/ 

to svetlobo

       

Liu Zakrajšek o poslanem ciklusu

Pričujoč cikel pesmi je nastajal dalj časa, v obdobju pojemanja dnevne svetlobe, v zimskem obdobju. Gre za razmišljanje o nemožnosti izstopa iz lastnih misli in občutkov, ki te zagrajujejo pred svetom kot votlina. V pesmih govorim o izgubi. Predvsem o sprejemanju okoliščin lastnega bivanja. Pablo Neruda je zapisal: »Svetloba je moje življenje«, in čutim, da je z menoj podobno. Kontrast svetloba/tema vidim v naravi in čutim v sebi in drugih ljudeh. Vendar svetloba v naravi obstaja neodvisno od nas, za svetlobo v sebi pa se moramo boriti.

 

***

 

to svetlobo

 

I.

 

hribi, razpotegnjeni.
na njih nasloni jutro svojo mehko glavo,
svojo mehko dlan.
poskuša mi povedati:
»sedaj sem tu,
a ni bilo lahko.«

vse te besede,
ki bi se lahko
zdrobile,
nosim jaz,

in to je tisto
v čemer napredujem.

 

***

 

II.

 

nad mojo glavo
se premikajo oblaki.
v dolgem loku
osvetlijo reko,
ki jo vidim.

moja dlan je suha.
meša to svetlobo,
da bi se zgostila,

da bi se zgostila
in otrpnila
v zanesljivo snov
s katero si zalijem
šive.

šele danes
sem stopila ven iz jame,
ki sem jo napravila iz tebe.

 

***

 

III.

 

pišem
in ne vem, če to pomeni kaj
v svetu,
kjer razdalje obvladujejo ljudi

in vse besede
vlečejo navzdol,
kot kamenje,
ki se zaraste v kožo.

kako bi nas tolažil Platon,
če bi videl, da je naša jama
zrasla do neba?

da zdaj vsak pozna drugačno,
da jih je na sto, da ni le ena.

naj se jutro
tokrat ne odbije
od naročja, kjer te čutim.
naj mi da še to svetlobo.

naj se sence oddaljijo stran od
okna, ki sem ga podpirala vse življenje.

naj vidim tiste,
ki so še pod njim.

 

***

 

IV.

 

to svetlobo
prebledele zime
spremljam mirna,
skozi žaluzije v prazni hiši.

v sosednji sobi sem pristavila velike lonce.
za krompir, za tiste, ki se vračajo
iz gozda.

pišem tistim,
ki so me pustili za seboj.
lahko bi rekla:
»zdaj sem tu,
a ni bilo lahko «,

ampak večinoma besede
ne potujejo tako.

poljubim dlan,
ki se pokaže,
kjer je včasih bil prepad.

sedim v vrtu,
božam drobne hrbtenice
rožnega grmovja.

enkrat me ne bo več tukaj,
da bi videla, kako na koncu
nekaj celic
vedno
odleti
v to svetlobo.

To, ki je
iz nas.

   

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju / avtorici
Sem študentka drugega letnika primerjalne književnosti in filozofije, rojena v Ljubljani(1998). Poleg literature je moja druga ljubezen ples. S poezijo diham, zaščiti me pred svetom, hkrati pa me uči drže bližine in sočutja.