Le kam žene veter čolne

Ob branju romana Vincenca Gotthardta Na drugem koncu sveta

Prebrala sem že nekaj predstavitev tega romana, a s pisanjem o zapisanem je kot s številom pi: nikoli se ne konča in vedno je možnost, da je bistvo ravno v podrobnosti, nekje tam čisto na robu (oprostite, dragi Lojze Krakar).

Začenjam s citati, vsakega lahko razširimo v metaforo ali pa ga razumemo dobesedno, za oboje pa je dobro poznati kontekst. (Vemo pa, da ima bralec pravico brati tudi dobesedno in delati svoje metafore).

»Seme, ki ni zrelo, ne more vzkliti.« (str. 109)

»Dokončna pozaba jezika ni mogoča. »(str. 113)

»Kdor ni zdaj sejal, temu ni več treba.« (113)

»Pozabljanje jezika je zelo naporen poskus laganja samemu sebi in svetu. Vedno še kaj ostane.«  (114)

»Je pravi čas za setev in pravi čas za žetev.« (114)

»… za odhod je vedno premalo časa, četudi imaš vse pripravljeno.« (118)

»Od besed največkrat ostanejo samo slike.« (135)

»Na začetku je vedno nekaj povprečnega, šele potem nastane najboljše in najdražje.« (154)

»Kar  mu ni uspelo doma, je dosegel na koncu sveta.« (154)

»Smrt je … v nezaznavanju skrbi drugih … pogled iz ospredja je usmerjen le še v središče samega sebe.« (155).

»Brodolom z lastnim čolnom. Tako je zapisal. Ostalo je nekaj lesa za skulpture.« (156)

»Umetnost je nadaljevanje stvarjenja. Vedno je sedaj. Stavek je lahko blizu risbi. Vsakdan je več kot svet. Nikdar ne odideš popolnoma.« (158)

»Kar je nastalo, je ena sama nepopolnost.« (159)

»… proti koncu življenja postaja vse manj prostora za najpomembnejše. O tem, kaj je pomembno in kaj ni, odločajo drugi. Pred smrtjo se življenje še enkrat zoži …« (177)

Iz navedenih misli lahko izluščimo nekaj tem našega romana, avtorjevo izjemno nadarjenost za povzemanje in napovedovanje ter dejstvo, da V. G. nikoli in nikdar ne prepisuje, ampak domisli sam. Seveda take sežetke najdemo tudi od prve do stodevete strani, a bi želela, da roman preberete, ne samo vzamete v roke in ga prelistate. Tudi povedno in lično je oblikovan: naslovnica se sklada z vsebino, velikost črk pripoveduje (uvod in zaključek sta zapisana s tako velikimi črkami, da je na prvi in zadnji strani dovolj prostora samo za eno poved), nosi svoja sporočila, poglavja se začenjajo s povedjo z velikimi tiskanimi črkami; številk, ki so v romanih pogosto neka relikvija, pa sploh ni. Predlagam počasno branje s svinčnikom in blokcem ob knjigi. In če katerega od imen in navedb (poslanec Franc Grafenauer, Florjan Lipuš, Rudi Benedik, oktet, poln suhih najboljših pevcev, orgle v Hoffmanovi omari, španala (igra volk in lisica)) trenutno ne znate umestiti ali vam spomin trenutno ne služi, to lepo priznajte in poguglajte, če knjig nimate doma. Od hitrega branja, da se kolegom pohvalite, da »poznam«, ne boste imeli prav veliko.

Ob branju (gledanju, poslušanju) umetniških del imam težave z delitevijo na teme in podteme, saj zakon minima ne deluje le v naravoslovju: včasih le bežno oplazena tema v mislih (sprejemnika) preraste v krovno temo, saj ima delo pravico do svojega življenja, ko se je ustvarjalec že odločil, da ga da v javnost. V. G. sicer pravi, da je roman pisal eno leto, a kdor ga pozna, ve, da ga živi celo svoje življenje. Tako bi navedla le nekaj očitnih tem romana Na drugem koncu sveta: uzaveščanje pozabljanja, identitete, samozavesti; umetnost, spomin, dom in tujina, jezik, sporazumevanje, ponavljanje dokončevanja, nelagodje pod žarometi slave, pomen škandala za promocijo umetnikovega dela, odnos oblasti do umetnosti, molk in komunikacija. V ozadju pa kriminalna zgodba kraje umetniškega dela. – Teme se prepletajo, kot prepletemo prste obeh svojih rok v refleksiji ali prepletemo prste s človekom, ki mu zaupamo. –

Kriminalka na Koroškem (pa ne samo tam) je pogosto povečevalno steklo za opazovanje družbenih anomalij, gre torej za prespraševanje o ohranjanju identitete, o (tudi terapevtski) moči umetnosti, o tem, kako družba gleda na umetnost. Posebej je očitna kraja umetnin v romanu Sanjska dežela. Naj spomnim na nekatere kriminalke avtorjev na oni strani Alp: Jožeta Blajsa, Jožeta Strutza in Martina Kuchlinga.

