Zgodbe, poezija, knjige, refleksija kulture in družbe. Vrabec Anarhist, portal za književnost in mišljenje, Društvo slovenskih pisateljev.
Takrat šele so se začele halucinacije in tega sem se dobro zavedala. Toda prevzele so vloge mojih resničnih strahov, zato so bile resnične.
Bil sem šokiran. Upal sem, da bi mamo fizioterapevti toliko usposobili, da bi lahko hodila, čeprav ob pomoči, ampak se z njo sploh niso ukvarjali.
Tako je javknila gospa Adela in povsem neznačilno zanjo samo, zdrknila na kolena. Zajokala je s strašnimi solzami osamljenega, starega človeka. S čelom je udarila po kockah med tračnicami, zatem nekoliko privzdignila glavo, a ni ji uspelo vstati, začela je z obema rokama ljubkovati tračnice.
Usoda napravi svoje z razlogom. In jaz sem imel razlog. Še preklemano dobrega. Ubiti Francoza, ki je mojemu bratu odvzel ime.
Na splošno je Jaz izmišljotina. Jaz je bil lahko en sam, sta bila dva ali več. Zjutraj po ugodju noči, se je Jaz ponovno sestavil, vstal iz postelje, se sprehodil zunaj in se imel za glavnega.
Spominjam se, kako sedi na robu postelje z lončkom polnim vina. Ko sem ga spil, je zajemala je fige in rozine s prsti in me pitala z njimi.
Pretepali smo se, ali pa se izzivali, in vsi, tako Katalonci kot Kastiljci, smo sodelovali v izmišljeni igri, ki se nam je zdela resnična. V podzavesti je vrela misel: »To počnemo, ker tako hočejo naši starši.«
Nekoč sem imel prijateljico, ki je tipčke predalčkala v »fitnes fukače« – v ta-ta-ta-ta-ta-ta porivače, ki streljajo kot z mitraljezom, – ali v »fukače tantra« – nežne in mistične, brez naglice, z občutkom. Lazil sem za njo in se pri njej tolažil, a nikdar izvedel, v katero od skupin me je uvrščala.
– Lubčka, rojstni dan imam, osemdeset sem stara, lubčka, lubčka, samo majhnega lubčka!
Adela je vpila, a vpili so tudi ostali. Ljudje so kričali, ljudje so tudi psovali.
Tvoje besede so preveč drugačne od njihovih, da bi ti sploh prisluhnili, misleč, da te itak ne bodo razumeli, in ti — tujec — ne njih; zato: zakaj bi se vendar naprezali?!
»Saj! V tem je catch! Kje se tu skriva dobri bog? Enega je spravil pod zemljo, drugega pa psihično trga do neprepoznavnosti.«
Zdaj pa je bilo vse narobe. Nekoga je ljubila in ravno to jo je vsak dan znova tako iztirilo. Kot da bi rapidno izgubljala svoj razum, nanj bi včasih najraje kar pozabila. Skratka, dobro se je zajebala.
Ko so ljudje mladi, nočejo nikogar poslušati. Ko se postarajo, si bolj od vsega želijo, da bi jih kdo poslušal.
Je možno, da so ga prišli rubit? Tako hitro?
Narkiči pa alkiči se ne morjo med sabo. A ni to en oskimoron? Moroni. Vsi so na istem, ampak se majo eni za boljše od drugih. Pa razumi, če lahko.
