Lucija Stupica – pesmomat – izbrane pesmi

  

Kitajska torta

  

Rekla je, da bo spekla torto sama.
Recept njene mame, še v nemškem jeziku,
v poševni pisavi v osemsto strani zajetnem zvezku
iz graške gospodinjske šole, vezanem v usnje.
Spomni se, vidi jo,
bilo je skoraj ob koncu dvojne monarhije
v njihovem hotelu na Štajerskem,
kako je s svojo kranjsko govorico, skoraj tujka,
zapisovala nove recepte,
ošvrknila s pogledom najmlajšega,
si obrisala roke v bel predpasnik, nato pa odhitela,
da še zadnjič pregleda, ali so vsi pri svojih opravilih.

Pisava vstopa v prostor, v zdaj nek drug čas,
a še vedno z isto bakreno skledo. Najprej jajca.
Mož je na službenem potovanju, otroci na dvorišču,
ostanki pohištva govorijo, da je bila vmes vojna.
Že druga. Leta uničenja. Nato sladkor.
Miza je pogrnjena z najboljšim prtom,
desertne vilice in porcelan skrbno razporejeni.
Navsezgodaj je prebrala pismo. Moka.
Sestrične iz Ljubljane piše: Težko je,
a vašo bom še nekako imela pri sebi.
Vsak dan ustvarja sliko. Pecilni prašek.

Vse, kar je narobe na tej sliki,
je njeno življenje. Težko je to razumeti.

Kitajska torta. China-Torte.
Morda ni za tem imenom prav nič,
samo ime je, izbrano, da se razlikuje.

Rekla je, da bo spekla torto sama. Nobenih navodil.
Tista ura nepreklicno pride. Ko se vseh izgub
ne da več nositi in verjeti v majhna darila vsakdana.
Torta je na mizi. Odpravi se ven, na dvorišče,
lahen poletni veter dviguje perilo na vrvi,
napeti ob dolgi fasadi, žive barve v vetru.
Ptiči so karnevalsko razpoloženi.

***  

  

Hči in oče

  

na pločniku
                                                     v zamrznjenem sprehodu
na eni strani
                                                     mestne hiše za opečno ograjo
na drugi
                                                     vrsta parkiranih avtomobilov
tudi to je fotografija
                                                      pozno poletje je
oblečena sta svetlo
                                                      skoraj praznično
vsekakor sta videti srečno
                                                      drži jo za roko
zelo majhna je
                                                      katalog zgodb se odpira
besede
                                                      točke na zemljevidu
oblikovanje sveta
                                                      oblikovanje doma
kjerkoli že to je
                                                      kjerkoli že to je
hči
                                                      oče
korak
                               fotografija
                                                                     korak

  

*** 

  

V njeni odsotnosti

  

Ozrla sem se skozi okno
še enkrat
na manjšem dovozu je bila
parkirana bela vespa
in župnik s slamnikom
precej nenavadna slika
je že stopal proti vhodu
se popraskal po bradi
topel nasmešek in stisk roke
niste od tod
ne
tudi moja žena ni
povejte mi več o sebi
njena odeja vržena čez stol
leto diagnoz in nato klic
na kaj najprej pomislite
ko pomislite na pokojno
in vendar
in vendar sem prišla
prepozno
na skrivaj vem
kot ona živi v svojem sinu
bo on v najini hčerki
ta soba
pomislim
njen klavir v tišini
neroden smeh ob mizi
preplet zavozlanih besed
pogovor o obredu
kako
ljubimo drug drugega
prazni prostori
so vedno glasni
to jutro
je bilo vse o življenju
rdečkasto rjava in črno-bela mačka
sta jo še vedno iskali
toliko fotografij
kako
jih bomo uredili
in poletje
zdaj se pogovarjamo
ob kozarcu vode
se je začelo tako spodbudno

  

*** 

  

Sanje

  

Precej pred najinim časom se je začudila:
Zakaj bi kdo sploh gledal skozi okna tujih hiš?
Visby je bil ovit v oktobrsko meglo in večer tih.
Pri nas imamo zavese, sem rekla. Zamišljala sem si,
da mora človek hoditi po kamnitih kockah zato,
da si laže predstavlja, kako trkajo polni kozarci za zidovi,
kako se spušča mrak med grižljaje pravkar postrežene večerje,
kako se pribor v različnih legah dotika krožnikov.
Medtem sva nadaljevali tako sprehod kot klepet
in jaz sem še naprej, a zdaj naskrivaj,
tihotapila radovedne poglede skozi okna.
Nekdo je ravno stresal prt, ustavil se je, trznil,
pogledal v sobo čez svojo ramo, v žensko,
ki se je sklanjala nad dete in govorila v meni
neznanem jeziku. Imela je moj obraz.

  

*** 

  

Pričakovanje

   

Začne se s tabo – toliko stvari se je začelo s tabo –
dve leti si stara in zreš v smeri zvona,
obešenega na orjaški lesen šestnožnik, tja,
kjer imajo na otoku poroke in pogrebe.
Obala je zabrisana z meglico. Ima podobo
dolge nevestine vlečke. V pižami in bosih nog
stojiš na temnem kamnu terase, aprilsko jutro
riše dolge sence, zvok ladijske sirene
prihaja s strani nevidnega obzorja.
Morda zreš tja, v znano, a zdaj zakrito.
Ladja bo počasi zdrsnila mimo.
Velika tovorna ladja je, nama govori zvok.
In izginila bo, še ena ladja.
Stojiš in zreš, kako se iz meglice dvigne jelen,
ki je priplaval s celine in kako v urnih skokih spet izgine.
Kasneje se bova oblekli in šli do zvona.
Spet bova videli horizont. Dvignila te bom,
kot že mnogokrat poprej, povlekla boš vrv
in težak zvon bo zvonil.

   

   

Preostali prispevki in literatura na portalu Vrabec Anarhist