku časa.« Pesnik drhti »na konicah svojih bradavic kot polž / pred obiljem dežnih kapelj.« Ljubljeni osebi zapiše: »Tako zelo te ljubim, da bi nadte poslal / hordo sestradanih vojakov, da se pred / mojimi hotečimi očmi napasejo na tvoji / mehki koži.« Pesnik je strasten, brezkompromisen in čuječen … prototip sodobnega romantika! Četudi mu očitamo grobost in (namerno) nevestnost v izčiščevanju pesmi, ki jih ne popravlja, ko so enkrat napisane, ne moremo mimo tega, da je izredno izviren. Ko piše o človekovi preobrazbi, pravi: »ne samo, da se spreminjamo, / ampak smo ob tem ves čas / in od nekdaj isti, tisti, ki se ves / čas spreminjamo, v metamorfoze / spremenljivega neba, ki črpa iz / korenin vesolja svojo kri.« Tudi ko je klišejski, klišeje so-postavi na način, ki je originalen in zadene bistvo stvari.

Popotovanje skozi Samospeve ni lahkoten sprehod. Pokrajine do bralca niso posebno rahločutne. Gromozanske kačaste pesmi, natrpane z vsem, kar se danes odsvetuje kot nerodno ali sentimentalno, se zvijejo okrog tebe in te počasi stiskajo, dušijo. Pot do Niča, ki je onkraj identitete, je smrt najdenosti v izgubljenost. Tudi bralcu se zvrtinči. Znajde se v prostoru vsečloveških stisk, ki ga zadimlja ta vsečloveška poezija. Skupaj z avtorjem stopa po ruševinah eksistence.

Prejmite opozorilo: če povabite tega samotnega jezdeca, da se okrepča v vaših mestih, »skozi katera [je] prijahal s krvovrelo / pesmijo na ustih,« vedite, da bo, preden bo odšel, najprej »obglavil vaše demone, kot bi bili [njegovi].« Kdor ni pripravljen, naj raje ne krene na pot. Kdor pa začuti klic, zbere moč in gre – ta bo spremenjen.

   

       

Vid Sagadin Žigon: Himna prezgodaj vdovelih vzdihov na sramnem lasišču strahu

    

Tako te imam rad, da bi te za
eno samo noč podaril neznancu,
da bi delal s tabo vse, kar si jaz
ne upam, tako te ljubim, da bi bil
sam ta neznanec, ki odkriva v tebi
še neznane in neslutene pokrajine
tvojega sebstva, preden se utopi
v tvoji brezdanji globini, o kraljica
upanja na nič, kar še nisva in bova
še doživela, in tudi, kar je že izhlapelo
skozi membrano užitka, ki sva ga
jemala z gigantsko žlico, v kateri sva
utapljala vzdihljaje najinega sramu,
ovdovelega na oltarju prečutih noči
in dolgih goltajočih pogledov kačjega
jezika, ko nama roka je otrdela od
strupenega ugriza v nezlomljivo kost,
ki potuje po tračnicah skupnih let, kaj
let, stoletij pritlehnih očitkov, da nisva
pravočasno umrla na bojišču trenutka
in sva namesto tega odprla usta grehu
trajanja v tem, kar ne traja ali vsaj ne
bi smelo trajati celo večnost, polno
volčjih pasti, ki sva jih nastavljala
ne vedoč, da se bova nekoč ujela vanje,
tako daleč od domovanja užitka, da je
celo ugriz steklega psa rahločutnejši od
jutranjega poljuba na sramne ustnice
zardelega dneva, ki se nikoli več ne
prebudi, vsaj ne takrat, ko te ljubim.

Tako zelo te ljubim, da bi nadte poslal
hordo sestradanih vojakov, da se pred
mojimi hotečimi očmi napasejo na tvoji
mehki koži, polni strelskih jarkov, kamor
ne zaidejo zgrešeni streli ljubosumja,
brez minskih polj prepovedanih dotikov,
brez odvečnih besed, s katerimi te kličem
s fronte ranjevanj v živo meso, opasan
s samovžigom, edinim orožjem proti
tvojemu brezdanjemu molku, s katerim
priklicuješ svoj strah pred vnovičnim
polomom, preden zdrsneš po skakalnici
dneva v nedosežne daljave obupa, ki
ga oblačiš v ponošena karmična oblačila
pozabljenih spogledovanj, zakurjenih
na grmadi premnogih slovesov in vrnitev
na mesto zločina, kjer domuje večna
bolečina, ki sva jo po pomoti imela za
edino skupno lastnino, dokler se nisva
stopila kot sneg na ročicah prezgodaj
dozorelih otrok, ki nama utirajo pot.

Če bi danes umrl, ne bilo bi prezgodaj,
kvečjemu prepozno za vse izraze
ljubezni do tvoje bogaboječe, čeprav
trdno odločene stiske, ki ji natikaš
krila vseh angelov varuhov, padlih
v tvojih sanjah pred obličjem mojih
paničnih poljubov, ki sesajo kri iz
tvojih drobljivih piškotastih ustnic,
v prisilnem naročju mojih brezzobih
krikov po tvojem odsotnem objemu,
ki ga podarjaš niču najinih izginulih
noči, v katerih sva se použila tako
scela, da od najinega obeda ni ostala
niti koščica upanja na moje ali tvoje
vstajenje iz pregrešnega mesa očitkov,
ukradenih iz posode moje norosti in
tvojega strahu, kaj ti bo prinesel dan,
ki ga preživljaš z mano, in vrženih kot
rokavica v brezno nedoživetih dni, ki
sva jih pozabila zasuti z lakoto po padcu
v to, česar ni in morda nikoli ni bilo
tako, kot sva si zamislila, da bo, takrat
ko sva izginjala v vzdihih prepotenega
nabijanja v temo neodkritega sebstva.

Zdaj, ko veva, da bi bilo vse skupaj
lažje, če ne bi bilo, zdaj, ko nama je
jasno, da lahko traja samo tisto, kar
ne more trajati, šele zdaj sva zmogla
roditi obalo, kamor lahko pristajajo
ladje z drugih bregov, ne da bi nasedle
na čereh postaranih krikov po odsotni
bližini, ne da bi utonile v močvari mnogih
(samo)prevar, ki sva jih hranila z očali
kratkovidnih razočaranj z iluzijo, da
lahko dioptrijo krivde vidijo dlje od
lastnega nosu, in na tej obali skotiti
pesek za igro najinih otrok, s katerim
tokrat oni gradijo peščene gradove
najinih pozabljenih dni, tako davnih,
da je že milijardo svetlobnih let mrtva
zvezda videti kot pravkar rojena na
slepih beločnicah velikega poka, ki
nikakor ne more ali noče počiti, ker
se boji vesolja, ki bo nastalo iz njega,
ker se boji najinega vnovičnega rojstva
iz zapuščene maternice raztelešenega
greha, tako daleč in hkrati tako blizu
reinkarnacije, da vsak dotik boli bolj
od dotika tisočerih meduz v oceanu,
imenovanem po tebi, o sladka
metamorfoza padca iz tega raja,
kamor se ne morem vrniti brez
kačjega ugriza v to, česar ni.

  

  

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

     

O avtorju / avtorici
Letnik '98, rojen v Kranju. Trudi se bivati v več krajih in časih hkrati, a mu ne uspeva. Od nekdaj ga vleče na Mediteran. Sicer ljubitelj filmov, peščenih plaž in gotskih cerkva. Kar je, je zmes matematike in mistike. Tudi urednik na portalu Pesem si in finalist Prangerjeve Mlade kritike.