Jože Blajs: Na konici jezika, Drava, 2002. 

Ne bi rekla, da gre v tej kriminalki (samo) za krizo srednjih let, morda bolj za raziskovanje preteklosti in soočanje z njo. Pri čemer je manj pomembno, če je umor pojasnjen, kot to, da je najdeno razpadajoče truplo brez jezika. Ne glede na napeto skrivnostno, nevarno dogajanje to ne vpliva na protagonista: identitete brez kakega pompa ne misli menjati in je tudi ne menja.

Jože Strutz: Kratka pomlad, Mohorjeva Celovec, 2005. Športni novinar Franc Petek najde v bližini Vrbskega jezera truplo ženske. Mrtva še ne leži dolgo tam. Izkaže se, da gre za Vido Kos, glavno tajnico mednarodnega podjetja Targus v Celovcu. Kdo jo je umoril in zakaj? Ali se v Targusu dogajajo kriminalne mahinacije? Kam vodijo sledovi? Ali je vpleten tudi vrh koroške politike? Čudaški inšpektor Mangart raziskuje v smrtni nevarnosti.

Jože Strutz: Kamuflaža na bazenu, Mohorjeva Celovec, 2011. Drugi primer inšpektorja Mangarta in novinarja Petka se dogaja v Radencih, kjer je ekstravagantni in skrivnostni “državni sekretar na bazenu” vpleten v skrivnostne dogodke. Zares neverjetna in zabavna kamuflaža. Inšpektorja Mangarta in novinarja Franca Petka drugi primer popelje v terme Radenci ob Muri, kjer se je očitno zgodil politični zločin, umorjen je bil ekstravagantni državni sekretar. Petek in Mangart raziskujeta v višjih, s korupcijo okuženih političnih krogih. V dogajanje nekako vpleten je Mangart sam: našel je državnega sekretarja Ministrstva za prostor in okolje – mrtvega, očitno zastrupljenega v njegovem ležalniku ob bazenu štev. 3. Mangart zaprosi novinarja Petka v Piranu, da mu pomaga razrešiti kočljivo zadevo. A stvar se zaplete. Petek in Mangart raziskavo nadaljujeta v Ljubljani, raziskave pa ju popeljejo tudi na Madžarsko in na Dunaj, kjer se primer razjasni na smešno-srhljiv način. Roman se dogaja v senci vse večje korupcije, za katero je odgovorna čedalje bolj nihilistična drža ljudi.

Sanjska dežela, 2016 Mohorjeva. Kronotop, čas in prostor, se menjuje iz poglavja v poglavje. Časovno besedilo obsega leto od praznovanja Silvestra do bele nedelje in Kraškega festivala 14. julija, torej sedem mesecev. Izbira datumov ni slučajna, pozoren bralec bo našel v njej obilo simbolike. – Prostor: Jezersko, Kranjska Gora, Ljubljana, Kranj, Piran, Trst, Štanjel, Žrelec, Podkrnos, Čedad, Kanal, Pliskovica … Navedba krajev očitno usmerja v slovenski kulturni prostor, avtor kraje ne le omenja, ampak jih pozna (zgodovina, kultura, gostilne), zato so v kriminalki povsem enakovreden element osebam in dogodkom. V ta prostor in čas so umeščene zanimive téme: kraja slik, nastajanje terapevtskega centra na Krasu, brezbrižnost do umetnostnih zakladov (Celovec, Ljubljana), stečaj Koroške, iskanje slik z idejami iz umetnostnih besedil, medčloveški odnosi, postopno spreminjanje osebnosti iz negativne v pozitivno (Kramota), vsaj za bralca, kar to kriminalko uvršča tudi v razvojni roman.

*

Vendar roman Na drugem koncu sveta žanrsko ni kriminalka, v njej je kot zakon minima očiten motiv kraje slik, da opozori na vlogo umetnika v domačem okolju, v tujini in v samem sebi.

