Jordi Puntí
24. aprila, 2020  /  Pogled skozi okno, Proza

Kastiljci

Pretepali smo se, ali pa se izzivali, in vsi, tako Katalonci kot Kastiljci, smo sodelovali v izmišljeni igri, ki se nam je zdela resnična. V podzavesti je vrela misel: »To počnemo, ker tako hočejo naši starši.«

Albert Forns
23. aprila, 2020  /  Pogled skozi okno, Proza

Odlomek iz romana Jambalaya

Nekoč sem imel prijateljico, ki je tipčke predalčkala v »fitnes fukače« – v ta-ta-ta-ta-ta-ta porivače, ki streljajo kot z mitraljezom, – ali v »fukače tantra« – nežne in mistične, brez naglice, z občutkom. Lazil sem za njo in se pri njej tolažil, a nikdar izvedel, v katero od skupin me je uvrščala.

Aleksandra Gačić
17. aprila, 2020  /  Knjige - kritika

Imaginarij Afrike

Mazzini se s pisanjem o spolnem turizmu znajde sredi problematične fetišizacije Afrike, ki sovpade s seksualnim strahom in seksualnim ljubosumjem, o katerem piše postkolonialni teoretik in psihiater Frantz Fanon.

Simon Smole
11. aprila, 2020  /  Knjige - kritika

Spomin na koze

Balkan v romanu Luana Starove predstavlja konkretno obliko skupnega življenja, kjer se v nasprotju z ideološkimi konstrukti uradnega zgodovinopisja ohranja nakopičena, neuničljiva modrost tam živečih ljudi.

Mirjam Dular
1. aprila, 2020  /  Proza

Sendvič

Tvoje besede so preveč drugačne od njihovih, da bi ti sploh prisluhnili, misleč, da te itak ne bodo razumeli, in ti — tujec — ne njih; zato: zakaj bi se vendar naprezali?!

Primož Sturman
13. marca, 2020  /  Knjige - kritika, Literatura

Prezrte poti

Vprašanja, s katerimi so se v času svojega življenja spopadali Kocbek, Gosar in Krek, torej kako doseči pravičnejšo družbeno ureditev in preseči hrematizem, ki je le nebrzdano hlastanje po omejenih dobrinah v nasprotju z oikonomijo, namreč skrb za skupno dobro, so še kako aktualna tudi danes.

Muanis Sinanović
8. marca, 2020  /  Knjige - kritika, Literatura

Preko pesmi do pesmi

V razčaranem svetu, ki ga je (navidezno) osvojila vednost, se ne zateka k poeziji kot apriornemu področju magije, temveč dopušča jeziku samemu, osveščenemu lastne sodobnosti, da stvari postavi na glavo, da iz lastne razpoke na plano privleče čudežno.

Ana Porenta
4. marca, 2020  /  Literatura, Poezija

Na razstavi

Podobne so skulpturam,
in vendar je vsaka različna:
ki se sprijemlje z licem v zamišljenosti,
ki trka na vrata toalete,
ki se pusti izpirati vodi,
ki vodi svinčnik po planjavi lista