/ 

Antologija sodobne islandske književnosti – Vilenica 2020

Lucija Stupica – Vilenica 2020 – Islandska književnost Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Antologija sodobne islandske književnosti, uredila Sverrir Norland in Lucija Stupica. Društvo slovenskih pisteljev 2020.

 

Letošnja vileniška antologija je namenjena sodobni islandski literaturi. Naslov Raddir í loftinuGlasovi v zraku je sposojen iz naslova zbirke leta 2017 preminulega pesnika Sigurðurja Pálssona, ki mu je antologija v duhu tudi posvečena. Sigurður Pálsson (1948 – 2017) je študiral v Parizu in Toulousu in maja 1968 v živo doživel pariške proteste, kar je v veliki meri vplivalo na njegov intelektualni in literarni razvoj. Po vrnitvi na Islandijo je postal pomemben del aktivne skupine mladih literatov, kasneje predaval na univerzi, objavljal zbirke poezije, romane, gledališke igre in prevode, največkrat iz francoščine. Bil je nagrajen z redom viteza, tako v Franciji (Red umetnosti in literature – Ordre des Arts et des Lettres) kot na Islandiji.

Sverrir Norland, islandski urednik, založnik in pisatelj takole začenja svojo predstavitev: »Smo leta 1955. Na tisoče radostnih ljudi se je zbralo ob starem pristanišču v Reykjaviku. Pisani šopki cvetja so redek prizor na tem nerodovitnem, opustošenem otoku, a zdaj se zdi, da vsak drugi maha z njim proti nebu. Vse to se dogaja ob slavljenju vračajočega se junaka: Halldór Laxness, otrok majhnega naroda z manj kot 200.000 dušami, se je pravkar vrnil iz Stockholma, ovenčan z Nobelovo nagrado. Dolga leta je bil med možnimi kandidati, a nihče ni v resnici verjel, da se bo zgodilo – razen Ernesta Hemingwaya, ki je, če naj verjamemo legendi, leto prej poklical Laxnessa in se mu opravičil, češ da mu je odnesel nagrado.«

Laxnessova nenadna svetovna slava je bila hkrati blagoslov in prekletstvo za otok, katerega bogata literarna tradicija sega vse v 12.stoletje, ko naj bi bila napisana večina islandskih sag. Bolj kot vse drugo so Islandci cenili, če je bil kdo skáld, pesnik. »To ne postaneš s pisanjem poezije ali izdajo knjig, tak se preprosto rodiš, blagoslovljen od bogov, so verjeli. Od leta 1955 pa si vsak skáld želi postati še svetovno znan pisatelj, celo sanjač iz najbolj odmaknjenega neznanega kraja. Hkrati pa vsakdo piše v Laxnessovi senci. Obstaja šala, da sta vse, kar potrebuješ, da postaneš islandski pisatelj, pisalni stroj in tiskalnik – z njima lahko začneš posnemati pisateljev stil,« zapiše Sverrir Norland in malce kasneje nadaljuje: »Nikoli nisem maral islandske literature. Ko sem odraščal, sem si najbolj želel pobegniti, tako fizično (v tujino sem se preselil kmalu po dopolnjenem dvajsetem letu) kot v domišljiji. Zato sem bral tujo literaturo, gledal tuje filme, sanjaril o tujih krajih; poljubljal sem tuje ustnice z ležanjem v tuji travi, strmeč v tuje nebo. Pravzaprav nisem niti bral islandske literature, saj sem se že odločil, da ta ni zame. Vse dokler mi ni začela rasti brada in sem prepotoval tuja mesta in gozdove in knjige.«

Prvi pisatelj, ki ga je zares navdušil, je bil Gyrðir Elíasson, ki mu je pokazal, kako je mogoče ustvariti literarni svet iz prvin preprostega, vsakdanjega življenja: iz strmih gorskih cest, odročne kmetije, vasice ob morju, z dodatkom dreves in s kupom potrtih, a šaljivih ljudi.