Hardt je umetnik (primerjaj avtorjevo ime in priimek; v resnici slika in piše, je eden nosilnih urednikov tednika Nedelja v Celovcu), tako da njegova ironija ob predstavljanju uveljavljanja umetnosti temelji na osebni izkušnji. Njegove slike sprejmejo v muzej, ne da bi jih prej videli. Slike postanejo znane šele, ko jih nekdo ukrade: izreže iz okvirjev. Slikar ujame svoj trenutek slave ne zaradi svojih umetnin, ampak ker javnost (direktor, novinarji) iščejo njegove ukradene slike. In tega se zaveda. Že naslovi ukradenih slik dokazujejo resničnost zgoraj navedene trditve (da so namreč kriminalke zrcalo družbenih anomalij). Zila in morje, Brez pušeljca in Zažgani kruh. Zgodbe teh naslovov namreč posegajo v slovensko zgodovino, nas povezujejo in opominjajo, na kaj nikoli ne smemo pozabiti. Umetnik tava po tujini, na drugem koncu sveta, da bi našel svoje mesto pod soncem, a je ves čas zakoreninjen tudi doma, v svoji Ziljski dolini. Slog ni niti kanček sentimentalen, ampak realen, a vztrajen v vztrajanju, tudi ob ugotovitvi, da nesreča nima prostih dni (str. 98).

1. H. umetnost povezuje z zadrževanjem pozabljanja (ponavljanje mantre Bo že šlo). Protagonist prihaja z Zilje, lahko pa bi od koderkoli, kjer število pripadnikov manjšine pada, dvojezičnost pa ni sama po sebi umevna. A zaradi tega ne žaluje, ampak kljubuje, s spominom, z umetnostjo, s pokončno osebnostjo. Ko so slike izrezane iz okvirov, so še več vredne, tudi javnost jih povzdigne v dragocenost, in tega se pisatelj in protagonist zavedata. (Oglaša se Roland Barthes: bralec je križišče različnih vplivov, ki gradijo besedilo: vsega, kar bralec ve sam, kar ga obdaja, kar razbere v delu; umetnik bralcu z umetniškimi sredstvi razpira tudi samorefleksijo). V. H. torej zapisuje, da ozavešča. Da ne bi pozabili svojega jezika, navad, ljudi, (kaj govori babica, glej strani 64, 71, spomnimo se tudi babice v romanu Angel pozabe Maje Haderlap), njihovih zaslug, iznajdljivosti (na primer gojenje rakov za preživetje, konji), aktivnosti. Proti pozabljanju deluje zbiranje črk, ponavljanje, hranjenje slik, spominkov, pripovedovanje, spoštovanje, popravljanje čolna, da bo spet lahko zaplul. Umetnik, naj bo slikar, rezbar, pripovedovalec kot pisatelj ali govorec, fotograf (mlada fotografinja v romanu spominja na avtorjevo hčer, prav tako umetnico), o pozabljanju ne razmišlja, deluje kot polnokrvni umetnik iz svojih korenin.

»Moj oče je vedno rekel, tako babica, da mu je vse, kar pozna, premalo. Nekje mora biti še nekaj več. Če je samo to, kar je, ji je vedno rekel, potem bo to premalo za tiste, ki pridejo za nami. Ker  to, kar je, se obrabi. K staremu mora vedno prihajati novo, drugače nikamor ne pridemo. … Tako nas je učil oče, je rekla babica o pradedu.« (str. 64)

Vse pripovedi in predmeti, kot v Proustovem Iskanju izgubljenega časa, zlahka rastejo v metafore, kot na primer čoln (primerov za to metaforo je v knjigi več), na strani 52: »… Tudi ni več starih, močnih, neomajnih čolnov, v včasih hudo nemirni vodi. Nihče več ne vesla proti toku. Zdaj prodajajo vesla na bolšjih sejmih. Čolnov nihče več ne potrebuje.« (Kontekst: rake je ded lovil tako, da je moral veslati proti toku. Čolne je ded izdeloval sam. Protagonist na drugem koncu sveta se trudi popraviti čoln, da bo spet plul.) … str. 54: »Spet je šlo v pravo smer, proti toku. Levo in desno trs. …«

Da tudi avtor izpostavlja prav to metaforo, (predpostavljam, da so avtorji v knjigi zbrana besedila lahko izbrali sami) dokazuje tudi objava odlomka v aktualni knjigi Unser Karnten/Naša Koroška (literarni poskus obdelave): »Vedel je, (lastnik čolna), meje sredi vode  ni mogoče popravljati. Vse je v gibanju. Vse v vsakem hipu izginja … Čoln z ranami je treba popraviti z novim lesom in ga spustiti v vodo. …«

Kdor avtorja pozna, ve, da to dela že celo življenje: popravlja les na tem čolnu in ga želi zdravega spustiti v vodo. Torej: vse je še mogoče, odprto, svetlo. Če bomo le taki tudi ljudje: odprti, pozitivni, predvsem pa aktivni in bomo negovali, kar od nas pričakujejo korenine in naši nasledniki.

