/ 

Ženske morajo prenašati več težav

Lucina Kathmann, Neža Vilhelm – pogovor s pisateljico, novinarko, podpredsednico Odbora za pisateljice pri mednarodnem PEN-u – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Lucina Kathmann, pisateljica, novinarka in podpredsednica Odbora za pisateljice pri mednarodnem PEN-u.

Z njo se je pogovarjala Neža Vilhelm.

  
Rodila se je v ZDA in dolga leta živela v Mehiki. Piše kratke zgodbe in eseje, ukvarja pa se tudi z novinarstvom. Objavlja tako v španščini kot v angleščini. Bila je predsednica Odbora za pisateljice pri mednarodnem PEN, zdaj pa je njegova podpredsednica.

     

Kako dolgo ste že članica PEN-a? Kakšen motiv ste imeli, da ste se pridružili?

PEN-u sem se pridružila leta 1986. Pritegnilo me je delo Odbora za pisatelje v zaporu, pa tudi zamisel o mednarodnem udejstvovanju.

    

Ste ena od pobudnic ustanovitve Odbora za pisateljice. Kakšne okoliščine so vas vodile, da ste ustanovili ta odbor?

Takratne razmere v PEN-u niso bile naklonjene ženskam. Kongresov se je udeleževalo le malo članic, pa še tiste, ki so prišle, so čepele za moškimi, ki so bili v centrih na višjih položajih. Verjetno veste, kako grozno je bilo na kongresu v New Yorku leta 1986, na katerem so se bile ženske prisiljene braniti, ker je Norman Mailer, takratni predsednik ameriškega PEN-a  izrekel precej obscenih in groznih stvari o pisateljicah. Morda nam je s tem naredil uslugo. Takoj smo se začele organizirati, da bi ustanovile Odbor za pisateljice. Nismo ga ustanovile v New Yorku, a za to sem slišala in naslednje leto odšla na kongres, da bi se lotila težav žensk v PEN-u.

  

Odbor je bil ustanovljen leta 1991. Kakšen je bil položaj žensk pred 29 leti v primerjavi z današnjim dnem?

Oh, stvari so mnogo boljše, še posebej zaradi izvolitve Jennifer Clement za predsednico mednarodnega PEN-a. Dokler smo bili organizacija, stara skoraj 100 let, ki še ni imela ženske predsednice, smo bile ženske precej v nemilosti, vsaj tako je moje mnenje. Delegat iz mojega centra je nekoč rekel, da ko je na dnevni red prišlo poročilo Odbora za pisateljice, so šli vsi moški na stranišče ali pa telefonirat. Rekel je, da bi morali poročilo dostaviti v moško stranišče.

  

S kakšnimi težavami se srečujejo ženske danes? Odgovor bi moral biti, da jih pestijo takšne težave kot moške, ampak se mi zdi, da to ni res. So na svetu območja, kjer so ženske še posebej v slabem položaju?

Ženske se danes soočajo z raznovrstnimi težavami. Večino poznajo tudi moški, ampak ženske morajo prenašati več težav, deloma zaradi ekonomskih neskladij. Spomnim se, da je bilo na OZN-u rečeno, da se bodo posvetili ženskam v naravnih nesrečah, pa sem pomislila: »Dajte no mir, tornadom je pa res čisto vseeno za spol!« Nato sem prisluhnila debatam na to temo in spremenila mnenje. Ženske, ki jih je prizadela revščina, so gradile zelo uborna naselja v deltah rek, ki so poplavljale. Jasno je bilo, da bo voda s seboj odnesla vse ali pustila prebivalce brez domov. Ja, tudi naravne nesreče imajo hujše posledice za ženske. To je nekakšen strukturni seksizem, ki prečka vse meje in se pridruži vsaki že obstoječi težavi. Seveda so težave žensk povezane tudi z območjem, iz katerega prihajajo. Razmišljam o grozljivih stvareh, ki jih morajo vdove prenašati v Afriki, ali o dejstvu, da v nekaterih delih muslimanskega sveta ženske ne smejo od doma brez spremstva moškega. Povsod se dogajajo šokantne in grozljive stvari. Nasilje nad ženskami se dogaja na vseh socialnih ravneh. V najbolj razvitih državah se srečujemo s spolnim nadlegovanjem, ki je veljalo za običajno.

  

Ljudje bi si mislili, da imajo v Evropi ženske enake pravice kot moški. Pa je to res? Kje je treba ženske bolj prepoznati in jih postaviti v središče družbene pozornosti? Za katera področja moramo bolj poskrbeti, kar se tiče problematike žensk v Evropi?

V Evropi imajo ženske precej težav. Hotela sem omeniti nasilje, spolne zlorabe in
femicid, ampak tudi v Evropi je precej ljudi, ki potrebujejo posebno pozornost, na primer migranti. Živimo na istem planetu. Čim bolj se poglabljaš v te težave, bolj ugotavljaš, da so prisotne povsod, v takšni ali drugačni obliki.

  

Radi bi verjeli, da živimo v civiliziranem svetu, kjer lahko vsakdo reče, napiše in misli, kar hoče, dokler s tem ne žali drugih, a je to daleč od resnice. Gotovo poznate veliko primerov, kjer so ženske (in moške) zaprli zaradi njihovih besed, zapisov in prepričanj. Lahko naštejete kakšne med njimi?

Poznam ogromno primerov žensk, ki so morale prestajati (ali še prestajajo) težke kazni, ker so se svobodno izražale. Pravzaprav te svobode nimajo, ampak vseeno spregovorijo. V moji državi, Mehiki, so Miroslavo Breach umorili zaradi njenega novinarskega dela. Pisala je o tolpah, ki so v njenem okolišu prodajale mamila. Lahko bi omenila še vsaj 20 drugih primerov. Na Malti je Daphne Caruana Galizia, v Iranu Nazrin Sotoudeh, v Rusiji Anna Politkovska, v Ugandi Stella Nyanzi … Seznam bi bil resnično predolg.