Pomislim, Slovenci se z Islandci zlahka počutimo domače – obe deželi sta manjši državi, deželi dveh manjših jezikov, zelo dobro razumemo, kako ranljiva je suverenost. V podobnostih in razlikah se tiho dotikamo. Vsak deseti Islandec, pravijo, napiše knjigo, čeprav jih je le nekaj več, kot je prebivalcev Ljubljane. Njihovo pisateljsko društvo povezuje približno 400 avtorjev, njihova književna pokrajina premore kakih 40 založb, poleg piscev pa so najpomembnejši bralci. Ne le tradicionalno obdarovanje s knjigami za božič – za Islandce velja, da so med najboljšimi bralci in kupci knjig na svetu. Oddaljenost od drugih celin obračajo v svojo prednost: ustvarili so prepoznaven literarni svet. »Izredno produktivni smo,« v nekem intervjuju pove pisateljica Auður Jónsdóttir in nadaljuje, da nimajo jasnih razmejitev: mnogi avtorji pišejo tako poezijo kot otroške knjige in romane ter pogosto mešajo in se igrajo s stili; vse to eksperimentiranje pa daje besedilom svojevrstno svežino. Sama bi dodala, da je Islandcem uspela tudi izjemna prepoznavnost in prav ta antologija nam razkriva odlične tekste, je obljuba za izvrstno branje.

Ne le islandska literatura, umetnost na sploh privlači najrazličnejše umetnike, da se pri njej opajajo. Naslovnica antologije Glasovi v zraku predstavlja slikarko Louise Matthíasdóttir. John Ashbery je o njenem delu zapisal: »Pokrajina je ravna, za lažje opazovanje se nagiba malo navzgor ali navzdol, dokler ne zadene ob vodo, in potem so tu gore, ki zastirajo pogled, preproste in neomajne kakor stena za mizo v tihožitjih. Očitno na Islandiji ni ne dreves ne sfumata. Stavbe so preproste dvokapnice, bele hiše z rdečimi strehami in z malo – če sploh kaj – okni, kakor hiše pri monopoliju. Dežela je jasna, hladna in odprta. Včasih v ospredju stojita dve postavi, ne preveč skupaj, in mečeta dolgi senci, podobno kot pri Chiricu.«

Podobe, ki jih odstirajo slikarkina dela, so zame zamrznjeni občutki islandske duše, tihe podobe, ki se z daljšim opazovanjem prelijejo z vsemi barvami melanholije in s tihim, a vztrajnim glasom tega severnega otoka. Pretresljiva notranja melodija, ki ostaja s teboj. Nekoč z gozdovi pokrit otok je danes v večinoma pokrit z ledeniki in vulkansko zemljo. Zelena barva, s katero se Slovenci tako radi kitimo, na Islandiji otemni skoraj v črno. Izviri vroče vode, polja lave, slapovi, klifi, fjordi, z mahom prekriti bregovi in – ne nazadnje – njorke, »najprisrčnejši ptički, arktična verzija pingvinov, po islandsko se jim reče lundi. In način, kako se ta beseda okroglo povalja po jeziku, ko jo izrečeš, se resnično prilega široko odprtim in lepo oblikovanim njorkinim očem« (Ana Svetel, Kako premeriti fjord).

Tudi v tem času je jasno, da se umetnost nadaljuje. Vstopite v svet sodobne islandske literature z vso potrebno pozornostjo in občutljivostjo, še z besedami pesnika Sigurðurja Pálssona : »Prosim, vstopite/ Skozi vrata/ Ali skozi okna/ Kot želite.« 

     

  

      

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Lucija Stupica – Vilenica 2020 – Islandska književnost Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
   

 

Lucija Stupica
O avtorju
Lucija Stupica je svoja otroška in najstniška leta preživela v Šmarju pri Jelšah, nato je sledilo še več ljubljanskih let z vmesnimi mesečnimi prekinitvami z bivanji v tujini, zdaj pa piše poezijo v Stockholmu. Je pesnica in oblikovalka interierjev. Njena zbirka Čelo na soncu(Beletrina, 2000) je dobila nagrado za najboljši prvenec. Sledili sta zbirki Vetrolov (2004) in Otok, mesto in drugi(2008) ter nagradi, nemška Hubert Burda in švedska Klaas de Vylder za priseljene avtorje. Točke izginjanja je naslov zadnje knjige, ki ima letnico 2019.