Tujina in dom

Veronika Simoniti pravi: »Zame je morje navdih, neulovljivost, s katero se veliko ukvarjam tudi v povezavi z vprašanji resničnosti, jezika in identitete.«

Glavna metafora, čoln, v romanu Na drugem koncu sveta pluje po reki Zilji in bo tudi po morju, ko bo popravljen. Da bo lahko zaplul v svet, da bo zdrav spet sodeloval »… Vsak čoln, ki se vrne z morja, da tem tlom nov odtenek. Čoln vedno kaj rani, ko ga voda ne nosi več, in se dotakne suhega betona, ob vlačenju na kopno. Včasih se kak del ob tem tudi odlomi. Čolni tukaj v pristanišču ne sanjajo. Ti so vse doživeli. Njihove sanje so spomin.« (str. 43)

1. G. z ogromnimi črkami na prvi strani uvede roman: »Ponosen čoln se je vrnil s svetovnega potovanja kot zlomljen kos lesa.« Vrnil se je v Moste, najpomembnejši kraj na svetu, kamor sončni žarki ne sežejo. Lakonično ugotavlja, da slana voda za jezik ni dobra. (Uvodni citat v roman avtorjeve hčerke Verene Gotthardt: »Vedno tišje se sliši/na vogalih že nalomljeni jezik.«) Roman zaključi poved s prav tako ogromnimi črkami na eni strani: »Odšel je. Odpravil se je na dolgo pot domov.« Na umetnikovi mizi déli razrezane slike. Odpravil se je bil na pot s sanjami, pradedov čoln porinil na odprto morje. Odšel je bil, da bi se lahko vrnil. Spoznal in povedal domu in svetu: »Jezik so pozabili, pa se čudijo, da jih nihče ne razume in ne more razumeti.« (str. 188) Spet je bil doma, da bo sestavljal svoje zapise z lističev, ki jih ima spravljene v žepu suknjiča (preberite esej Verene Gotthardt v Rastju 12: Odhajam nag, v katerem upoveduje stari jopič in listke v njegovih žepih, avtorica esej zaključi: »Nobena slika, nobena melodija, in nobeno besedilo se ne sme več zgubiti.«), da bo slikal (»V kotu je še stal kozarec, v katerem sta se posušila barva in čopič«), sestavljal spomine, ustvarjal. Brez tarnanja, obžalovanj, obtoževanj: »Pravzaprav je bilo vse šele na začetku.« (ibid.)

V romanu se prepletajo teme, umetnosti (slikarstvo, besedna umetnost, glasba), osebe, včerajzdajjutri, motivi, tudi slog je poetično povezovalen, a v vložnih zgodbah, podrobnostih in aluzijah skuša zajeti in zajame celoto.

Kam veter žene čolne? Sprašujemo se doma in tujini, v tujini in doma. Spuščamo svoje čolne, ujame nas temá. Poskušamo vedno znova: »Brez teme in z rahlim svežim vetrom bo mogoče odpluti na odprto morje.«

Viri:

Jože Blajs: Na konici jezika, Celovec, Drava, 2002.

Verena Gotthardt: Odhajam nag. Rastje 12. str. 211–218. Celovec 2018.

Valentina Kobal, Odkrivajmo življenje besed, 2011.

Martin Kuchling: Ko se mačke ženijo, Celovec, Mohorjeva založba, 2016.

Nedelja, Resničnost je hujša od najhujše domišljije, priloga Kultura, str. 14–15, julij 2016.

Novice, Emanuel Polanšek, Od lirike do koroške sodobne kriminalke, str. 13, 2. decembra 2016.

Jože Strutz: Kratka pomlad, Mohorjeva Celovec, 2005.

Jože Strutz: Kamuflaža na bazenu, Mohorjeva Celovec, 2011.

Jože Strutz: Sanjska dežela, Mohorjeva Celovec, 2016.

Veronika Šoster: Literatura se mi zdi univerzalna, ker je v njej ves mozaik sveta in človeštva (intervju z Veroniko Simoniti), Vrabec anarhist, 19. 12. 2020.

Unser Kärnten/Naša Koroška

Literarni poskus obdelave

Mohorjeva, KAV, DSPA, 2020