  

Verjetno se borite na številnih frontah za pisatelje v zaporih in v izgnanstvu (ne samo za ženske). Zakaj jih preganjajo? Kako jim lahko pomagamo? Kakšne akcije ste izvedli vi?

Ja, seveda, borili smo se tudi za moške, čeprav se sama poskušam osredotočati na
ženske. Več primerov kršenja pravice do svobode govora je uperjenih proti moškim. Več jih je ubitih zaradi njihovega pisanja. Nekateri so izjemni pisatelji. Morda lahko omenim Javierja Valdeza v Mehiki. Morda je 100 moških v Turčiji, ki so zaprti ali čakajo na sojenje. Bolje, da ne začnem z naštevanjem ljudi, saj ne bi nikoli končala. Seveda so tisti, ki jih bolje poznamo in imamo raje ter so neopevani, junaki. Nezaslišano je, kar se jim je dogajalo. Moj center poskuša najti ljudi, ki so jim grozili in so še vedno živi. Poskušamo jim dati, kar potrebujejo. S tem smo začeli pred nekaj leti, ker smo opazili, da smo samo pošiljali denar za stroške pogrebov pokojnih kolegov. Hoteli smo delati v prid svobode govora. Zdaj pogosto stopamo v stik s kolegi, moškimi in ženskami, ki bežijo in poskušajo rešiti svoja življenja. Nekateri ljudje potrebujejo publiciteto svojega primera bolj kot denar. Vedno jih vprašamo, kaj v tem trenutku potrebujejo.

  

Verjetno ima veliko zgodb srečne konce. Jih lahko nekaj naštejete?

Oh, veliko zgodb ima srečne konce. Verjetno se spomnite zadnjega elektronskega
sporočila, da je Stella Nyanzi prišla iz zapora. Res smo bili veseli zaradi tega. Sčasoma je Lydia Cacho (Mehika) je dobila kar nekaj pravnih sporov in ne bo se še ustavila. Pred časom smo pomagali tudi ženski iz sosednje države. Njenih težav še ni konec, so pa skupaj z otroki danes živi. Ime ji je Alejandra Jiménez in ni slavna. Pisala je o zločinu v šestih okrajih v državi Michoacán. To počne že zadnji dve desetletji. Upam, da je ne bodo ubili. Mislim, da to še vedno nameravajo, ampak jim do zdaj še ni uspelo.

  

Kaj lahko naredimo za dvig zavesti glede sovražnega govora, svobode govora, pisateljih v zaporu ali izgnanstvu?

Pero je močnejše od meča. Pozanimajte se o teh primerih, preučite jih, pišite odgovorno o njih. Pišite žrtvi, pišite njeni / njegovi družini, pišite o primeru za časopise. O tem napišite pesem. In še mnogo drugega lahko storite.

  

Odbor za pisateljice ima številne odbore v lokalnih PEN centrih. Kakšna je njihova vloga v lokalni skupnosti? Kako naj bodo bolj aktivni in vidni v sodobni družbi?

Ves čas se soočamo s to težavo. Ljudje v obeh Amerikah ne poznajo PEN-a. Imamo veliko dela. Kadarkoli gremo na konference, novinarjem razlagamo o PEN-u. Delimo gradivo. Na lokalnih dogodkih imamo stojnico, kjer se pogovarjamo o PEN-u in delimo pisno gradivo. Za dvig zavedanja o težavah organiziramo javne dogodke, kampanje s karticami, dneve oltarja mrtvih … Veliko stvari počnemo. Dobre zamisli pa so vedno dobrodošle. 

  

Kakšna je vloga PEN-a v današnjem svetu?

Niti malo se ni spremenila. Ne bomo se mogli upokojiti. Človeštvo ni naredilo veliko glede svobode izražanja. Veliko voditeljev različnih držav vrže v zapor vse tiste, ki jim kravžljajo živce. To nima nobene povezave z dobrobitjo države, gre za odgovor na jezo, kar bi morali predelati že v vrtcu.

  

100. obletnica je izjemna priložnost za pogled nazaj na pretekle dosežke in izdelavo strategije za prihodnost. Kje je PEN najbolj potreben? Katere cilje si je zastavil Odbor zapisateljice?

Pojavilo se je nekaj novih težav, na primer nadlegovanje po spletu. Razviti bo treba nove taktike reševanja teh težav, ampak v resnici je naš cilj tak kot vedno. PEN je potreben vsepovsod. Iskreno upam, da lahko uporabimo 100-letnico PEN-a, da bomo dosegli več ljudi.

  

Hvala za vaš čas. Želim vam vse najboljše in veliko energije za vse dobro delo, ki ga namenjate temu, da bo svet postal lepši.

Zabavno se je bilo pogovarjati, Neža. Najlepša hvala.

  

  

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VESELI BOMO, ČE SE BOSTE NA PRISPEVEK ODZVALI, GA DELILI ALI KOMENTIRALI TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Lucina Kathmann, Neža Vilhelm – pogovor s pisateljico, novinarko, podpredsednico Odbora za pisateljice pri mednarodnem PEN-u – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

    

Lucina Kathmann
O avtorju
Lucina Kathmann se je rodila v ZDA in dolga leta živela v Mehiki. Piše kratke zgodbe in eseje, ukvarja pa se tudi z novinarstvom. Objavlja tako v španščini kot v angleščini. Bila je predsednica Odbora za pisateljice pri mednarodnem PEN-u, zdaj pa je njegova podpredsednica.